Odkar sem poročen. https://t.co/MOpEaVVUdF https://t.co/J98qJH8hKs
- Sunday Aug 28 - 7:02pm

Seksnila sta se. https://t.co/7sv1qPMepU https://t.co/JXhHeaSDGb
- Sunday Aug 21 - 6:10pm

Odkar sem poročen

9 tednov po poroki se stvari postavljajo na svoje mesto. Nekatere grejo na bolje, kakšna tudi na slabše.

Postelja je vedno topla. Malo sem se edino zajebal z nakupom preširoke postelje. Kakšno noč spiva tako narazen, da ne vem, ali žena spi pri meni ali pri sosedu.

Ne moledujem več za seks. Saj sva poročena. Zdaj zvečer stisnjeno in negibno ležim na robu preširoke postelje in čakam, da se spomni name. Če se ne spomni name, se tako dolgo obračam, da popizdi in zasika “Kaj je? Bi rad seksal?”. Da, srčece moje, najlepša moja, hvala, ker vprašaš.

Po novem štejem svoje spodnjice. Ne vem, kako, ampak tiste najboljše, torej najudobnejše in najmehkejše, po poroki skrivnostno izginjajo takoj, ko so oprane. Žena pravi, da nič ne ve o tem. Obenem omeni, da ji je zaradi skupnega življenja z mano toplo pri srcu. In okrog ledvic.

Nikoli nisem lačen. Vsakič, ko omenim lakoto, mi žena v roke potisne nakupovalni spisek in me pošlje v trgovino. Ne upam se pritoževati. Zato nisem nikoli lačen.

Odkar sem poročen, sem priča nadnaravnemu. Moja žena ima 110% sluh. Sliši vse, kar rečem + še nekaj tistega, kar prikrijem.

Ženin avto je zdaj tudi moj avto. Res je, avto kozmetično ne zgleda brezhibno. Na vogalih je malo podrgnjen. Pa po vratih. Pa čez odbijače. Podvozja na srečo ne vidim. A tudi to je nova realnost. Namreč odkar se moja žena piše Kesar, imamo Kesarji zjebano vozniško statistiko.

Ugotavljam v tem duhu, da je moja žena manj čuteča, kot sem si mislil.
Prejšnji dan me recimo kliče, naj pridem in rešim situacijo.
“En tip, parkiran ob cesti, trdi, da sem podrgnila njegov avto!”
Nekaj minut kasneje stojim na kraju domnevne nezgode. Tip mi razlaga, da je sedel v avto in ga je nekaj butnilo. Moja ga posluša in skomigne z rameni.
“Jaz nisem nič čutila.”
Še pred tem pri Leclercu z levim sprednjim kolesom zapne za verigo in jo vleče za sabo. Veriga je na drugem koncu pritrjena na betonski kamen, ki med vlečenjem tolče po levem sprednjem blatniku. Prijateljica, ki se pelje z njo v avtu, jo prosi, naj ustavi in pogleda, kaj se dogaja. Žena stopi iz avta, zagleda verigo, ovito okrog kolesa, zagleda kamen na koncu verige in komentira: “Glej, fora. Nič nisem čutila.”

Odkar vem za to, ženo vsakič med večerno akcijo najprej vprašam, če kaj čuti. Dokler ne potrdi, se ne premaknem.

Share

Seksnila sta se

Z najmlajšima (7 in 8 let) smo vstopili v tisti del odraščanja, ko bi najraje potisnil glavo v pesek in se delal, da nič ni res. Glavno vlogo pri tem igrajo Gremo mi po svoje, Nickelodeon in njuna brezmejna domišljija.

“Kosilo!”
“Ne ti meni kosilo.” bevskneta in se trenutek za tem začneta kot počeni režati, ker jima je ratala dobra fora.

“Ne ti meni …” je del našega vsakdana. Odgovor, ki se začne s temi besedami, ustreza vsaki priložnosti.

“Boš sok?”
“Ne ti meni sok.”

Minuta kasneje.
“Kje je moj sok?”
“Saj si rekla, da ga ne boš.”
“Ne ti meni, da sem rekla, da ga ne bom.”
Grrr.

Zmaga za nas, starce, ne obstaja. Ko smo že pri starcih:

Gremo iz plaže, kot glava družine hodim zadaj, da jih imam vse preštete. Pomeni, da zadnji prispem na teraso hiške. Mali ne moreta, da ne bi.

“Kaj je, stari? Težko dihaš?”
“Komu ti stari? 46 jih šele štejem!”
“46? Oprosti, mrtvak.”

Ali Nickelodeon fora, ko se na glas igrata s konji.

“Konja prispeta v hlev. Pet minut kasneje. Konja sta privezana. Pet minut kasneje. Konja sta lačna.”

Posebno mesto seveda zavzemata zajebavanje najstnikov in trenutna kraljica besed – seks.

Naš najstnik zjutraj rad poleži. Prideta čebeli do njegove postelje in izjavita:
“Hej, stari, če prideš na zajtrk, ti zrihtava punco.”
Valda, da ne vstane.

“Kamenko, a imaš res kosmato rit?”, se režita za mano na ulici.
“Imam.”
“FUUUUUJ!!!!”

“Kamenko, a sta se vidva z Alenko že seksnila,” se dereta za mano in pokata od smeha.
“Kaj pa to pomeni seksniti?”
“Ja ono, ko sta v postelji.”
“Kaj pa delava v postelji?”
“Stari, ja ono, ko se lubčkata z jeziki,” se režita na ves glas.
“Pa še kaj?”
“Halooo? To je to! Pa kaj tebi ni jasno, stari?”

Meni? Očitno marsikaj.

Share

Stisnjena pest

“V nedeljo greva v Mursko Soboto,” mirno reče najdražja in gleda naprej TV.
“Soboto?”, sem presenečen, ker tam res nimava kaj dosti za iskati.
“Jap.”
“H komu pa?”
“K Tadeji.”
“Kaki Tadeji?”
“Oni z multiplo sklerozo, ko sem ti njen intervju brala na glas.” (intervju)
“In zdaj greva kar k njej, ali kaj?”
“Jap. Zelo posebna ženska je. Všeč ti bo.”

In sva šla. Tik pred odhodom me moja čudovita žena informira, da bova tam na kosilu, pa da potem gremo nekam na vino in da nam bodo njihovi stari starši dali vrtnine za s sabo. Ker bo ziher dobra domača hrana, me je najdražja prav tako opomnila, naj kosilo ful pohvalim, mogoče dobiva še kaj za s sabo. Pa nekaj praznih lesenih zabojev naj vržem v prtljažnik, za vsak primer, če bo vrtnin ful veliko. Za trenutek zastanem pred njo in se zagledam v njen obraz.
“Zaboje?”
“Ja, pa kar gor napiši paradajz, pa solata … da se pol ne lovimo, v kateri zaboj kaj damo.”
Z mojo ženo se ni za zajebavat, ko pridemo do dobre hrane.

Obisk
Sedimo na terasi pred njihovo hišo, kosilo je bilo izjemno in pohvaljeno. Babi nam vmes postreže s cekinčki, namočenimi v mak in orehe. Pijemo špricer in se skozi pogovor spoznavamo med sabo. Tadeja, ki sedi desno ob meni, razlaga o fizioterapiji, njenem delu v Avstriji in izzivih, ki jih ima zaradi multiple skleroze. Recimo to, da težko hodi, da jo ves čas boli, da včasih kar pade in se ne more pobrati, da pa so njeni šefi prijazni in razumevajoči. Prav tako omeni, da je vodja fizioterapije in da imajo zaposlenih 12 fizioterapevtov.

Za trenutek mi zastane dih. 12 fizioterapevtov? Njene zadnje besede mi začnejo odmevati v glavi, kri mi požene po žilah, globoko vdihnem, se zravnam na svojem stolu in se obrnem proti njej. Ravnokar sem zavohal priložnost zase.

Štiri mesece nazaj sem namreč šel na prvi trening sezone odbojke na mivki. Po eni uri ogrevanja smo se razdelili v skupine in začeli igrati. V prvi tekmi, nekje na polovici, je na mojo žogo priletel soigralec, mladenič z ogromno energije in nič občutka. Roki je stisnil v eno veliko pest in z vso silo izvedel spodnji odboj. Na mojo nesrečo so se med njegovo dvojno pestjo in žogo znašli moji prsti. Fant me je s takšno silo nabil na kazalec in sredinec, da sem padel na kolena in se komaj pobral nazaj. Danes, štiri mesece kasneje, je moj desni sredinec še zmerom pol manj gibčen in pol bolj debel od levega. Pesti recimo ne morem več stisniti.

Kakorkoli. Sedim na obisku v Murski Soboti, zraven mene sedi fizioterapevtka, jaz pa s poškodovanim prstom. Če bi bila katerakoli druga fizioterapevtka, bi ji pod nos pomolil svoj prst in jo prosil, če lahko pogleda. Ampak Tadeja ima multiplo sklerozo. Ne morem ji reči “Boli me”, ker me v resnici ne boli tako zelo, če se postavim v njeno perspektivo. Ampak, jebem mu, priložnosti pa ne morem kar izpustiti z roke.

Zravnan na svojem stolu se počasi torej obračam proti njej. Svojo desno roko s poškodovanim sredincem neopazno dvignem nad mizo in jo položim bliže njej. Stegnem sredinec, ostale prste pokrčim, mogoče bo opazila defekt. Pogledam, kaj sem ravnokar naredil. Bravo, butl, gostiteljici kažeš sredinca. Res, čestitam, mojster. Skrijem roko nazaj pod mizo in čakam na boljšo priložnost. V tistem za trenutek vsi utihnemo. Eni, ker jejo, drugi, ker pijejo.

“Veš, Tadeja …”
“Ja?” me pogleda s tistimi velikimi očmi.
“Veš, ti si fizioterapevtka,” nadaljujem.
“Ja, res je.”
“Veš, jaz bi te nekaj mogoče rabil,” že skoraj jočem pred njo. Za hip mi postane žal, da se nisem obril in si oblekel kratke hlače, da bi zgledal kot nebogljeno dete, ko pri mami išče varno zavetišče.
Tadeja čaka, kaj bom rekel, jaz pa počasi dvignem desno roko, sramežljivo stegnem sredinca in po tiho zašepetam “Sredinček me bubca.”

Da sem zajebal, sem vedel v trenutku, ko sem to rekel. Tadeji se zasvetijo oči, prime me za prst, ga obrača levo, pa desno, ukaže sinu, da skoči po nek trak, ampak nisem razumel, kaj točno hoče. Spet gleda prst, ukaže možu, da skoči po tanjši trak, mi stisne prst, jaz na robu joka od bolečine, ko mi naenkrat spusti oteklega sredinca in reče “Imam rešitev zate.”

V roke vzame tanek gumijast trak, podoben tistemu, ko smo ga kot mulci uporabljali za frače. Pravi, da gre za neko novo terapijo, Medical Flossing (link), ko ga uporabljajo tudi naši v RIO 2016 (dokaz – link). Trak mi začne ovijati okrog prsta in to tako, da ga ful nategne in nategnjenega ovije. Oči mi obrne od bolečine, tudi zato, ker mi trak puli dlake na prstu, pa molim boga, da se mi prst ne zlomi na pol. Njen mož na drugi strani mize si zadovoljno momlja v brado “Končno je našla drugega, zakaj bi samo mene bolelo.” Tadeja mi tako ovije prst in mi reče, naj stisnem pest. Pa stiskam pest kot pri norcih, ker pač sredinca ne morem kar stisniti, ko je na tesno in naravnost ovit. Pa spet spustim, pa spet stisnem. Tadeja zdaj zamenja tanjši trak za debelejšega. Sredinec bi se pokakal od strahu, če bi imel rit, mene boli za znoret, a Tadeja se samo smehlja. Ponoviva vajo s stiskanjem. Odvije mi prst, zloži trak na mizo, me pogleda in vpraša “Kako je prst? Je kaj bolje?”

Sedim pred njo, gledam svoje prste, predvsem junaka na sredini. A to je to, ali kaj? 5 minut bolečin in zdaj naj bi bilo bolje? Neprepričan v to terapijo pričnem počasi krčiti prste. Vse, kar sem uspel na glas povedati, je bilo “Ma ne me jebat!” Po štirim mesecih prvič na polno stisnem pest.

Share

Dve vilici

Sobota dopoldan. Cel dan z ženo nimava nobenih obveznosti. Ok, dobil sem 8 kubikov zemlje in jo moram s samokolnico razvoziti po brežinah, splanirati, posejati travo, pograbljati, zvalati, zaliti, ampak vse omenjeno ni obveznost, ker ne rabim tega obvezno narediti danes. Lahko tudi jutri. Ali pa pustim kup zemlje in otrokom prodam, da sem jim naredil smučišče.
Z najdražjo se odločiva, da izkoristiva poročno darilo, ki sva ga dobila od prijateljev Špele in Robija in sicer obisk savnice, kamor ne hodim veliko, ker ne vzdržim ravno dolgo, masažice, kamor ne hodim ravno veliko, ker me boli, ko mi maserke stiskajo meča in bazenček, kamor ne hodim veliko, ker mi ne dovolijo, da noter lulam.

Kakorkoli, najdražja rezervira termin ob 16h v Wellnesu Essense na Bledu. Okrog poldne pojeva doma kosilo in mnogo prezgodaj izsilim odhod na razvajanje. Sem dragi prodal, da je na cesti lahko gužva, v resnici pa nisem mogel gledati kupa zemlje pred sabo, ki se nič ne manjša sam od sebe.

Na Bled prispeva pol ure prehitro. Žena predlaga, da greva na kremšnito v hotel Park. Pravi, da bi kar zdaj pojedla to, kar bo v savni izgubila. Logika je na mestu, zato se strinjam. Sedeva za mizo na terasi hotela in pokličeva natakarico.

“Meni espresso v mali do vrha,” pravim.
“Meni isto,” reče žena, “pa eno kremšnito.”
“Vi boste tudi kremno rezino?” me vpraša natakarica.
“Ne bom, hvala, nisem lačen,” rečem in fašem ubijalski pogled moje najdražje.
“A lačen moraš biti za kremšnito?”
“Ne, pač mi ne paše.”
“Prinesem dve vilici,” vpraša natakarica?

Moja draga se sunkovito obrne k njej in ji skozi zaprte zobe zabrusi “Da ne bi slučajno! Če je noče, je ne bo dobil!”

Reakcija moje najdražje se mi je zdela prečustvena in malce pretirana.
“A lačen moraš biti za kremšnito?!” si je srdito ponavljala potiho in skozi stisnjene zobe. Nisem razumel, kje sem zajebal.

Natakarica prinese kremšnito z dvema vilicama. Žena pograbi obe, vsako v svoje roke in napade sladico. Najprej z eno vilico, nato z drugo. Gledam jo kot poscan pes in čakam samoumevno vprašanje “A boš? Ti dam?”.

Proti koncu kremšnite dvigne pogled in mi pomigne z glavo.
“Kaj je? Bi kremšnito?”
“Pa bi,” priznam.
“No, pa ne boš,” reče in nadaljuje z napadom nanjo.

Proti wellnessu se odpraviva kot pes in mačka. Lačen pes in huda mačka.

Masaža
Leživa eden ob drugem, oba na trebuhu. Zraven ob naju na mizi klečita maserki in nama masirata hrbet. Moja maserka mi z obema rokama pritisne na trtico, ko nekaj poči. Na rahlo, a vseeno. Za trenutek obstane. Ponovno pritisne. Ponovno nekaj poči, kot bi dva oreha med sabo trl. Zdaj obe maserki obstaneta. Počasi se obrnem proti njej, vidim, da je kar malo bleda ratala.

“To ne poka v mojem hrbtu,” ji rečem.

Nekaj časa me gleda, ni prepričana, ali naj mi verjame. Naenkrat vzklikne, si z rokama seže okrog vratu in si iz majice potegne verižico z lesenimi obeski.

Share

Dva računalnika

V naši hiši, na vrhu hriba, na koncu ulice poteka srdit boj. Šest družinskih članov se, v duhu modernih časov, s kreativnimi triki in namišljenimi izgovori bori za uporabo “samo dveh” prenosnih računalnikov. Ta boj poteka tudi zdaj, medtem, ko to pišem.

15-letnik, z vsemi priteklinami tipičnega najstnika, potrebuje računalnik najdlje in najbolj pogosto. Zgodba se običajno prične okrog 14. ure, kar je skoraj sredi noči po najstniškem času. Mulac, oblečen v pižamo, počasi drsi po stopnicah navzdol in se ustavi na pol poti, torej na polovici nadstropja. Od tam je najboljši razgled na dnevno sobo, pa še za osem stopnic energije prihrani, če slučajno ne gre po njegovem. Skenira torej prostor in pogled se mu zmerom ustavi na mojem računalniku.
“Ga rabiš?” me vpraša.
“Ne zdaj, čez nekaj ur.”
Spusti se po stopnicah, vzame računalnik in počasi izgine nazaj gor v svojo sobo.

Ne vem, kaj točno počne v sobi. Dan našega najstnika je zame nepopisan list papirja, za razliko od 16-letne najstnice. Pri njej je vse jasno, kaj počne. V dnevni bere knjigo, v kopalnici nabija musko in zraven poje, na terasi rešuje križanke, dvema smrkljama (7 in 8) meče žogo, ker se igrajo, da sta mali dve psa in z visečim jezikom iz ust tečeta za žogo in jo vrneta najstnici. Če najstnica potrebuje nekaj več časa zase, zaluča žogo po brežini navzdol v visoko travo. Torej pri njej je vsem jasno, kaj počne in kdaj. O najstniku vemo pa samo to, da je v sobi, da ima gor slušalke in da je na računalniku. Istočasno, kot je na telefonu. Istočasno, kot je na DSu. Spomnim se, da sem enkrat popizdil, prihrumel v njegovo sobo in se zadrl:
“Zgini mi na svež zrak!”
Mulac me je pogledal, dal dol slušalke, vstal iz postelje, stopil do okna, ga odprl na stežaj, se vlegel nazaj k računalniku in mirno rekel “Svež zrak”.

Eno uro nazaj sem torej ponovno potreboval računalnik. Želel sem napisati to, kar zdaj pišem. Najstniku sem, ker se mi ni dalo hoditi po stopnicah navzgor in zgubljati energijo za brezveze, ležeč na ležalniku poslal sms: Čez 20 minut mi prinesi računalnik. Najstnik je, da prav tako ne bi zgubljal preveč energije, odgovoril samo s “k”, kar je kratica za “ok”. Vsaka črka šteje.
In res prinese računalnik, kot sva dogovorjena. Poda mi ga v roke, medtem, ko ležim na ležalniku. Zahvalim se mu. V redu je, pravi, si vzame drugi ležalnik in ga postavi zraven mojega.
“Kaj počneš?”, ga vprašam.
“Nič, bom tukaj počakal, da boš končal s tem, kar boš delal.”
“Blog bom napisal.”
“K.”

Mulac se vsede zraven mene in mi gleda v ekran.
“Nič še nisi napisal,” pravi minuto kasneje.
“Ne morem, nerviraš me, ko si zraven. Rabim mir.”

Nekaj kasneje.
“Še zmerom nič. O čem boš pa pisal?”
“O tem, kako me nadleguješ, da čimprej dobiš računalnik nazaj,” mu zasikam.
“Super, bom zraven bral. Pa lahko bi že začel pisati.”

Par minut se ne zgodi nič. Jaz ne pišem, on ne govori. Naenkrat se počasi nagne proti meni, stegne roko do tipkovnice in stisne črko “s”.
“Na,” reče, “tu imaš prvo črko, da boš vsaj začel.”
Zbrišem črko.
“In zdaj spet nimaš nič,” mi mirno razloži trenutno stanje in začne brskati po telefonu.

Prav ima me, da bi ga prosil, če se lahko greva igrati, da je on pes, jaz mu pa mečem žogo.

Share

Nedelja, čas za pisanje

Pride kdaj kakšna nedelja, ko ne vem, kaj bi pisal. Danes je tak dan. Od kosila naprej razmišljam.

Mogoče bi pisal o srajci, ki sem jo zaradi napake v materialu nesel zamenjati v trgovino. Na blagajni sem spoznal gospo, ki je reklamirala čevlje. Je dobila dva leva. Hehe. Gospa mi je čestitala za poroko, pa se ne poznava. Je rekla, da “sledi sceni”. Zanimivo. V preteklosti sem bil s sceno povezan le preko stavka “Ne delaj scene!”. Običajno v restavraciji ali hotelu, če kaj ni štimalo. Odkar sem z Alenko, sem del scene. Kot spremljevalec, pa vseeno.
Isti večer mi je gospa na FB poslala prošnjo za prijateljstvo. Prijetno presenečenje.

Mogoče bi pisal o bivšem sosedu, ki me je našel preko FB. Še eno prijetno presenečenje. Minilo je 33 let, odkar sem se odselil od tam. Bivšega soseda se spomnim samo po imenu in priimku. A le, če njegovo ime in priimek povem na glas in skupaj. Takrat mi zazveni znano.

Lahko bi pisal o 3-nivojski zelenici okrog hiše. Včasih sem imel nekaj zelenice in nekaj grmičevja, tega predvsem na brežinah. Grmičevje me je delalo nervoznega, ker je vmes rasel plevel. In plevel je bil zmerom višji od grmičevja. Torej je brežina zgledala grdo. Plevela se nisem mogel rešiti, vsaj ne v času, ki sem mu ga bil pripravljen nameniti. Zato sem spulil vso grmičevje iz zemlje in ga zažgal. Na brežinah sem zasadil travo. Zdaj kosim 3 ure vsak teden. Vmes zamenjam tri kosilnice. Bencinko Husquarno za ravne predele na parcelnem nivoju dve in tri, elektriko Bosch za nivo ena in brežine na nivoju ena in dve ter nitkarco za detajle na vseh treh nivojih.

Smreke okrog hiše si prav tako zaslužijo, da pišem o njih. Dve rasteta malo krivo tam proti vrhu, pa ne vem točno zakaj, glede na to, da so vse ostale smreke na Rakitni ravne kot sulica. Vrh ene mi je sklatil žled. Vrh sem odrezal. Tudi veje, ki so bile meter od tal, sem odrezal. Ta smreka zdaj zgleda kot navpično postavljen ražnjič. Ne bi se sekiral, a ta smreka je najbližje hiši. Iz dnevne gledamo direkt vanjo. Naj še omenim, da je polovica te smreke rjava. Zraven je žar. Na drva. Zgleda, da ga preveč kurim.

Sosedje na Rakitni so omembe vredni. Prejšnji dan sem nesel smeti, pomeni, da sem hodil 500 metrov od hiše do kontejnerjev. Šel sem mimo skupine sosedov, ki so skupaj sedeli za mizo in se pogovarjali. Zaželel sem jim lep dan. Nazaj grede so me ustavili. Čestitali so mi za poroko, me pohvalili, da dobro pišem, pa pohvalili so knjigo … in me prav tako malo, a prijazno okarali, da bi pa v knjigi lahko bil malo bolj prijazen do njih. Bom zdaj. Imam najbolj prijazne sosede na svetu. Živijo na Rakitni. Vidim jih bolj malo, ker pridejo samo čez vikend in ko je lepo vreme, jaz se pa med vikendom in ko je lepo vreme običajno ne premaknem iz ležalnika pred hišo. Če se premaknem, obstaja možnost, da naletim na turiste. Tega mi ni treba. Predvsem ne zato, ker sem oblečen v najslabše cote, neobrit, z neumitimi lasmi in se pogovarjam sam s sabo. A nazaj k sosedom. Najboljši so.

Lahko bi pisal, da sem (46) zmagal na družinskem turnirju v badmintonu. Neli (16) je bila druga, Alenka (žena, let ne smem zapisati) tretja. A ne bom pisal o tem, da ne bo izpadlo, da se hvalim. Pa predvsem ne zato, da ne bom doma deležen kakšne scene.

Share

22 houres La Croatie

V četrtek, dan pred odhodom domov iz Lopuda, majhnega otoka ob Dubrovniku, sva z mojo lepo ženo sedela na plaži. Ura je bila nekje deset dopoldan, ko sem iz mirnega zinil, če greva kar domov. Dan prej. Misel je prišla kar sama od sebe. Nekaj sva kalkulirala, bi morala na hitro v sobo po stvari, se spakirati, samo dve uri do trajekta … pa sva se odločila, da bova ostala. Napaka tedna.

Budilka mi je naslednje jutro zvonila ob 05:10. Izvedel sem jutranjo rutino, razen zajtrka. Ob tej uri pač ne moreš dobiti hrane v hotelu, razen v vrečki za s sabo, če si jo dan prej naročil.

Ob 05:50 sva s potovalkami v roki prepešačila en kiometer do trajekta. Hotel nama ni hotel pomagati in peljati prtljago, ker sva se odločila za javni prevoz, ki je stal 6€ za oba. Drugače bi bilo, če bi šla z njihovim čolnom, a bi naju stalo 90€ za oba. So nama prodali, da ne smejo voziti, ker je kao prepoved. Cela ulica je polna vozil na poti do pristanišča, samo oni ne morejo.

Ob 06:20 na trajektu spijeva prvi pravi espresso po dveh tednih. Franck. 50 minut kasneje pristaneva v Dubrovniku, plačava 600 kun za parking (11 dni), pet minut porabiva za čiščenje vetrobranskega stekla, ker so polna borovih iglic in ob 07:25 kreneva na pot. Pot, ki bo trajala in trajala.

Že deset minut kasneje navdušeno kažem moji ženki sklop hišic, imenovan Sunčani dvori. Tam sem bil na maturantskem. Spoznal eno Jasno iz Škofje Loke. Pa ko sem se urejal za večerno zabavo v diskaču, sem zgrešil pazduho in sem se s parfumom poškropil v oko. Cel večer sem hodil v sončnih očalah.

Že na prvi bencinski sva se ustavila, kupila dve kavi, pa za ziher še dva klasična sendviča in nekaj vode. Kavi sva kupila v 3 dcl plastičnih lončkih, sendviča sta bila pa tudi kar velika in s šunko in sirom.

Projekt na poti, ki sva ga imela, je bil nakup 20 kg lokalnih marelic. Sva na poti tja videla stojnice s sadjem in upala, da bodo tako zgodaj že odprte. Bile so. Ustavila sva se pri prvem in kupila cel zaboj. Tip je bil toliko presenečen, da nama niti ni pomahal v slovo, je letel na telefon in prosil ženo, če mu prinese nov zaboj, kao “neki turisti kupili sve, šta ču sada.”

Naslednja stojnica, naslednji nakup. Tukaj sem prosil mojo drago, da napiše, kako je bilo, ker sva zgodbo videla čisto drugače.

Alenka torej piše:
“Se ustaviva na drugi stojnici s sadjem ob cesti. Izza stojnice pride mlada, čedna punca, z dolgimi trepalnicami in obleko potegnjeno iz ramen.
Lušna. Zagleda Kamenka, si popravi obleko, da ji pade še malo iz ramen in z nasmehom čez cel obraz vpraša: Šta želite?
Jaz rečem: Kajsije.
Kamenko: Mogu li probati?
Ona: Pa naravno, samo vi probajte. Se mu nasmehne.
Midva poskusiva, je kisla, pravi ona: Kisla vam je? Pa nije još dovoljno zre… mislim, nije još na soncu … mislim, brali su je pri …
Zardi, pogleda Kamenka in reče: Jao, sasvim sam se zbunila.
Kamenko se zasmeje s svojim najbolj očarljivim nasmeškom, meni kar slabo postane od tako očitnega. Ga prodajalka gleda z lepimi velikimi očmi in reče: Pa ne znam, šta mi je danas.

“Ja, šta ti je danas, a!”, pomislim in ne morem verjet, kako ga očarljivo gleda, kar pred menoj.
Iz vljudnosti kupiva nektarine, greva v avto, rečem možu: Je lušna, kaj?
Me bebavo pogleda: Ja, no, je ja…
Ga vprašam: Vidiš, kako si ji bil všeč?
On: Kaaaj, ma ne, kaj si ti domišljaš …

Ajme meni, samo to bom rekla.
(Konec Alenkinega pisanja)

Pod črto sva kupila tri zaboje, pri zadnji stojnici je bila ena lušna punca, je poznala enega duhovnika iz Krškega, se dobijo ta teden, sta se z Alenko poštekali, pa je Alenka zato kupila še liter travarice in limonovca. Toliko sva zapravila, da nama je dala še celo vrečo breskev in sliv za s sabo.

Okrog 11h sva se peljala proti Zadru in na desni ob avtocesti zagledala požar. Veter je razpihoval rjav dim čez avtocesto, kar je pomenilo, da bo v kratkem na tej cesti eno navadno sranje. In res se je zgodilo. Za nama so ta del avtoceste zaprli zaradi požara.

Ob 11:45, nekje 10 km pred izvozom Zadar II se je vse ustavilo. Avtocesto pred nami so zaprli zaradi vetra in dveh prometnih nesreč. Nisva mogla ne naprej, ne nazaj.

V devetih urah sva naredila 35 kilometrov. Okrog 20:30 sva stala v neki vasici pred Obrovcem. Ob cesti je bila trgovina, ki je bila zaprta, ko sva bila 20 metrov od nje. Pol ure kasneje, ko sva se mimo trgovine odpeljala kakšnih 50 metrov, je pritekla lastnica trgovine in jo odprla. So jo šli lokalci, sosedje iskati, da naj odpre trgovino, da so ljudje lačni. Vsuli smo se noter, grabili, kar se je dalo pojesti. Sam sem kupil dva paketa pancete in sir. Moja je kasneje skočila v trgovino in kupila še krekerje, kokakolo, čokolado, … V tem času se seveda nismo nikamor premaknili.

Lulanje

Težka je bila glede lulanja v vsem tem času. Ajde, moški smo še lahko stopili nekam ob ograjo avtoceste, cesti obrnili hrbet in se olajšali. Punce pa, kakorkoli si obrnil, so morale pokazati svojo rit. Ene so najprej počepnile in se potem slekle, lulale in se čepe nazaj oblekle, druge so pač … lulale v avtu. Recimo moja najdražja.

V nekem trenutku me prime za roko in reče. Lulat moram. Pogledava okrog, povsod ljudje, pač stojijo zunaj na cesti, ker v avtu nimajo kaj početi.
“Grem lulat na zadnji sedež”, reče žena in mi v roke potisne plastična kavna lončka. Vidim, da je v moji še nekaj kave, pa jo spijem do konca. Če je ne bi, bi bila kasneje preveč vodena za moj okus. Draga na zadnjem sedežu potegne navzdol hlače in hlačke ter si nastavi lonček in lula.
“Daj drugega!”, zavpije in mi pod nos pomoli prvega, polnega do roba.
Zamenjava lončka. Če kdo od ljudi na avtocesti pogleda v najin avto, dvignem poln lonček, kao da nazdravim. Žena tudi drugega napolni, na srečo ne zahteva tretjega. Ker ga nimava.
Sede se obleče nazaj, stopi ven in iz lončkov izlije urin. Jo gledam, ko hodi z lončkoma proti robu avtoceste in vidim, da je po hlačah polulana do kolen. Po obeh hlačnicah.
“Jebiga,” reče, “naslednjič bo bolje.”

Dve uri kasneje je ta “naslednjič”. Oddelava rutino, vključujoč zamenjavo lončkov, vse poteka hitreje, draga gre spet iz avta proti robu avtoceste … in spet je zadaj od riti dol vsa mokra.
“Pa ti si se spet polulala, ne morem verjeti!” zarohnim.
“Kako je to možno, če sem imela hlače pri gležnjih?!”
“A si se po bedrih, pa si hlače …”
“Nisem, butl, saj bi čutila!”

Mistika mokrih hlač je trajala še dva premika po 100m, ko sem se obrnil nazaj proti zadnjem sdežu, kjer je draga sedela, medtem, ko je lulala.
Na tistem mestu, naj počiva v miru, je ležala speštana zrela breskev.

Sam z lulanjem nisem imel večjih težav. Vse je šlo kot podmazano, izračunal sem smer vetra, hitrost vetra, lokacijo ostalih avtomobilov, da jim ne kažem ravno bingla, pa moral sem paziti, da veter ne nese urina na njihov avto. Tako brez težav sem lulal do svojega zadnjega lulanja, nekaj kilometrov pred avtocesto, to je bilo okrog 23h ponoči.

Zadnje izločanje je žal šlo v popolnoma napačno smer. Izpeljal sem matematiko, kot običajno. Odpel sem zadrgo, ga spravil ven in pričel lulati. Nekje na pol poti, ko sem bil preveč sproščen, je priletelo. Najprej nor sunek vetra v hrbet, ki me je prestavil za dva koraka naprej, takoj za tem pa udarec vetra od spredaj in od spodaj navzgor. Moj lasten curek mi je dvignilo in razpršilo od popka navzgor in čez cel obraz. To se je zgodilo tako hitro, da sem še nekaj sekund lulal in se istočasno tuširal, preden sem dojel, da mi ta kombinacija ni v ponos.
Ves premočen sem se vsedel v avto, prosil za vse robce, ki sva jih imela pri roki, si brisal poscana očala in siknil moji dragi, ki se je ravno pripravljala nekaj reči. “Ne sprašuj!! Nikoli!”

Mokrice

Ob 02:30 sva obupala. Oba izžeta sva se ustavila v Mokricah in si najela sobo. Večino stvari sva pustila kar v avtu, vzela sva mojo torbo, ki je bila manjša. Moji najdražji sem za spanje dal svoje spodnjice in edino čisto majico, ki sem jo še imel.
Objel sem jo, jo poljubil in ji zašepetal: “Trden in miren spanec imej.”
“Hvala”, je zašepetala in utonila v spanec.
Nisem imel srca, da bi ji priznal svojo grešno misel, ko sem ji zaželel miren spanec.
Zjutraj ji bom namreč rekel, da naj mi vrne majico, pa ne bi rad, da je preveč zmečkana.

Share

Vse je tekmovanje

Zadnja objava iz morja, torej tale danes, naj bi bila namenjena hrani. Prioritetno, po Maslowu. Naj bi pisal o tem, kako ima otok eno ulico, dolgo 500 metrov in na njej 11 restavracij. Fora zgodbe bi bila, da sva se zatekala k TripAdvisorju po nasvet, namesto, da bi kar odkorakala do vsake posebej in jo preizkusila. Resnica je, moram priznati, da sva odkorakala in jih preizkusila v živo, a se obenem prej, včasih tudi kasneje, malo igrala z omenjeno aplikacijo. To povem zato, ker ne bom pisal o hrani. Pisal bom o nečem, kar je nepričakovano prišlo vmes in po Maslowu na prioritetni lestvici sedi na isti veji kot hrana.

To popoldne, zadnje popoldne najinih medenih tednov, se moja žena ni počutila najbolje. Dovolila mi je, da sem se sam odpravil na plažo. Najine prve ure, da nisva skupaj. Zdelo se mi je strašno avanturistično, da bom poročen, a sam taval po svetu, vendar navzven nisem kazal nekega hudega navdušenja. Z brisačo in literaturo v roki sem jo mirno poljubil v slovo in se spravil proti morju.

Nekje proti koncu plaže sem v senci našel kup praznih ležalnikov, nikjer okrog nikogar. Enega sem si namestil tako, da sem gledal morje, nanj odložil stvari, ki sem jih imel s sabo in se pognal v vodo.
Nekaj minut kasneje sem se moker in prijetno utrujen ulegel na ležalnik. V roke sem vzel knjigo in jo pričel brati. Po nekaj prebranih poglavjih je zazvonil telefon. Moja žena.

“Kje si, srce?”
“Na plaži, v senci, na ležalniku, draga.”
“Kaj delaš?”
“Mah, delam se, da berem knjigo,” sem se pošalil, “a v resnici buljim v bejbe okrog mene.”
“Oh, naj ti dene, revček moj.”

Kako hitro se je šala obrnila v resnico.

Odložim telefon na brisačo ob sebi, ko opazim, da proti meni koraka ena bejba, kakšnih 30 let je imela, največ. Široki boki, dobri joški, na sebi sončna očala, čez kopalke pa oblečeno belo prosojno obleko za na plažo. Ustavi se pri ležalniku za mano in odloži torbo. Sleče obleko in se počasi, mimo mene, sprehodi proti morju. Ozki boki, prava ženska rit. In pravi ženski ritem. Bejba zakoraka v vodo in se, ne da bi se ustavila, požene na glavo v valove. Odmaknem oči od nje in se zatopim nazaj v knjigo.

Minuto za njo mimo mene prikoraka gospod, star nekje 60, v rjavih bermuda kopalkah, brez dlake na telesu, joški mu že malo visijo, noge šibijo pod trebuščkom, ki ga nosi s sabo. Gospod skoči v vodo in zaplava proti njej.

Zaplavata proti rdeči boji in se nekje vmes začneta poljubljati. Bejba se hihita na ves glas, on vsake toliko kaj komentira. Angleža. Ona je vedno bolj razposajena, se kdaj potopi, odplava vstran od njega, pa nazaj, po poljub. Ne plavata več proti boji, zdaj sta tam, na enem mestu, plavata en okrog drugega, vedno bolj počasi, vedno bolj umirjeno, z vedno več poljubi vmes.

V enem trenutku se umirita. Ona tesno objeta ob njem. Njena glava prislonjena na njegovo lice. U vetru, ki piha proti meni, zaslišim njeno stokanje. Še bolj je stisnjena k njemu, oči ima zaprte in usta narahlo odprta. Razmišljam, da se dol ziher ne dajeta, ker stari nima tal pod nogami, ni teorije da vzdrži tako dolgo nad vodo. Opazim, da maha samo z eno roko. Ona prav tako.

Nenadoma se odmakneta drug od drugega in počasi plavata proti obali. Moja draga se mi pridruži na ležalniku ob meni. Na hitro ji razložim situacijo.

Gospod in bejba priplavata tako blizu obale, da gospod lahko stoji. Nekje deset metrov sta zdaj od naju. Ona se spet počasi privije k njemu, ponovno stisne svojo glavo na njegov obraz in zapre oči. Tokrat sta malo bolj naravnost skupaj s telesi. Klasičen seks v morju. Po nekaj minutah se gospod odpravi iz vode. Z obema rokama se drži okrog trebuha, tam kjer imajo kopalke elastiko. Stopi do ležalnika in z rokama zagrabi brisačo.

Ne bom se preveč zmotil, če rečem, da je tisto, kar si je tiščal gor in kar je sedaj, ko je prijel brisačo, padlo dol, merilo 20 centimetrov v dolžino in za podlaht debelo. Kolikor sem seveda lahko ocenil skozi rjave bermuda kopalke, ki so komaj držale to zverino pokrito.

Sva z najdražjo med njuno igro ugibala, zakaj sta skupaj. Zdaj veva.

Vstala sva in v tišini odšla proti hotelu.

“Vzela sta nama primat naj ljubimcev na plaži, Kesar!”, je zašepetala žena. “Ne bova se tako zlahka predala. Vse je eno samo tekmovanje! Pridi!”

Share

Zajtrk

Ne vem, kaj je s temi jutri na tem otoku. Vsa so malo zmešana. Zgodbe se pišejo kar same od sebe.

Mlad par

Levo od naju sedita fant in punca. Mlatita skandinavščino, to je moj najbližji ugibek jezika. Vem, da ne obstaja.
On je govoril ves čas zajtrka. Razlagal, mahal, pojasnjeval. Ona je mirno sedela in jedla pečena jajca. Zaključila sta z zajtrkom, natakar je odnesel krožnike in umazan pribor. Ostala sta s kavo in balzamom za ustnice na mizi. On je vzel obe skodelici kave in balzam k sebi. Začel je postavljati eno zraven druge. In razlagal. Premaknil skodelico. Premaknil balzam. In kar in kar razpredal na široko in veliko, sodeč po mahanju rok. Ona je sedela naslonjena nazaj in ga gledala.
Pristopil je natakar. Vprašal ju je, če bosta še kaj. Ona je odkimala, se nagnila naprej in se prijela za naslon stola, kot bi želela vstati. On je naročil nov odmerek kave. Punca je padla nazaj na naslonjalo in pred sabo prekrižala roke.
Ni se pustil motiti. Gobezdal je že tako dolgo, da bi ga še midva z mojo najdražjo najraje z glavo v morje potopila in ga ne spustila, dokler ne bi vsega povedal, kar je imel.
Dekletu je začela trzati noga. Kolena so se ji premikala kot pri R’n'R plesu in nohte je zarila v naslonjalo stola, repliko bambusa, ki je na tistem mestu začel izgubljati barvo.
Šla sva pred njima. Ni več šlo.

Starejši par

Starejši par prisede k mizi diagonalno od najine. Sedita pred prazno mizo. Zajtrk je samopostrežen. Pristopi natakarica. Starejši par ne govori angleško. Tudi ne nemško ali hrvaško ali italijansko. Natakarica žal govori samo te štiri jezike. Gospa zato maha z rokami. Kaže na mizo, s kazalcem riše krožnico nad mizo. Natakarica pokaže na vrč s kavo in vpraša, če bosta kavo. Prikimata in obrneta svoji skodelici. Ko sta skodelici napolnjeni, gospa ponovno maha. Kaže na vrč s kavo. Natakarica v hrvaščini, ker je itak vseeno, kateri jezik govori, saj se ne razumejo, vpraša, če želita mogoče cel vrč kave na mizi. Oba prikimata. Razmakne jima skodelici s kavo in na sredo postavi vrč. Že se obrne in želi oditi, ko jo gospa prime za roko. Natakarica se nasmehne in vpraša, če lahko še kako pomaga. Gospa ji v roke potisne vrč s kavo in zamahne z roko. Naj ga vzame s sabo.
Na mizi so tako ostale samo še tri stvari. Dve skodelici za kavo in posodica, v kateri so vrečke sladkorja. Natakarica, sedaj z vrčem v roki, se napoti vstran. Sedaj jo gospod prime za roko. Tokrat že vidno zmedena natakarica se obrne h gospodu. Gospod pokaže s prstom na svojo skodelico kave in vpraša: “Sugar?”.
Natakarica pogleda na mizo in pokaže na posodico s sladkorjem, ki je gospodu bliže kot njegova skodelica kave. Gospod prikima.
“Thank you.”

Midva

Takoj po zajtrku greva mimo zunanjega bara na plažo. Pri baru se ustavim. Bi dve kavi za s sabo k ležalnikom. Tako kot vsak dan do sedaj. Natakar vzame dva 4 dcl plastična kozarca.

“Saj mi ne boste dali v plastične kozarce, ane?”

Moram, reče. Pravila. Na plažo se ne sme nositi keramične skodelice in steklenice. Varnost.

“Ampak, cel teden sem imel navadne skodelice.”

Ve. Ne sme več. Šef ga bo kregal.

“Ok.”, mu rečem. Razumem. Ne bom delal sranja. Naročim dva espressa. Kavi naredi v navadni skodelici za kavo in ju zlije v plastično. Dve stvari se zgodita istočasno. Kava, ki jo je v espresso skodelici dovolj, v velikem plastičnem kozarcu komaj prekrije dno. In kozarec se zaradi vroče kave ves zgrbanči. Zgleda kot hrbet sestradanega mopsa.

“Daj mi malo več vode spusti čez kavo, naredi jo podaljšano, ne morem s tem na plažo, bodo mislili, da sem dal blato.”

Doda mi vodo, zdaj je dno pokrito, barva kave pa skoraj transparentna.

“A res ne moreš dati tega v pravi skodelici za kavo?”

Ne morem, oprosti, reče. Keramika in steklovina ne smeta na plažo.

“Ok, ne bom več sral. Mi daš še eno vodo, prosim?”

Seže v hladilnik in pred mene položi vodo Jano. V pravi pravcati steklenici. Pokažem na steklenico, a me natakar, preden karkoli zinem, ustavi z gibom roke. Vem, pravi. Ampak samo v steklenici jih imamo. Zato jo je dovoljeno nesti na plažo.

Jutra na tem otoku so res zmešana.

Share

Elektrika

Elektrike je zmanjkalo. Za dobro jutro. Vse je ugasnilo. Logično, saj je vse na elektriko. In jaz sem ga skoraj fasal.

Ko je zmanjkalo elektrike, sva se z mojo ženo pripravljala na zajtrk. Jaz sem bil oblečen in stal sredi hodnika hotelske sobe, moja lepotica se je še urejala v kopalnici. To je sicer stanje, ki mojo najdražjo že v osnovi najhitreje spravi v bes. Kao jaz nared in ker stojim zraven, jo silim, pritiskam nanjo, da pohiti. In potem zmanjka elektrike. Čudovita moja se je v trenutku obnila k meni in bevsknila, da naj prižgem luč nazaj, da bo popenila, ker jo spet teram u ludilo! Komaj sem jo prepričal, da nisem bil jaz. Takoj zatem, ko sva se nazaj pobotala, je udarila z zahtevo, nalogo, ki ji nisem bil kos: “A tudi klima ne bo delala? Saj boš uredil, da bo soba mrzla, ane?”.
Da, draga.

Zajtrk

Gruča gostov stoji na kupu. Rahlo so sklonjeni, vsi gledajo v isto smer, na pult s hrano. Prvi moški pri pultu se počasi zravna, obrne proti množici, skomigne z rameni in se skozi razočarano skupino prebije iz gostega ljudskega obroča. Stopi do sadja, vzame jabolko in se vsede za svojo mizo. A skupina gostov pri omenjenem pultu s hrano ni zadovoljna z rezultatom. Nek vseznalec se prebije v ospredje. Zdaj je on ta, ki nekaj počne pri pultu s hrano. Ljudje okrog njega so smrtno tiho. Čakajo. Vseznalec se nekaj trenutkov kasneje zravna, prav tako skomigne z rameni in se prebije ven. Množica obupano skloni glave in se počasi oddalji od mesta dogajanja. Na pultu, okrog katerega so se maloprej zbrali, sameva čudo tehnike. Čudo, ki je brez elektrike eno samo samcato razočaranje. Počivaj v miru, aparat za palačinke.

Vodna aerobika

Vem, sem včeraj pisal o vodni aerobiki, a danes se je zgodil pomemben preobrat. Namesto punce, ki je zmerom vodila vodno aerobiko, je tokrat na sceno stopil fant. Simpatičen, nasmejan fant. Moja ženka ga je takoj opazila. “Glej, Kesar!”, me je butnila pod rebra. Pogledam trenerja, ga vidim, kako se poigrava z majhnim otrokom, ki mu neumorno prinaša kamenčke iz plaže, naj jih položi zraven svojega notebooka. Je potrpežljiv, ta fant, tudi ves čas nasmejan. Moja najdražja kar žari,
“Poglej, Kesar, uči se od najboljših, bodi prijazen do malih otrok, pa ti bo vsaka dala.”

Jo pogledam izpod čela. Aja, če sem prijazen do malih otrok, mi bo vsaka dala?

“Bo, samo ne tebi, ti si zdaj poročen.”

“Dragi gospodje, še dražje dame,” prične trener svojo napoved, zraven mene se pa moja draga hihita, muza, si popravlja lase … “Grem telovaditi, Kesar. Še dobro, da imam danes očke namazane.”

Gledam jo, kot bi z Marsa padla.

“Kesar, kako mi stoji frizura?” vpraša in ne čaka na moj odgovor. Popravi si klobuček, gre mimo istega otročička, ko ga je prej trener zabaval, ga poboža, s pogledom ošvrkne trenerja, se mu nasmehne in kot mlada srnica odskaklja v vodo. Prva med vsemi.

Četudi je včeraj v vodi stala tako, da sem jo lahko ves čas gledal, se tokrat postavi tako, da je zaradi ležalnikov, ki so pred mano, ne vidim. Tako lahko samo sklepam, da to glasno hihitanje med vadbo pripada njej.

Večerja

Hodiva proti italijanski piceriji. Žena me prime za roko, upočasni korak in reče: “Musklfiber imam. Od vodne aerobike.”
“Ja, zakaj si pa tako na hudo telovadila?”
“Ti, Kesar, nič ne razumeš, ane. Okrog mene so bile same mlade frklje. Sem morala pokazati, da sem jim kos.”

Jo gledam z začudenjem.

“Vse je tekmovanje, Kesar. Vse.”

Share
Stran naprej →
Copyright © 2007 Kamenko Kesar • Linear WordPress Theme • Powered by WordPress