Žena, a je še en teden do poroke? https://t.co/vgEcfe3uVi https://t.co/9iupP5QvSe
- Sunday Jun 26 - 5:02pm

Še dva tedna do poroke. https://t.co/u8BHs9KRqM https://t.co/fbJGUFeQhk
- Sunday Jun 19 - 6:28pm

Poroka. 3 tedne do. https://t.co/FZLY1CBcc0 https://t.co/eK4MJWJT1B
- Sunday Jun 12 - 7:08pm

Žena, a je še en teden do poroke?

Še 7 dni, pa bom mož. Alenkin mož. Mož bodoče Alenke Kesar. Mož AK, ki je mlada 46 let. Torej bom mož AK 46.

Sem imel nekoč že eno partnerko podobnega imena. AK 47, Kalashnikovo brzostrelko v jugo vojski leta 1988, ko sem jih štel 18. Skrbel sem za njo, zvečer sem jo slekel, jo očedil, namazal s kremo, nazaj oblekel, pobožal in dal spat. Od jutra do večera sva bila nerazdružljiv par. Vedno in povsod sem jo nosil po rokah. Sem pa imel nekaj težav z njeno poslušnostjo. In nisem bil jaz kriv za to, majke mi. Sem ji rekel, zadeni sredino, pa je zadela kozolec na desni. Jebojebog. In me obenem vsekala v ramo, kao bodi moški, naredi mi, da pojem v tvojih rokah, drži me čvrsto, potem me pa stisni nežno! Ja, super, čvrsto in nežno obenem. Pa bodi zdaj pameten. Nisem se najbolje znašel, priznam. Namesto, da bi jo prijel z občutkom, sem jo stisnil na vso moč, želel sem jo ukrotiti, po moško z mišicami. A je le še bolj vsekala nazaj. Eno leto kasneje sva šla narazen. Ne ona ne jaz se nisva dala. Pa mene je desnica že preveč bolela.

28 let kasneje vstopam v zakon z AK 46. Naučila me je, kako stisniti čvrsto in nežno obenem. Zadeva v sredo. In jaz skrbim zanjo. Zvečer jo slečem, očedi se sicer sama, namaže s kremo prav tako, pa nazaj se tudi sama obleče, mislim, kateri moški pa še zna obleči svojo partnerko. Še nisem videl tipa, ki bi svoji bejbi nadel in zapel modrc z eno roko v nekaj sekundah.

Imam pa še veliko dela na enem, zelo posebnem področju. Od prihajajoče sobote naprej je ne bom več klical punca, ampak žena. In to bo zame velika sprememba. Obstaja nekaj za moškega najpomembnejših stavkov in situacj, ki jim moramo zvaditi do avtomatizma. Recimo “Žena, kje je daljinec?” Do zdaj tega nisem spraševal. Poiskal sem ga. Običajno sem ga začel iskati pod ritko moje lepotice in nadaljeval pod njeno majico navzgor. Res, nikoli ga nisem tam našel, a pomembna je pot, so rekli perverzni modreci.

Ali pa “Žena, kje je meso, da ga dam na ogenj?” Do naslednje sobote je to moje delo, pa sklepam, sodeč po socialnih omrežjih, da se ta delovna obveznost po poroki prenese na ženo. Nisem vedel. Tudi “Žena, prinesi mi pivo” bo novost v naši družini. Mogoče zato, ker ne pijem ravno piva, a ker je to eden bolj uporabljenih stavkov poročenih mož, bom sledil večini.

“Žena, kaj je za zajtrk?” bo zamenjal trenutni “Ljubi, pridi k mizi, zajtrk je :)” Tako na sladko sva zdaj, ko sva fant in punca. Potem bo drugače. Potem bom, sodeč po zgodbah na internetu in izkušnjah starejših, moral biti jaz ta, ko bom prvi vprašal. In bom baje moral zmerom nekaj spraševati. Žena, zakaj avto ne vžge? Žena, zakaj je avto v prvi? Žena, zakaj avto ni v prvi?

Baje se spremenijo tudi ljubkovalnice. Nič več lepotica, ljubica, srček, mačkica, bejba. Od naslednje sobote naprej bodo ljubkovalnice ženica, ženička, ženka, ženkica. Da bo vsakič jasno, da je moja žena.

Otrokom in staršem bom končno lahko nehal lagati, da ne seksava. Ker mož pa žena, kolikor sledim vicem in nekaterim kolegom, itak tega ne počnejo več. Kao ni fore. Ker je legalno in vsi mislijo, da to počneš, zato tega ne počneš.

Od prve sobote v juliju bo vse drugače. “Bom poklicala svojega moža!” je stavek, ki iz sebe kriči moč in zverinskost. “Moj mož bo to zrihtal.” je stavek, v katerem se čuti ponos in zagotovitev, da bo vse urejeno.

In nenazadnje, sta dva stavka, ki postavita stvari na svoje mesto. Ker pač tako mora biti. Ker se s tema stavkoma izognemo vsem nevšečnostim in se ohranimo na pravi poti.

“Bom vprašal ženo.” in
“Žena, imaš prav.”

In pod to pade tudi prihodnost tega bloga. Od naslednje sobote naprej bom vsakič vprašal ženo, kaj, kdaj in če sploh naj pišem. Zaupam ji, da se bo odločila v najino dobro. Ker moja žena bo imela vedno prav.
A ne, boginja moja?

Share

Poroka. Dva tedna do. Hm.

Dva tedna do poroke. 14 dni. Oziroma 13 dni, ker bo v soboto. Oziroma jutri bo samo še 12 dni. Spomnim se pred davnimi meseci, ko sem predlagal, da se poročiva letos poleti. Tako, kot se mi zdaj zdi cela večnost, odkar sem izrekel te besede, se mi je takrat zdela cela večnost do poroke. In ta večnost je zdaj oddaljena samo še dobrih deset dni.

Nisem moški, ki bi zganjal paniko in padal v depresivni jok. Sem moški, ki se veliko sprašujem. In zdaj se zelo veliko sprašujem. Kaj dobrega mi bo prinesla najina poroka? Kaj bom jaz, pravi, divji moški, 95 kg in 191 cm visok, kosmat in tetoviran … kje bom jaz s poroko profitiral?

Recimo, če bom, poročen moški, sanjal hude sanje in bom padel iz postelje. A me bo moja sinička nežno dvignila nazaj v najino toplo gnezdece, me pokrila z odejo do vratu, poljubila na buškico na čelu in mi zaželela mirno noč?

Ali če se bom, poročen moški, sredi noči zbudil lačen. Me bo ptičica moja nahranila z nasitno, zdravo hrano, morda čokoladko s celimi lešniki, medtem, ko bom lačen jokcal in ob tem na veliko odpiral usta in kazal s prstom, kam naj vtakne sladke koščke?

Kaj pa, če bom, poročen moški, nenadoma in brez pravega razloga, bog ne daj, kihnil in bom moral na bolniško. Se bo mačkica moja oblekla v medicinsko sestro, mi pripravila dozo zdravil, sedla ob meni v posteljo in me božala po laseh? Odgrnila odejo, odpela svojo bluzo in tako naprej?

Kaj, če se bom, poročen pravi moški, med šivanjem gumba na srajci z iglo zabodel v palec. Si bo moja Jane slekla svojo belo bluzo, jo razparala na trakce za bandažo, prijela mojo dlan, dala palec v usta, polizala kri, ki je stekla iz njega in me ob tem ves čas gledala s svojimi velikimi očmi? Me bo pobožala po laseh, medtem ko bom ves bled ležal v postelji, se mi bo nasmehnila, ko bo ugotovila, da ne morem odmakniti pogleda od njenih grudi? Si bo odpela modrc in tako naprej?

Kaj, če se bom, poročen moški, odločil samoinicativno nesti smeti iz tretjega nadstropja, pa 100 metrov levo, pa 100 metrov nazaj, pa ponovno po stopnicah v tretje nadstropje. Me bo boginja moja čakala kot od boga dana, da se mi bo zahvalila, ker sem se žrtvoval in to celo sredi tedna, popoldan, po šihtu?

Kaj, če se bom, poročen moški, vsedel na kavč zraven otrok in skupaj z njimi gledal risanko. Bom prav tako dobil svoj krožnik čokolina? Ga bom lahko pojedel na kavču, ne za mizo, kot ti najini mali pezdeti? Me bo obrisala okrog ust, kot bi obrisala njih?

Kaj, če se bom, poročen moški, preglasno drl od razburjenja med gledanjem nogometa na televiziji. Se bo, lepotica moja, oblekla v mini krilo in Hooters majčko, mi prinesla mrzlo pivo in skodelico kikirikija, da si pozdravim glasilke? Mi bo pustila, da jo navihano tlesknem po zadnjici? Torej, da ji dam zaritnico? Mislim, ko sem bil majhen, me je foter tresnil okrog ušes, pa se je temu reklo zaušnica, domnevam, da se je tistemu, ko me je tresnil po riti, reklo zaritnica. Skratka, bi se mi po zaritnici nasmehnila, slekla majico in tako naprej?

Kaj pa, če bom, poročen moški, ugotovil, da moraš za zakon najprej odrasti?

Share

Poroka. 3 tedne do.

Teden, ki je za mano, je minil v srečevanju znanih in manj znanih ljudi, ki so me trepljali po hrbtu in z nasmehom dvigovali palce. “Še štiri tedne, a ne” so mi dali vedeti, da berejo moje zapise, da sočustvujejo zame in da me, kot v Truman showu, spremljajo na poti do zadnjega dne samskega življenja. Do poroke je še nekaj tednov in za postoriti je še toliko, da bova komaj zmogla. Vendar panike, vsaj z moje, moške strani, ni. Hrana bo. Glasba bo. Pijača bo. Streha je. Le kaj gre lahko narobe?

Dekorater
“Veste, gospod, ta dvorana, v kateri boste, ta je tako … kako bi rekel … ima samo belo svetlobo, nič barv, nič življenja.” Nekako tako se je pričel prodajni šov našega dekoraterja, ki sva ga dobila po priporočilu hotela, v katerem bova imela poroko. Prodajal nama je nekaj LED reflektorjev, “ki jih skrijete za zaveso in v dvorani ustvarijo topel občutek, če je zunaj mrzlo – in obratno, če je zunaj toplo.”. Šef protokola iz hotela nama je zagotovil, da v dvorani ne rabiva dodatne svetlobe, ker lahko uravnavava jakost vseh luči, ki obstajajo, obenem je pa sama dvorana tako fascinantna, da bodo dodatne luči samo motile, pa sva to povedala dekoraterju. “Ok” je bil odziv, ki sva ga bila deležna “da vama ne bo potem žal, a pustimo to, dajte potem, za malo denarja, vsaj naročiti naše prevleke za stole, ker hotelski res niso na nivoju, čeprav jih dobite zastonj.”

Ni mi bilo najbolj jasno, zakaj nekdo v hrbet bode tistega, ki mu je zrihtal posel, ampak kdo sem jaz, da o tem sodim, na meni je, da to situacijo obrnem sebi v prid in sem tisti tretji iz pregovora, ki ima največ od tega. Ponovno sem poklical šefa protokola v hotelu. “Živijo, slišim, da dajete prevleke za stole zastonj, nama ste jih pa zaračunali v predračunu. A bomo imeli mogoče težavo?”

Ne bomo je imeli. Dobila bova prevleke zastonj, pa svečnike zastonj, pa 50% dol na otroške pijače, pa okrog belih stolov nama bodo brez doplačila zavezali trakove z mašno. Lepo je v troje.

Sobe
Včeraj sva z ljubeznijo mojega življenja ležala na kavču, razmišljala o pomembnem koraku, ki je pred nama, božal sem jo po laseh, vohal njen vrat … “A si preveril rezervacije sob za naše?”

Nisem, draga, pa tudi na pamet mi ne pride tega narediti zdaj, ko sem storil prva dva koraka predigre, v upanju, da se mi kmalu zgodi kaj lepega. Pa se, bodoča nevesta, ni dala odgnati. Dala mi je vedeti, da bom dva potega s prsti čez lase in en voh vratu zlahka nadoknadil kasneje, da pa naj se zdaj lotim pomembnejšega. Stisnil sem ustnice v tanko črto, sunkovito vstal, globoko vdihnil, brcnil copat, ji s tem dal vedeti, da bi ta rezervacija res lahko počakala ti dve minuti, kolikor me je ločilo od srečnega konca, odracal do telefona in poklical hotel.

“Ne, gospod, tri sobe v velikem hotelu, štiri v malem, pa eno v ta velikem odpovem, pa soba za deco, v kateri bo spala tudi varuška, če mi jo … ne, gospod, ne bom spal zraven varuške, moj sin bo … ne gospod, nima še 18 let … da, gospod, varuška se strinja! A bi lahko prosim govoril z vašo sodelavko Melanie, z njo sem že vse dogovorjen …”

Resnici na ljubo, nič nisem bil dogovorjen. Nekaj minut po tem klicu sem od Melanie dobil email, da naj se dokončno izjasnim, kaj točno hočem. Hej, stara, a ti meni ne zaupaš? Saj sem ti rekel, vse vem, vse je jasno. Hočeš email? Ni problema, vem na pamet, sobe in goste, pa ti pošljem email z natančnimi navodili!

Njen odgovor me je ujel na levi nogi. “A ste prepričani, da je to finalno?”. Halo? Valda, da sem bil prepričan! Za ziher sem še poklical svojo bivšo ženo, se dogovoril, da mi otroke pripelje v soboto, pa takoj po klicu moja ljubica ugotovi, da bo v petek soba za deco na pol prazna, pa sem poklical sestro, če pride v petek, ker je soba prazna, njej super, pride, se bo pač v soboto selila v drugo sobo. Napišem nov email “Spoštovana Melanie, res je ena sprememba, sicer je pa vse 100%, kot sem napisal…”.

Njen odgovor me tokrat ni presenetil. “A to je zdaj finalno?”.
Moja lepotica stoji zraven mene, piha skozi nos, sprašuje, kaj se grem? A jaz, da se grem? Saj vse vem, pa mi ona tam ne verjame! “Pokliči svojo poročno pričo, če ima sobo!” … ok, ok, pa pokličem Marka, po nekaj minutah ugotoviva, da ima moja mucika srčika spet prav, poročna priča še ni zrihtala sobe, se zmeniva, da ga dam na spisek, ker sem ravno v komunikaciji s hotelom, pa spišem nov email za Melanie, kjer je Zadeva: “Poroka Kesar, sobe finalno”, prijazno dodam, da se je res našel še eden, kdo bi si mislil, pripnem nasmešek, dodam “Evo, to je zdaj 100%, kot sem obljubil po telefonu”, se zahvalim za njen trud in prosim za končno potrditev rezervacije.

Nekaj minut kasneje prileti njen email. “V redu. V ponedeljek vama pošljem predračun, pred tem pa vas še enkrat prosim za končni spisek, ko boste res 100%”.

100%
Nekaj je tukaj 100%. Melanie je trd oreh.

Share

Poroka. 4 tedne do.

V petek sva si vzela dopust, da urediva stvari na enem matičnem uradu in ker sva imela veliko časa, naj bi delali do 16h, sva vmes skočila po prstane.

Prstani
Nekako nama je usojeno, da na sebi ne nosiva prstanov, narejenih na domači grudi. Tiffanyjev zaročni je priletel iz Londona, pa itak ga nosi samo moja najdražja, težko si ga menjavava, ker te male luknjice nimam kam natak … jebemti plastično opisovanje, to ne zveni prav … skratka o zaročnem, kar sem napisal, poročnega je pa moja lepotica kar nekaj časa iskala po netu, ga končno našla, pogledala, kje je trgovina in me en večer, ko sem bil v njenem objemu, posladkano obvestila, da bova prstan naročila še v enem glavnem mestu. Najbližjem.

Teleban
Zagreb je še eno od čudovitih velikih mest, ki si ga nisem imel časa ogledati. Parkirala sva blizu glavne peš ulice in naletela na redarja, ki je ravno pisal listek enemu butastemu Ljubljančanu, kateri je verjetno mislil, da lahko z listkom za dve uri parkira pol dneva. Bil sem jezen na sonarodnjaka. Dela se norce iz vseh nas. Mi iz Maribora, ko smo v žmigavcih švercali kavo iz Avstrije in za ritjo v sedežni pregib tiščali klobase iz Mađarske, mi vemo, kako se temu streže. Doma se lahko obnašaš ko zadnji teleban, čez mejo si pa olikan, vljuden in po pravilih. Ker ljudje smo najboljša reklama za našo deželo.

Liz
Do Ilice sva imela nekajsto metrov, zato se je čudovita punca spomnila, da lahko vmes lizneva kakšnega. Ustavila sva se v trafiki in kupila dva različna Ledo korneta. Vsak je odprl svojega, oba sva naredila vsak svoj prvi liz, ko me je moja kraljica ustavila, prijela za mojega … ne ne, spet me vleče tja … prijela za moj kornet (hehe) “A lahko enkrat liznem?!, pa lahko srce, če lahko tudi jaz pri tebi malo … beseda je dala besedo, moja je rekla, da ji je moj boljši od njenega, meni je bilo vseeno, oba sta bila ista, pa sva zamenjala.

Zlatarna
V zlatarni nisem pričakoval nobene velike drame. Stopila sva noter, povedala imena, pa da sva prišla po “tiste” prstane, se je prodajalka razveselila “Jaaaa, evo jih, evo jih, odmah, evo jih”, stopila iza pulta, potegnila večjo škatlico in jo pred nama odprla. Dva čudovita prstana sta se zasvetia pred najinimi očmi. Točno takšna, kot sva si želela. Nataknila sva si ju gor, oba zadovoljna, prodajalka zadovoljna: “Moram vam nekaj povedati. Vi ste prvi, ki ste sploh naročili te prstane, še noben jih ni prej, vsem so se zdeli čudni :)”.
Z bodočo soprogo sva se spogledala. Nihče od naju ni vedel, kam naj vtakne to izjavo. Če bi se nama to zgodilo v restavraciji, bi pobegnila. V zlatarni? Pragmatično smo se vsi trije strinjali, da je to dobra stvar in nadaljevali pogovor o poroki, pa družini, pa moških …

Moški
“Kaj se zgodi z njimi po 40. letu?” vpraša prodajalka mojo ljubezen, medtem pa gleda skozi mene, kot da me sploh ni tam. “Pridem mrtvo utrujena iz službe, skuham, operem, pospravim, nahranim otroka, ga malo pocrkljam in ko se vržem na kavč, me moj pogleda, kot bi teden dni stradal in vpraša “Kaj pa jaz?” A mu ni jasno, da rabim mir? A moram za dva otroka skrbeti, ali kaj?”

Ves bled v obraz in okamenel v noge se poskušam narediti še bolj bledega in suhega, kot sem. Če se tale bejba še malo razhudi, me zlahka tresne, čisto toliko, da da ta bes iz sebe. Moja prelepa, najboljša ženska mojega življenja jo sočutno pogleda direkt v oči in z mehkim glasom načne pogovor o moških potrebah, o puberteti srednjih let, o seksu, pozornosti … prav tako mimo mene, kot da me ni.

Stojim tam deset minut, kot da me ni, premakniti se ne morem, niti ne upam in doživljam iskren pogovor dveh žensk o njunih moških. Ena bolj nadrealističnih doživetij mojega življenja. Najraje bi dvignil roko, no saj sem jo, pa me nihče ni niti pogledal, in rekel “Halo, man in the room!”. Nisem imel kaj. Moral sem počakati, da sta si povedali. Da ji je moja ljubezen razložila, kako ravnati z moškimi, da bodo srečni in zadovoljni. V enem trenutku je prodajalka stopila mimo mene in tik pred mano objela mojo lepotico “Nikada v življenju nisem objela stranke, hvala vam, hvala vam!”.

Stopiva ven na ulico, se ustavim, pogledam mojo punco “Kaj je bilo pa to?”.
“Življenje, srce, življenje. Dobrodošel.”

Matični urad
Zamudila. Za 20 minut. So bili odprti do 15h.

Share

Poroka. 5 tednov do.

Ta teden ni minil v znamenju prihajajoče poroke. V ponedeljek zjutraj sva se namreč odpravila v Barcelono na dolgo pričakovana koncerta Adele in Coldplay. Sem moji dragi to potovanje želel prodati kot medeni teden vnaprej, pa me je že na začetku stavka “Veš, draga, sem razmišljal …” intuitivno ustavila z jeklenim stiskom prstov na vratno žilo, se mi približala na razdaljo enega nosu in mi zasikala v obraz “A res, Kesar!? Razmišljaš!? Se ti ne zdi, da včasih to ni najbolj zdravo zate??!”

Jap, zato jo ljubim, mojo bodočo ženko. Ker velikokrat deliva isto mnenje. Medeni tedni pred poroko … ha, kdo je to še videl. V redu je, Alenčica, lahko mi spustiš vrat.

Vrat
Pot z avjonom do Barcelone ne bi bila nič posebnega, če se moja lepa lepa punca ne bi bala letenja. Saj sva že večkrat letela skupaj in mi je zmerom stiskala roko do belega, a tokrat je bilo drugače. Moja bejba je potisnila cel svoj srčkan obraz k mojemu, ga skrila nekje v mojem vratu pod desnim ušesom in tako čakala, da polet mine. Razumel sem jo. Ni ji bilo lahko. Tolažil sem jo lahko samo tako, da sem jo počasi in nežno božal po laseh. Oddolžila se mi je s poljubom na vrat in uho. In sem jo še malo bolj tolažil z božanjem. In spet se mi je oddolžila. Nekje nad avstrijskimi alpami se je začelo dogajati. In se je kar dogajalo. In ni nehalo do pristanka v Zurichu. Avjon se je ustavil, moja najdražja je spustila mojo na mrtvo zmečkano roko in odmaknila obraz iz mojega vratu. Gledal sem jo kot usekana kuzlica. Kako ne bi. Našla mi je novo erogeno cono.

Tapas
Kljub natančnemu načrtovanju omenjene poti, torej rezervaciji avjona, hotela in dveh koncertnih kart, naju je že prvi večer presenetilo na polno. Vse se je začelo na hotelski recepciji. “Lačna sva.” je bil prvi stavek, ki sva ga izustila in “Tapas bi.” je bil drugi in zadnji stavek, ki sva ga še uspela spraviti iz sebe. Prijazna uslužbenka je skočila na net, poiskala nekaj najboljših tapas restavracij v mestu, povprašala sodelavce, pogledala na tripadvisor, izbrala restavracijo, pogledala na zemljevid, izračunala strošek taksija, natisnila list z vsemi podatki o restavraciji, dodala svoje lastno priporočilo, poklicala taksi, nama odprla vrata v taksi, z nasmehom zaželela dober tek in ponosno, da je nekomu polepšala večer, odkorakala nazaj na svoje delovno mesto. Midva pa z naslovom restavracije v roki ponosna kot dva petelina, lačna kot psa in nestrpna kot pingvina pred vrati zmrzovalnika.

Tapas. Not.
Sedeva v taksi, prijazen taksist naju pobara, kam mahava, potisnem mu list papirja v roke, na njem piše Cerveceria Catalana, prikima z glavo, “Dobro je, tam jemo tudi lokalci, ampak zdaj ne več, ker je preveč turistov.”, prestavi v prvo in spelje. Kilometer je za nami, s taksistom smo si na “ti”, moja lepotica načne temo o nogometu, malček navrže razočaranje, da je konec sezone in da ni več tekem, pa taksist doda nekaj svoje soli, da sva pač prišla v slabem trenutku, da tudi na trening ne gre pogledati zdaj v tem času, da bova žal ostala brez te izkušnje … naenkrat utihne … prižge radio … se obrne k nama, medtem ko vozi … “Ampak … ampak danes … danes je zastonj (komaj diha) … danes je praznovanje dvojne krone … zastonj (še težje diha)”
Z najdražjo se spogledava, tudi taksist je nehal gledati na cesto, pa se vsi trije gledamo, nekdo bo moral presekati …
“Pelji na stadion!”, zakričim, “Obrni, pa na gas, stari”, in taksist zavriska “Jaaaa, tako se dela!!!”, gume zacvilijo, okolišani trobijo in nas nekam pošiljajo, v avtu polno adrenalina, moja najdražja omeni večerjo, pa se hitro vsi strinjamo, da nihče ni več lačen in da lahko večerjava tudi kasneje in drugje, koga briga najboljši tapas v mestu, po nekaj minutah prispemo pred stadion, skočiva iz avta, do prvega Nigerijca, ki PRODAJA zastonj karte, mu stisnem desetko, ne da se nama iskati blagajne, pritečeva na stadion, si kupiva tri velike hot doge in kokakolo, se vsedeva na svoje sedeže, nasloniva nazaj, objameva … in z nasmehom občudujeva čudovit barcelonski ognjemet in Iniesto, ki se mu cel stadion stoje klanja kot malemu bogu.

Koncert
Če me bo kdorkoli kadarkoli vprašal, kako po moje zgleda boginja glasbe, bom rekel “Adele.” Brez najmanjšega dvoma.

Aja, Coldplay … bili so točno to, kar sem pričakoval. Ena najboljših stadionskih energij.

Angleži
Očitno ne morem na nobeno plažo več, ne da bi naletel na pegaste bele Angleže, ki se leže nastavljajo soncu in se po dveh urah spremenijo v pikasto hrvaško zastavo. Pa saj ne moreva verjeti, se zgražava z najdražjo. A jim ni jasno? Jim spomin ne vleče niti eno sezono nazaj? A ne vidijo recimo naju, ki si privoščiva senčnik in skočiva na sonce samo, ko morava stat v vrsto za lulati ali pa v vrsto po sladoled ali pa pač po kavo ali dve, včasih tudi, ko naju v senci prezebe do kosti in se na hitro posončiva, da kri začne spet krožiti, pa še hitro po gazirano vodo, sicer pa sva ves čas v senci? Otočanov očitno ne bo nikoli srečala pamet.

Noč
Stojiva sredi sobe. Ne moreva spat. Peče.

Share

Poroka. 6 tednov do.

Ta teden ni bilo časa za paniko. Oziroma, se popravljam. Ta teden je bila vsako budno sekundo neka panika. Ni bilo pa časa, da bi padel v paniko zaradi tega. Tudi email pogovori s hotelskim vodjem za hrano in pijačo so tako potekali v mirnem tonu. Nihče ni imel energije zaostrovati. On ne zato, ker ima vsak teden eno poroko in je zaradi tega na robu življenja, jaz ne zato, ker je do mojega roba življenja še šest tednov. Torej ni panike.

Hrana in pijača
Vodja hrane in pijače, po prefinjeno F&B Manager (Food & Beverage) je torej človek, ki je odgovoren za dve od treh najpomembnejših stvari na poroki. Hrano in pijačo. Za najpomembnejšo sem odgovoren jaz. A ne, srce, ljubica, najdražja, ljubezen moja.
Jaz sem torej odgovoren za plačilo stroškov poroke. In v tem duhu poteka prefinjen in na kvaliteto naslonjen izbor hrane in pijače.

“Živijo, ob polnoči bi koktejle.”
“Spoštovani, en koktejl na osebo stane 5 EUR.”
“Živijo, pošljite mi prosim kemično analizo vaše vode iz pipe in ceno flaširane, če bo analiza katastrofa.”

A žal se s hoteli ne da tako enostavno pogajati za nižjo ceno. Potreben je bolj prefinjen pristop k stvari. In mojim briljantnostim ni bilo ne konca ne kraja.

“Živijo, z bendom, ki bo igral, smo dogovorjeni, da na poroki ne konzumirajo alkohola.”
“Spoštovani, HAHAHAHAA!”

Ponekod je imelo smisel se vtakniti v samo vsebino ponudbe:

“Spoštovani, okrog dveh zjutraj vam postrežemo s kislo juho.”
“Živijo, koliko prihranim, če v juho ne zlijete kisa?”

Ali:
“Spoštovani, za hladno jed vas bomo postregli s kraljevim škampom na posteljici iz rukole.
“Živijo, a bi lahko, za isto ceno, raje rukolco na postelji iz kraljevih škampov?”
“Spoštovani, seveda. Cena na škamp ostaja ista.”

Ne dajo se zlahka. Vendar oni ne vedo, da imajo opravka s pogajalskim profesionalcem. Reševalcem težav, tudi tistih nepremostljivih. Po nekaj dneh tuhtanja in branja pogodbe sem našel luknjo. Otroci od 0 do 3 imajo hrano in pijačo zastonj.

Od tistega trenutka dalje so stroški pod kontrolo. Malo naju edino lomi čas. Ni enostavno že povabljene svate zamenjati za tiste z majhnimi dojenčki.

Share

Poroka. 7 tednov do.

Stojim pred njo in jo gledam. In najdražja gleda mene. Tišina je zgovorna. Ni ji všeč, kar vidi. Preden uspe kaj reči, vskočim kot pravi moški v brezizhodni situaciji. “Frenk je predlagal, da testirava.”

Frenk, po njegovo Franck, je Francoz in je moj frizer. Na Starem trgu imata z najdražjo frizerski salon. Ni poceni, je pa za mojo bučo najboljši. In o vsem se lahko pogovarjam z njim. Res o vsem. Frenk ne sodi nikogar, pač pove svoje mnenje in greva naprej. Tudi o moji želji, kako me postriči, je povedal svoje mnenje.

Naročilo je bilo jasno in odločno. “Frenk, daj me na najkrajše možno, pa da bo toliko dobro, da se boš še upal podpisati pod narejeno kreacijo.”
Ni mu bilo prav. To mi je tudi povedal na način, da je v zgodbo pripeljal edino logično vprašanje. “A Alenka ti je to dovolila?” Če mi je Alenka to dovolila? Ni mi, Frenk, jebote masleni rogljič, kaj sploh sprašuješ, naredi, ker imam zjutraj s kratko frizuro najmanj dela. Medtem, ko strižeš, mi pa pomagaj najti zgodbo, s katero bom prodal svojo krtačo kot nekaj pametnega in vizionarskega.

Našel jo je. Zgodbo. Zvenela je magično, pametno, premeteno, zvenela je wow. Komaj sem čakal, da me vidi moja lepotica in da ji razložim Frenkov super plan.

Stojim pred njo in jo gledam. “Kaj je PREDLAGAL? Kakšen TEST? A si ti NOR? KAJ JE TO?”
Globoko sem vdihnil, pomislil v sebi, da najdražja pač ne vidi genialnosti, čeprav ji stoji pred nosom, in v enem šusu zdrdral Frenkovo štorijo:
“Glej, Frenk je rekel, da dajva zdaj čisto na kratko, pa potem da jaz gledam, kako mi lasje rastejo in ko bodo ravno prav dolgi za poroko, izračunam, koliko dni so rasli, pa da ga pokličem in mu to povem in da bova toliko prej pred poroko spet naredila takšno frizuro in jo nekaj dni pred poroko popravila, pa bo idealna.”

To noč se nisva ljubila.

Obisk
Naslednji dan so prišle Alenkine prijateljice na obisk. Odrasle, postavljene, pametne, torej prave ženske. Stopil sem pred njih in jih gledal. In one so gledale mene. Tišina je bila zgovorna.

Share

Poroka. 8 tednov do.

Sedim na terasi pred svojo hišo, sam na ležalniku, s soncem v hrbet. Draga je po opravkih, čebele prav tako, jih slišim okrog ušes. Kukavica v gozdu je neumorna. Če bi živela v stenski uri mojega očeta, bi ura pravkar odbila tisoč in nekaj.

Dolga pauza od pisanja si zasluži pauzo. Izgovor je klišejski. Čez osem tednov se poročim. In ker moji najdražji ne morem povedati vsega, kar se plete v moji glavi, bom pač napisal. Pa ne, da lepotice ne zanimajo moje misli. Jo, še kako. A dvomim, da ima prostor in čas zame. Še zase ga komaj najde.

Tako sem spet pristal tukaj. In do poroke je še osem tednov. To sem sicer že napisal.

Za osvežitev spomina, jaz sem pravi moški. In mene ne bo noben jebo. Tudi, ko gre za poroko, ne. Stvari so mi kristalno jasne. Prebral sem kar nekaj online člankov, na kaj mora moški biti pozoren pred, med in po poroki. Prebral sem tudi mnenja pisunskih manjšin, ki recimo trdijo, da je z moškimi v zakonu težko shajati. HA. Ali da naj bo žena edina, ki možu nudi užitke. HA. Mislim … valda, da ja, no.

Pod črto, pripravljen sem na poroko tako, kot pravi moški mora biti pripravljen na tako velik dogodek: Skoraj.

Če bi bilo po moško, bi si na neko vnaprej določeno soboto oblekla najlepši obleki iz omare, stopila do matičarja, dahnila DA, si privoščila kosilo in odbrzela nazaj domov pokositi travo in pripravljati žar za večerni piknik s prijatelji. A ker ni po moško in je po žensko, ponovno pišem blog. Ženske poskrbijo za zgodbe. in tukaj je moja zgodba.

Čevlji
Doma v omari imam zelo udobne Hugo Boss črne čevlje. Udobne po moško pomeni, da jih imam res dolgo časa, da so ravno prav shojeni in da je dizajn spet nazaj v modi. Celo lepi so, ker sem jih pred kratkim nesel Vodebu, priznanemu ljubljanskemu čevljarju, na osvežitev in zgledajo kot novi. Žal po mnenju najdražje niso dovolj dobri za pred oltar.
Nisem se veliko pritoževal. Nakup čevljev bi moral biti mala malica. Skok v spletne trgovine, ki ob dovolj dobri kvaliteti nudijo dovolj dober popust, pa je zadeva rešena. Moji najljubši za oblačila so Yoox, AmazonVIP, Herrenausstatter in SecretSales. Po nekaj dneh brskanja sem zaključil prvi korak projekta. Naročil sem si šest parov čevljev, cenovno iz 120€ – 150€ znižanih na 50€ – 80€, večina črnih, oxfordk, ene tudi rjave, ker so mi pač bili všeč. Ni enostavnejšega, kot obuti se za poroko.

Prvi par, ki je prispel po pošti, mi ni bil všeč. Preveč so se svetili. Usnje je zgledalo umetno in če bi v njih en dan hodil, bi mi čeveljski metatarzus verjetno razpadel na pol.
Drugi par je bil grd.
Tretji par je bil lep, ampak ni bil za poroko, ker je bil rjav.
Četrti in peti par sta me majčken tiščala.
Šesti par je v živo zgledal drugače, kot na fotografiji.

Paket pošiljk je romal nazaj, od koder je prišel, rjave čevlje sem obdržal, panike ni bilo, časa je bilo še zmerom dovolj, spet skok na splet, buy, buy, buy, naročeni trije novi pari, tokrat cenovno 250€ – 400€, znižani na 110€ – 170€.

Panika
Če skrajšam, vsi trije pari so bili poslani nazaj in panika je počasi priplezala na površje. Dva meseca naročanja in preizkušanja in pošiljanja čevljev nazaj je bilo za menoj. Strošek poštnine se je približeval znesku, ki sem ga bil pripravljen odšteti za čevlje, jaz sem bil pa še zmerom brez njih. Ukrep je bil nujen. Če bom vse, kar me še čaka, kupoval kot čevlje, se bom poročil v belih gatah leta 2027. Prišel je čas, da pamet sreča podcenjevanje. Krizni ukrep je moral biti hiter, premišljen in brez vsakršnega rizika.

Najprej sem se posvetoval z mojo čudovito bodočo ženo. Prosil sem jo, naj mi opiše, kakšnega si me predstavlja na poroki. “Predstavljam si Georgea Clooneya” sem preslišal, prav tako “Kaj pa Ryana Goslinga?” in se zapičil v opis, ki je bil nedvoumen: “George nosi ful lep črn smoking.”.

Nasvet bodoče je stvari postavil na svoje mesto. Samo ena spletna trgovina je ta, kjer znam kupiti obleko, da mi stoji kot ulita. Herrenausstatter. Edine obleke, ki mi konfekcijsko stojijo kot ulite, so HUGO BOSS in Strellson, velikost 106. Edini smoking, ki mi je všeč, je Hugov. Voila.

Kar zadeva čevlje, se je rešitev ponudila sama od sebe. Nakup mora biti top kvalitete, pasati mora k smokingu in velikost mora biti zagotovljeno prava. In brez enega samega rizika. Allen Edmonds, plain toe, velikost 11.5, širina E.

Oboje, smoking in čevlji so prispeli brez prevelikega pompa, vse je kot ulito, lepo spravljeno v omari in čaka na svoj dan.

Sem se pa iz te zgodbe vendarle nekaj naučil: Prej bi vprašal svojo najdražjo za mnenje, prej in ceneje bi prišel do tega istega, kar imam zdaj. A preden to spoznanje spravim v prakso, rabim še srajco, nogavice, kravato in nekaj za v žep suknjiča. Ker vprašati najdražjo in zadeti s prve je en navaden dolgčas.

allenedmonds_shoes_carlyle_black
photo: www.allenedmonds.com

Share

Selitev

Nisem čisto točno prepričan, kdaj me je doletelo. Izvedba je bila brezhibna.

‘Dragi, me ljubiš?’
DA
‘Sem ti lepa?’
DA
‘Bi objavljal svoj blog na moji strani?’
DA
KAJ?
ČAKAJ!
ZAKAJ?
‘Srce, si! Začneš naslednji teden. In dobil boš svoj kotiček. Zdaj vem, da me ljubiš najbolj na svetu!’
DA?
http://www.alenkamirt.si/novice/kk

Share

Njen do groba

V nekem trenutku je imel dovolj. Sedeč na svojem vrtljivem stolu se je sunkovito obrnil proč od mene, ki sem nebogljen, oblečen v belo haljo sedel tam pred njim, pa je v enem ob ogledalu visečem žepu poiskal majhen brivski aparat, pristolal nazaj k meni, vstal, mi nastavil dlan na čelo, potisnil glavo nazaj in malce jezno po angleško s francoskim naglasom zamrmral ‘Zis tajm aj vil suppout yo lezinez’. Z nekaj zamahi mi je obril kosmati vrat, oblikoval rob brade od ušesa do ušesa, se nagnil nazaj, kot bi ga zadela trenutna daljnovidnost, zadovoljno prikimal, mi namignil naj se pogledam v ogledalo in izjavil ‘Voala … zis iz mać bezzer’. To se je zgodilo nekaj tednov nazaj pri mojem francoskem frizerju Francku in od takrat si redno brijem vrat ter puščam brado samo tam, kjer sodi. Na bradi. Moja najdražja pravi, da sem tako obrit prav lušten in da se z veseljem igrava, kot bi se šele spoznala in bi se takoj zaljubila eden v drugega. Zadovoljstvo ob teh igricah je tako visoko, da sem se odločil po vratu briti vsak dan. Brez vode in mila, brez before in after shave namazov, ampak na direkt in po moško. Kateri moški bi zgubljal čas z mazanjem, če ga tam pod odejo čaka huda bejba …

V podobnem stilu se je začelo tudi najino zadnje jutro dopusta. Obrita moška brada, srečanje v kopalnici, joj pa midva se še ne poznava, pridi ti bom nekaj pokazal, imam tam ob moji postelji … pa si nekaj kasneje v hotelski restavraciji zadovoljna z življenjem privoščiva še zadnji zajtrk, najlepša ima idejo, da bi za marmelado kupila marelice na stojnici, ki je nedaleč od hotela, ji obljubim vse, kar ji lahko, ji vmes pomežiknem, vprašam po imenu, ker se kao spet ne poznava …

Odhod
Sediva v avtu, pred hotelom, lepotica pravi, da naj zapeljem proti stojnici, jaz njej, da nimam tam pri stojnici kje parkirati, predlagam, da greva raje peš, mi da z vrtenjem oči vedeti, da to zanjo ni opcija, pa demonstrativno in jezno zaloputnem svoja vrata, speljem iz parkinga pred hotelom, se ustavim 50m kasneje, ne morem nikamor, stojim z avtom sredi križišča … ‘ A vidiš zdaj, kaj naj?’, pa pravi, da ga pustim tukaj in grem peš … ja bravo, gospa, načrt in pol … pustim avto sredi križišča, prižganega, stopim ven, spet zaloputnem z vrati, čez nekaj minut prispem ves rdeč do stojnice … ’20kg marelic, prosim!’ … 25 kun … mu dam 100 kun … ‘Imate nešto sitno? … Imam, sedi v avtu in čaka, da se vrnem …

Marelice so v prtljažniku, v popolni tišini se peljeva proti domu.
‘Oprosti, ker sem bila sitna’, mi zašepeta.
‘Oprosti ti, ker sem bil tečen’, ji odvrnem.
‘Rada bi bila samo tvoja. Za vedno.’
‘Tudi jaz bi rad bil samo tvoj. Za vedno.’
‘Bova skupaj do konca najinih življenj?’
‘Bova, draga.’
‘A sem zadnja ženska v tvojem življenju.’
‘Si, draga.’

Nekaj trenutkov sem potreboval, da sem razumel, kaj se je zgodilo. Ravnokar sem spoznal svojo usodo. Ob meni sedi ženska, ki me bo spravila v grob.

Share
Stran naprej →
Copyright © 2007 Kamenko Kesar • Linear WordPress Theme • Powered by WordPress