Najstnikoma v gimnaziji zmerom zmanjka pol točke do boljše ocene. Kot je meni zmanjkalo pol para do seksa.
- Monday Nov 28 - 2:41pm

Pred osmimi leti je ta zapis postavil rekord v branosti, zato si zasluži ponovno objavo. Test BMW 7 proti katrci. https://t.co/k8q7pX1v13
- Sunday Nov 27 - 5:55pm

RT @RealJDamjan: Went shopping today and came to Planica :) Great job @lego_group ocplanica https://t.co/avlAC1wsaf #junakizimehttps://t.…
- Thursday Nov 24 - 6:26am

RT @ZNovice: Lego velikanka Planica pripravljena za skoke 35 tisoč kock Lego in 160 ur dela je bilo vloženih v Planico velikan… https://t.…
- Thursday Nov 24 - 6:26am

Test BMW vs. katrca. Ker si zasluži.

Točno osem let je minilo od objave testa, ki ga je takrat prežvečilo nekaj sto tisoč bralcev, ne števši tistih, ki so zapis dobili kot verižni spam email. Sam sem dobil štiri takšne spam emaile, vsakič iz drugega vira in vsakič je bil pod moj test podpisan nekdo drug. Avtorstvo so si prisvojili tudi na nekaterih forumih.

Zaradi vsega tega si test zasluži drugo objavo.
P.S. Omenjena je moja prva žena :).

<> <> <> <> <>
Tri ure po testni vožnji z BMW 7 si ne morem kaj, da ne bi primerjal te limuzine z mojo prvo kočijo.

Obakrat sem za sovoznico imel bejbo (no, zdaj ženo), cilj primerjave je pa ocenjevanje občutka harmonije med potnikoma in je sestavljen iz sedmih testov.
Pa gremo:

Test naklona

Tako v BMW 7 kot v katrci sem lahko sedež sovoznice položil v popolnoma vodoravni položaj. Medtem, ko sem v katrci uspel sedež hitreje podreti (jap, včasih zelo iskana lastnost), je pri BMW 7 obratno. Pri iskanju pravega položaja mi je bilo lažje dvigniti njen sedež (in njo) s pomočjo elektrike, kot včasih na roke. Sem pa bil zato pri katrci bolj pozoren, katero sem povabil zraven na vožnjo.

Test kolen

BMW 7 je tukaj žal pogorel na testu. Katrca je imela sedeža tako blizu, da sem lahko sovoznico zlahka prijel za koleno. Desno koleno. Pri BMW 7 to uspem samo tako, da se nagnem skrajno desno čez letalonosilniško konzolo. Pri tem sem v nepravilnem šoferskem položaju, pa še v rebrih me seka. In imam dolge roke!

Test desnega ovinka

Žal, BMW 7 se tudi tukaj ni izkazal. Če sem se s katrco peljal hitro in ostro v desni ovinek, je sovoznico prisesalo name. Pri BMWju se bejba ne premakne. In čemu potem obstajajo desni ovinki?

Test pogovarjanja

BMW 7 je v tem testu spet pravi luzer. Tako tih v kabini, da si se prisiljen pogovarjati. Halo?

Test hitrosti

Katrca je tudi tukaj bila v prednosti. Pri veliki hitrosti si imel občutek, da se okrog tebe dogaja. Vrata so se tresla, veter je postal orkan in volan je kar obračalo. No, kako hitro moraš voziti BMW 7, da to doživiš?

Test pospeševanja

Sklopka, gas, prva, sklopka, gas, druga, sklopka, gas, tretja, sklopka, gas, četrta… v katrci si garal, da si spravil to korito do 100 km/h. In BMW 7? Edino, kar ti ponuja pri tem testu, so notranji organi na zadnjem sedežu. Kdo si tega želi?

Test udobnosti

Končno test, kjer je BMW 7 nesporni zmagovalec. Sedeži so tako udobni, da sopotnica s polnim želodčkom na popoldanski vožnji v trenutku zaspi. Tako imam svoj mir. V katrci mi je ponavadi bruhala.

Share

Dva v postelji

Ljubim svojo ženo. Zanjo skuham kosilo. Zanjo grem v gozd po dračje, da zakurim za žar. Zanjo se oblečem v tesno majico, da se mi vidijo … dlake na joških.

Ljubim svojo ženo, zato spiva v isti postelji. Postelja je dovolj široka, da se lahko vsak od naju obrne dvakrat in ostane na njej. S posteljo sva zelo zadovoljna.

Na postelji sva pokrita z eno odejo, da se lahko pod njo stiskava. Enkrat sva imela dve ožji odeji. Popizdil sem. Kdo pride h komu pod odejo? Jaz pod njeno ali ona pod mojo? In ko se že dogovoriva, da se jaz premaknem k njej … je odeja preozka za oba. Seveda, zebe mene, ne nje. Ona je pokrita. In potem čez sebe vlečem svojo odejo, ampak vsakič, ko se premaknem, moja odeja zdrsne z mene. Njena z nje nikoli. Oklepa se je, kot bi ji hotel kaj hudega storiti.

Zato imava samo eno odejo. Dva in pol metra široko. V njej se lahko moja najdražja zavije v hot dog in meni je ostane dovolj, da jo posnemam. Pa se je potem lotim kdaj od zgoraj, kdaj od spodaj. Kot se lotim vsakega hot doga.

A ni vse v najini postelji pravljično in polno ljubezni. Nekatere stvari morajo biti tudi pravične. Recimo, ker je postelja ena in midva dva, si vsak lahko lasti samo polovico postelje. In jaz ne dam niti kvadratnega centimetra svoje polovice.

Ritual pred zatiskom oči je vsak večer enak. Najprej v temi otipam sredino postelje. Od sredine odmerim enako razdaljo do mojega in njenega vzglavnika. Med vzglavnikoma mora biti ravno toliko prostora, da lahko vmes položim svojo razprto dlan. Moje telo regulira temperaturo skozi roke in noge, zato okončine ne smejo biti pokrite.

Včasih draga zaspi, preden uspem vzglavnika dovolj odmakniti. Potisniti je ne morem vstran, ker je vzglavnik mehak. Zato se stegnem čez njo, primem za on drug konec vzglavnika in ga povlečem vstran. Če se zbudi, zgleda, kot bi jo objemal. Dam ji poljub in ji rečem, da jo ljubim. To vedno pali. Običajno nekaj zamrmra in se obrne na drugo stran. Ker to pričakujem, moram med njenim obračanjem biti spreten in hiter. Za trenutek namreč dvigne glavo iz vzglavnika. takrat vzglavnik potisnem vstran. Da lahko moja leva roka diha.

Ko sta vzglavnika vsak na svojem mestu, z drugo roko preverim, koliko imam do svojega roba postelje. Če sem preblizu roba, korigiram vzglavnika. Oba, ne samo mojega. V postelji mora vladati simetrija, so me naučili. Mogoče so rekli sinergija. Nisem prepričan.

Končno je vse na svojem mestu. Vzglavnika sta enako odmaknjena od roba in med sabo, oba imava dovolj odeje. Moja najdražja počasi in globoko diha. Spi. Lepo mi je, ko moja žena, ljubezen mojega življenja tako mirno spi.

Jaz ne morem zaspati, se mi zdi, da rabim ljubezni. Počasi začnem proti njej potiskati svoja mrzla stopala. Ženka se odmakne na rob postelje.

Obrnem se k njej in jo objamem od zadaj. Neha dihati. Dela se mrtvo.

Začnem se premetavati po postelji. Lepotica še kar ne diha.

Nimam kaj. Preostane mi samo eno.

“Alenka?” šepnem.

Nič.

“ALENKA?” rečem, zdaj že na glas.
“Kaj je, Kesar?” zamomlja čudovito bitje.
“Jaz bi ljubezni, Alenka,” proseče moledujem.

Najlepša žena se obrne k meni in me poboža po licih.
“Točno vem, kaj bi rad, srce,” zašepeta.
“Veš?” mi srce zavriska.
“Vem, Kesar. Pohanega piščanca imaš v hladilniku, privošči si,” zaključi pogovor in se zavije v hot dog.

Jebiga. Vsaj lačen nisem več.

Share

Stava z ženo

Petkova večerna vožnja na Rakitno bi minila kot vsaka druga, če moja najdražja ne bi, še v dolini, samozavestno izjavila: “Gor ne bo snega.”

Pogledal sem jo z začudenjem. Ravno dovolj let sva skupaj, da bi lahko vedela bolje. A nisem se dal zmesti. Odvrnil sem potiho, a prepričljivo: “Sneg bo.”

Tako se je začelo. Beseda je dala besedo in padla je stava.

“Kaj?, Gor da bo sneg? Ni šans, možek, gor bo sonce, trava, največ dež.”
“Sneg bo, srce moje, in to ne malo, a si pozabila, da smo nad 800m višine?”
“Ne ti meni pozabila!” je zasikala. “Gor bo lepo vreme, stavim, da bo.”

Stavi? Moja žena, nedvomno meteorološko nepismena lepotica bi stavila z mano, ki sem v gozdu gor zrasel?

“Prav,” sem ji odvrnil, “staviva. Za kaj pa staviva?”
“Najprej določiva, kaj jaz dobim, če gor ne bo snega,” je samozavestno predlagala družinska vremenoslovka.

Zavohal sem svojo priložnost.
“Če zmagaš, se nocoj divje ljubiva.”
“Ti si butl!” je bil njen odgovor na moj prvi predlog.
“Kaj je pa narobe s to nagrado?”
“Nič, razen tega, da to počneva vsak dan, torej to ni nagrada.”
“Ok, torej se nocoj ljubiva dvakrat.”
“A dvakrat pomeni enkrat, pa osem ur kasneje, ko se zbudiš, še enkrat,” me je zbodla žena in nadaljevala, “želim nagrado, ki bo moja, zame nekaj posebnega.”

Iskreno mi je bilo vseeno, kaj si bo izbrala, ker gor bo sneg. A predlogov nisem šparal.
“Kaj pa masaža stopal, srčece moje?”
“Pozabi, anatomski analfabet, ti pojma nimaš, do kod sega stopalo, ko me vsakič masiraš nad kolenom.”

Utihnil sem. To je bilo vse, kar mi je padlo na pamet, pa da bi sam profitiral.
Nekaj trenutkov je zaslepljena oponentka še razmišljala, nato pa glasno kriknila:
“VEM! Sendvič mi boš pripravil za večerjo!”

Jebote sendvič.

“A lahko zdaj o tem, kaj bom jaz dobil za nagrado?” sem pohitel, ker sva se pričela vzpenjati proti Rakitni.
“Seveda lahko, itak domnevam, da je povezano s seksom,” me je provocirala moja huda bejba.
“Valda, da je. Sem razmišljal, če bi končno …”
“Pozabi, medved, to temo sva obdelala.”
“Ampak ti si si izbrala sendvič, zakaj si jaz ne morem izbrati svoje nagrade?”
“Lahko si. Karkoli, dokler je sendvič.”

Hehe :)

“Pa ne reži se kot strgan kondom. Ta sendvič v tvoji glavi tudi ne pride v poštev.”

Počasi mi je postajalo vseeno, kakšna bo moja nagrada.

“No, pa mi ti predlagaj, kaj mi boš delala, če bo gor sneg,” sem se praktično že predal.
“Sendvič ti bom naredila,” je moja srnica zaključila stavo, se naslonila nazaj in še dodala: “S šunko in sirom.”

Butasta stava.
Gor je snežilo. Na prvem klancu sva obstala in čakala na plug, da nama je utrl pot do hiše. Oziroma nekajsto metrov do hiše. En idiot je parkiral avto na klancu in zaprl pot plugu. Do hiše sva, čez dva klanca, gazila po snegu. Nosil sem dve težki vreči in nahrbtnik.
Ko sva vstopila v hišo, sva vedela, kaj kdo dela.
Žena se je vlegla na kavč.
Jaz sem šel v kuhinjo delati sendvič.

Share

Preživetje

“Srce, ti bi to zmogel,” je večkrat, stisnjena ob meni na kavču, pripomnila moja žena.
“Seveda bi,” sem ji zagotovil in na težko požrl slino. Tile fantje in dekleta v reality showu Survivor so se namreč ravno takrat obupano oklepali stebra, da ne bi zdrsnili na tla in s tem iz otoka pregnanih.

Vsako sredo, četrtek in petek zvečer poslušam slavospeve na svoj račun: “Ti si moj Survivor, ti bi z vsemi pometel, jim dal vetra, ti bi vse zmogel sam in najbolje.”

Nisem idiot, da bi se zoperstavljal ženi, še posebej ne njenemu mnenju o meni. Torej sem se z vsem izrečenim strinjal.

“Glej, srce, tale sploh ne zna lestve sestaviti, ti bi jo najhitreje sestavil in zmagal.”

Da, draga.

“Joj, kaj bi dala, da bi ti tam tekmoval, tele sestavljanke, ti si tako pameten, ti bi to najbolje zmogel.”

Seveda, najdražja moja.

“Poglej ga, no, trideset dni išče to imuniteto! Ti, srce, bi jo našel prvi dan, sam, brez pomoči.”

Uf.

Saj je godilo nekaj tednov pohval in superlativov, ampak to je šlo pa že čez. Nisem več vzdržal v pretvarjani podpori ženine slepote.

“Srce, govoriti morava,” sem jo v petek pozno zvečer po oddaji povabil na pogovor.
“Reci, divjak moj, najboljši neodkriti Survivor tega sveta.”
“Veš, tele igre so težke.”
“Veeem, ljubezen moja, zato sem tako ponosna nate, ker bi bil najboljši.”
“No, hvala, ampak jaz imam 100 kil, a veš?”
“Jaaa, pa saj bi shujšal in potem bi zmagoval.”
“To je sicer res, ampak tudi moje mišice so dovolj dobre za odbojko, pa tenis, pa za kak hlod razcepit, to je pa to.”
“Ampak ti bi tudi mišice tam dobil, a veš, in bi potem sam vse zmogel in zmagal.”
“Oni ne dobijo nič za jest.”
“Ker so nesposobni, srce, ker ne grejo v gozd, da bi ulovili zajca in ga spekli. Ti bi se spomnil tega in bi imel hrano. Sam bi to zmogel, brez pomoči drugih.”
“Nisem prepričan, da je temu ravno tako, saj vidiš, da ni živali, še rib ne najdejo, pa je morje zraven.”
“Itak, da jih ne najdejo, če tako glasno in sredi dneva hodijo po vodi, pa jim vse ribe pobegnejo. Ti bi jih čakal nekje na skrivnem, čisto tiho, čisto sam in bi jih ulovil. Ti bi edini to zmogel.”

Roko na srce, res sem enkrat na morju ujel eno ribo, a mi to dejanje nekako ni dalo dovolj samozavesti, da bi kupil njeno zgodbo.

“Glej, žena, ni tako enostavno uloviti zajca.”
“Veeem, lepi moj mož, ampak ti si z golimi rokami ubil oso. Ti bi to zmogel.”

Jao, bože.

Počasi sem se spravil v kopalnico. Slekel sem si majico in se pogledal v ogledalo. Kaj, če ima moja žena prav? Kaj, če v meni vidi nekaj, česar sam ne opazim?

Vdihnil sem globoko, kot se je le dalo. Ramena sem si potisnil malo naprej in napel hrbet. Ni bilo slabo za enega, ki leti proti petdesetim. Mogoče pa delam ženi krivico, ko ji ne verjamem. To telo bi najbrž lahko premagalo vse ovire na tistem otoku. Te noge bi me z nekaj sreče lahko ponesle daleč in visoko. Ta inteligenca in talent za matematiko … jebemti, mogoče pa ima žena res prav.

Ugasnil sem luč v kopalnici in se poln sebe spravil v posteljo, k moji najdražji. Objel sem jo in jo poljubi na usta.

“Kaj bi rad?” me je vprašala.
“No, saj veš, srce moje, mi Survivorji imamo zvečer še veliko energije.”

Za trenutek se je zamislila, nato odkimala z glavo, zaprla oči in rekla:

“Ti si moj Survivor, ti vse zmoreš sam in to najbolje. Lahko noč.”

Share

Zombiji v glavi

Dejstvo: Če lahko najstniki žurajo cel vikend, lahko tudi midva z ženo.
Pa še nekaj. Imeli se bomo o čem pogovarjati. Ker zdaj bi ta pogovor verjetno zgledal nekako tako:

“Kaj je, mulac, kam greš ti ven danes?”
“Ob 22h se dobimo v centru, pol pa naprej, do 3h zjutraj me ne kliči. Pa ti, stari?”
“Isto, sine, isto, ob 18h na večerjo, pol pa v lajf, na pečen kostanj v center, do 20:30 me ne kliči.”

Ta vikend sva začela že v petek in o tem obvestila oba najstnika.

“Stara, kam pičita ta vikend?”
“Greva na Abrahama.”
“Kaj je to, hrib pri Domžalah?”

Je že v redu.

Petkov Abraham je zažgal na polno.
Najprej zato, ker sva z najdražjo bila med najmlajšimi.
Nato zato, ker je bila zelo odrasla družba.
In nenazadnje, za mizo smo se pogovarjali o gobarjenju, golfu in pravem prijateljstvu.

Ob 2h zjutraj sva se pobrala domov. Ob 02:45 sem v postelji najdražji rekel, da je nisem zastonj peljal ven. Ob 02:46 sva se ljubila. Ob 2:48 sva en na drugem zaspala.

Sobotni rojstni dan je stvari obrnil na glavo.
Najprej zato, ker sva bila najstarejša.
Nato zato, ker je bila družba zelo otročja.
In nenazadnje, pogovarjali smo se samo o seksu. No, ne samo o seksu. Trije frendi so se vmes zaplezali v debato, kaj nas bo rešilo na tem svetu – neoliberalizem in socialni kapitalizem. Ostali že vemo, da nas bo rešil samo dober seks. Neo seks ali socialni seks. Čisto vseeno, tudi če ti da iz usmiljenja.

Ob 2h zjutraj sva se pobrala domov. Ob 2:10 sem ustavil na prvem parkirišču. Jebemti alkohol v kombinaciji z gin tonikom. Ob 2:25 sva se ustavila na drugem parkirišču. Ob 2:45 sva, bleda in mrtvo utrujena prišla domov. Ob 2:45 sem v postelji najdražjo najprej na dolgo gledal, zaprl oči, se obrnil na drugo stran in ji z zadnjimi močmi rekel: “Zastonj sem te peljal ven.”

Share

Akumulator je crknil

Ponedeljek zjutraj, 08:30

Bankir je zamujal. Morala bi se dobiti v centru mesta in podpisati ene papirje.
Žena je nekaj časa še vztrajala ob meni, a nato nervozno odkorakala vstran. “Te počakam v avtu,” je nestrpno pribila in že je ni bilo več.

Dobre pol ure kasneje sva papirje podpisala in se z bankirjem poslovila. Do avta sem skoraj tekel. Res sva zamujala, vsak na svoj sestanek.

Skočil sem v avto na voznikovi strani. Vame je butnila glasna glasba in topel zrak. Moja najlepša je na mobilcu spokojno brskala po Facebooku. Ni zgledalo, da bi bila jezna name. To je bil dober znak. Zadnje, kar potrebujem zjutraj, je prepir.

“Sem si naredila, da mi je udobno,” se mi je nasmehnila in pokazala na gretje sedežev, radio in telefon, ki je bil priključen na polnilec.

Nasmehnil sem se ji in jo pohvalil. Obožujem svojo ženo. Res sem se počutil kot drek, da sem jo pustil v avtu čakati tako dolgo. A zdaj je temu konec. Zdaj lahko odrineva.

Z levo roko sem prijel volan. Z desno ključ od avta, ki je seveda že bil obrnjen na kontakt. Zaštartal sem avto.

Tk-tk-tk–tk—tk—–tk

Vsak voznik, ki se mu je vsaj enkrat zgodilo, da je želel štartati s praznim akumulatorjem, bi prepoznal ta zvok.

“Ne vžge?” me pogleda žena.
“Akumulator je prazen, jebem mu mater!” siknem in obenem nakažem, da je seveda ona kriva za to pizdarijo.
“Ni nujno,” odvrne lepotica in se zakoplje nazaj v svoj Facebook. “Poskusi še enkrat.”

Tk—-tk——–tk———tk

“Akumulator je prazen!” se obrnem k njej.
“Kaj pa mene gledaš? To je Hyundai, njemu se akumulator ne more sprazniti kar tako.”
?
“Glej,” zapiskam od nervoze, “kontakt si imela pol ure prižgan. Sprednje in zadnje luči so svetile, radio je toliko naglas, da je še rja na auspuhu odstopila!”

Nisem je prepričal.

“A zdaj sem pa jaz kriva? Pokliči svojega bankirja, naj ti pride avto popraviti, saj je on zamujal, ne jaz.”

Nastalo situacijo sem v trenutku označil za krizno. Temu primerno sem se začel obnašati. Ženi sem naročil, da naj pokliče AMZS, ker je njen avto in njena kartica. Pa ženski v nesreči ziher prej pridejo pomagati kot moškemu, ki je besen na svojo ženo.

Draga je sodelovala. Poklicala je AMZS. Pogovor je potekal približno takole:

Žena: “Dober dan, avto nam je crknil.”
Jaz: “Reci mu, da je akumulator.”
Žena: “Ne vem, kaj je narobe, crknil je, noče vžgati.”
Jaz: “Reci mu, da si spraznila akumulator.”
Žena (se obrne k meni): “Tip sprašuje, če motor zaganja.”
Jaz: “Ja zaganja, ampak ne dovolj, da vžge. Ziher je akumulator.”
Žena (se posveti nazaj tipu iz AMZS): “Mož pravi, da motor zaganja.”
Jaz: “Pa jebote bog, naj pripelje kable za vžig, pa bo rešeno!”
Žena: “Saj sem mu rekla, da ni nujno akumulator, bog ve, kaj je.”
Jaz (s peno na ustih): “Pa u pičku materinu, AKUMULATOR SI SPRAZNILA! Kaj mu to tveziš?”
Žena. “Hvala, počakava, upam, da ni nič hudega … da, bomo ga pač odpeljali na Hyundai servis.”

Konča s pogovorom. Me pogleda.

“Ne skrbi, deset minut pa pridejo.”
Jaz: “Kam pridejo?”
Žena: “Sem, do avta.”
Jaz: “S katerim avtom pa pridejo do naju? Si jim rekla, da je dostop do tega parkinga samo za osebna vozila, ker drugače ne morejo priti do naju?”

Saj sem vedel, da ni tega omenila. Bil sem zraven. S peno na ustih.

“Ne skrbi, srce, to je Hyundai, vse bo v redu. Prižgi radio, da nama hitreje mine.”

Deset minut kasneje zazvoni telefon. AMZS stoji na cesti, petdeset metrov od naju. Ne more naprej. Ker je prišel z največjim jebenim vlačilcem. Stekel sem do njega in ga prosil, če pride peš in svojo zverino pusti na cesti. Naj se ne boji redarjev. Kabina je tako visoko, da rabijo lestev za nabit kazen na vetrobransko steklo.

Tip iz AMZS se vsede v avto in obrne ključ. Avto vžge iz prve.

“A vidiš, da ni bilo nič hujšega,” se k meni vsa srečna obrne žena. “to je Hyundai.”

Teden je minil v hlajenju mojega besa. To se lahko zgodi samo ženskam. POL URE držati kontakt pri ugasnjenem avtu! Vsak normalni moški ve, da s tem sprazni akumulator.

Četrtek zvečer, 22:45

Dobro sem igral odbojko. Dve dobri uri trde igre. Nekaj hudih sem zabil, par težkih odbranil. Ponosno sem se poslovil od ekipe in krenil proti avtu. Na daleč sem opazil luči. Mojega avta. Kako svetijo zadaj in spredaj.

Tk—-tk——–tk———tk

Share

Grejem nama posteljo

Ko ima hudič mlade, jih ima dva tedna zapored. Virus “grem na zabavo” se v naši družini širi hitreje kot trebušna gripa. Še rezultat je isti. Fašejo ga vsi razen mene.

Sreda popoldan. Z mojo lepotico leživa na kavču.

“Danes zvečer gremo ven s prijateljicami,” reče.

Težko skrijem nasmeh. “Ok,” odvrnem in potiho, počasi, globoko zajamem zrak.

Komaj verjamem. Kmalu bom svoboden, kralj stanovanja, lastnik svojega časa.

“Te pokličem, ko zaključimo, prideš po mene, da ne hodim sama peš,” mi navrže moja najdražja, ko odklepa vhodna vrata.

Nestrpen sem. Druge žene hitreje odklepajo vrata.

Koraki izginejo iz stopnišča. Zaklenem vrata. V stanovanju je blažena tišina. Dvignem roke, stisnjene v pest. Svoboda.

“Kaj imaš za jest?” priletijo otroci iz sobe.

Ok. Nisem čisto sam. Naredim jim večerjo. A kmalu gredo spati. Najkasneje, ko se začne prvi reklamni blok pri Survivorju. Takrat bom sam. Svoboden. Kralj in kraljica obenem.

Otroci končno spijo.
Sam sem. Svoboden. Lahko počnem, kar me je volja. Vse, kar sem si kadarkoli želel početi, pa nisem bil sam, da bi to počel.

Razmišljam, kaj bi počel. Lahko bi gledal porniče.

Ne bom gledal porničev. Ne rabim jih. Sem zadovoljno pornočen.

Pogledam na telefon. Ni sporočil, nihče ne kliče. Žena se ima očitno dobro. Tudi jaz, tudi jaz.

Vržem se na kavč. Preletim kanale na TV. Nič pametnega. Na srečo lahko počnem, kar mi srce zaželi. Nihče mi ne more ukazovati. Svoboden moški sem.

Vstanem. Hodim po dnevni. Hodim počasi in z dvignjeno glavo. Delam kroge okrog jedilne mize. Ker lahko.

Kmalu me bo poklicala, da me potrebuje ob sebi. Pridi pome, bo rekla. Pogrešam te, bo rekla. Pospremi me domov, strah me je, bo rekla.

Konec Survivorja. Izbiram, kaj bom oblekel, ko me pokliče, naj pridem po njo. Tam bodo njene prijateljice. Lahko bi dal nase belo srajco. Zgoraj dva odpeta gumba, da se vidi moškost.

Ne pokliče. Za trenutek me obda groza. Kaj, če se ima dobro brez mene? Hitro se pomirim. Ni mogoče, da se ima dobro brez mene.

Oblečen, pred ogledalom. Vadim nasmeh, ko bom stopil v kafič in me bodo dekleta zagledala. Igram, da sem vesel, ker se imajo dobro. Globoko v sebi upam, da jim je totalno dolgčas. Če jim je … zakaj ne pokliče?

Blizu polnoči prileti sms.

“Pridem sama.”

Šok.

Noče, da pridem po njo. Noče, da me vidijo njene prijateljice. Globoko sem prizadet.

Ziher je spoznala drugega. Natakarja? Nemogoče. Tam ni dobrih natakarjev.

Kaj, če niso same in je zabava ena sama farsa?

Mogoče grem tja in jih presenetim.

Prileti nov sms.

“Pojdi pod tuš.”

Ohoho, zdaj mi je jasno. Noče me obremenjevati s tem, da bi hodil po njo. Noro me pogreša in skrbi zame. Naj grem pod tuš, je napisala. To pomeni samo eno. Dobro, da nisem gledal porničev.

Sporočila letijo.
“Stuširan :)”
“Pogrej posteljo :)”
“Vse zate ;)”

Ležim v postelji. Vhodna vrata se odklenejo. Žena je doma.

Odejo odgrnem ravno toliko, da kao nehote pokažem svoje nago, močno stegno.

Slišim tuš v kopalnici. Hehe.

Počasi pridrsa do postelje. Ugasne luč, se vleže k meni.

“Hvala, ker si pogrel posteljo zame,” zašepeta. “Lahko noč, dragi.”
“Lahko noč? Zakaj si me pa poslala, da se stuširam?”
“Da ne rogoviliš sredi noči.”

Mar bi gledal porniče.

Share

Nova faza starševstva

Zgodi se čez noč. Še včeraj sem jih, drekaste do vratu, z eno roko držal nad tušem in z drugo spiral, kar se je s curkom sprati dalo. Danes jih ob enih zjutraj čakam v avtu, parkiranem ob cesti.

“V petek ob osmih zvečer grem ven, after krst v Tivoliju” navidezno nezainteresiran izdavi najstnik.
“Jaz tudi, Poljanfest,” polna pričakovanj doda najstnica.
“Aja?”

Več ne znam spraviti iz sebe. Celo telo kriči “Nikamor ne smeta, halo, še včeraj sta visela nad tušem …”, pa ne smem. Lahko edino poskrbim, da imam vse pod kontrolo.

Mulc obljubi, da ob vsakem premiku pošlje sms. Ok, kontrola je vzpostavljena.
Najstnica ne obljubi ničesar. Fuck.

Ok. Ni frke. Moški, kot sem, prenesem spremembe in ne paničarim. Zakaj bi. Najstnika sta odgovorna. Sta rekla. Verjamem jima na besedo. Druga mi ne preostane.

“Saj prideš po naju, ane,” vprašata, ne da bi dvomila v moj odgovor.
“Kdaj pa?”
“Zate, stari, uber pozno.”

Ok, zdaj vsaj vem, kako je Uber dobil svoje ime in zakaj dela to, kar dela. Seveda bom šel po njiju, smrkava potentneža, čeprav čutim, da dvomita v mojo nočno kondicijo. Ko sem jaz bil njunih let … he-hej!

Najstnika odrineta v svet. Naredim si kavo in preverim mobilni telefon. Kava je premalo močna. Si zapomnim za naslednjič. Glasnost na mobilnem telefonu je na največ. V app storu pobrskam po aplikaciji, ki glasnost poveča na vsaj dvojno. In po možnosti prenese pisk na vse mobilne telefone v hiši. Nič pametnega ne najdem. Druga kava je močnejša.

Telefon priklopim na elektriko. Ekran pobere največ baterije. Moj ekran sveti ves čas. Prosim ženo, če mi pošlje sms. Da preverim, če sms dela. Ko zapiska, po telefonu skoraj polijem svojo tretjo kavo. Sms dela.

Pol ure po odhodu najstnikov pošljem mulcu sms.

“Si prispel?”
“10 min nazaj”

(In zakaj se mi nisi javil, mater ti?)

“Vse v redu?”
“k”

Najstnice ne upam motiti. Koncert je. Verjetno ne bi slišala zvonenja.

Četrta kava je s smetano. Da razbijem monotonost. Večkrat preberem zadnji najstnikov sms.

“k”

Dobro zveni. Pozitivno in zadovoljno. Fant se dobro počuti.

Najstnica se ne oglasi na telefon. Jebemjimater.

Kave videti ne morem. Zmešam si mohito. S polovično porcijo belega ruma. Nimam sveže mete. Beda.

Obujem se. Za ziher, če kdo od njiju pokliče in si želi čimprej domov. Ura je devet zvečer.

Naredim si še en mohito. Prav tako s polovičko ruma. Ker sem odgovoren starš. Jesti ne morem. Nekaj me črviči v trebuhu. Ziher zaradi kranjske klobase, ki sem jo zmazal za večerjo. Skupaj z gorčico, kislo smetano, pečeno papriko, šnito sira, kečapom in kosom kruha.

Najlepša žena me prosi, če ne hodim obut po dnevni. Ne, tudi s čevlji na kavč ne.

Škoda, ker ne kadim.

Ob pol desetih vzamem v roke knjigo in krenem proti vhodnim vratom.

“Kam greš?” vpraša ženka.
“Grem tja, bom čakal v avtu,” siknem.
“Kje boš čakal, če sta vsak na svojem žuru?”

Imam čas, da bi si opral zobe. Pa si jih ne, ker imam električno ščetko. Je preglasna, pa ne bi slišal zvonenja.

Ob 22:30 kliče mulac. Naj pridem ponj. Preden zaključiva pogovor, sem tri nadstropja nižje in v diru proti avtu.

Najdem ga zunaj pred klubom.

“Zakaj nisi noter?”
“Pozabil sem vstopnico.”
“Jao, si bil presenečen, ko so vsi šli noter, ti pa nisi našel vstopnice?”
“Ne. Ko sem zaprl vrata stanovanja, sem vedel, da sem jo pozabil vzeti s sabo.”

Ne sprašujem.

Ob enajstih zvečer mi kava ponovno zadiši. O najstnici ne duha ne sluha. Naredim dva trebušnjaka in eno skleco. Da si poženem kri po telesu. Pravi moški sem. 100 kil težek, športnik in zdravojedec. Nimam težav z bedenjem.

Tretji mohito je sploh brez ruma. Žena pravi, da se temu reče mineralna voda z limeto. Ostro in glasno nasprotujem. To mi ponovno požene kri po telesu.

Ob pol enih kliče izgubljena duša. Pa če lahko še prijateljico peljem domov. Seveda.

V avtu smrdi po alkoholu. Drugi so pili, rečeta.

Kombinacija mineralne in kranjske naredi svoje. V avtu zasmrdi po klobasi. Drugi so jedli, rečem.

Share

Poklon diplomirancem

Iz nekega razloga se ne znajdem najbolje v šolskem sistemu. Mama mi je priča. Ona je edina, ki si je zaradi mene barvala prezgodnje sive lase. Foter si jih ni. Sivi ob robu so mu dodali k šarmu.
Ni se mi še zahvalil.

Osnovna šola je bila, če pogledam nazaj, zadnji balzam za starše. Do četrtega odličen, kasneje dober uspeh. Nekaj sto upravičenih ur zadnjih nekaj let, ker sem igral lutke. Ravnatelj je bil moj mentor. Kadarkoli je stopil v naš razred, so vsi sošolci utihnili. Tudi učiteljica.

Prijazno nas je pozdravil in se obrnil k meni.
“Prestavili smo datum za premiero Sovice Oke na petek ob 11h,” se mi je nasmehnil in se poslovil.

Moji starši so žareli od ponosa, ker sva bila z ravnateljem v tako dobrih odnosih.

V srednji šoli sem s šolskim sistemom prišel navzkriž. Od takrat se nisva pobotala. Pa sem na začetku srednje bil prepričan, da bo šlo zlahko in da sva ustvarjena drug za drugega. Učitelj prvega strokovnega predmeta je imel planinski krožek. V svojem prvem srednješolskem let sem prehodil enajst dvatisočakov. Trojka pri njegovem predmetu je bila s krvavimi žulji zaslužena. Imena predmeta se ne spomnim.

Drugi letnik sem fasal štiri popravne. Staršem sem obljubil, da jih bom naredil. Dva v prvem, ostalo v drugem roku. Nisem jih. Veliko let kasneje sem izvedel, da nemščine ne bi naredil, tudi če bi bil to moj materin jezik.

Moja mama je nekaj dni pred popravnimi potožila sodelavcu. Da se trudim. Garam. Cele dneve sedim pred knjigo. Obupana je bila, ni vedela, kaj naj stori.

Sodelavec je vedel. Dan pred popravci se ga je napil in klical v šolo, da sem doživel prometno nesrečo. Da sem v bolnici.

Naslednji dan sem se pojavil pred učiteljico nemščine. Živ, zdrav, brez praske. Nisem se rabil veliko truditi.

Fiziko sem oboževal. Logična je. Dvigalo, klanci, vzgoni. Jasno kot beli dan. Prvi test fizike sem rešil z levo roko in test oddal s ponosom v očeh.

Fasal sem šus. Cvek. Batino. Kol. Stopil sem do učiteljice in jo prosil za pojasnilo, katera naloga ni imela prave rešitve.

“Vse imajo pravo rešitev, ampak ne vem, kako si prišel do njih. Nikjer ni računov,” mi je vzvišeno odvrnila.
“Vem,” sem ji obupano rekel. “Naloge so bile lahke. En vlak sem, drugi tja, metek gor, ptič dol. Logika, gospa učiteljica, vse sem vam opisal v besedah in na koncu pripisal rezultat.”
“Žal mi je,” je bilo zadnje, kar je izdavila, preden mi je pred nosom zaloputnila vrata svojega kabineta.

Naslednji dan je v šolo priviharil foter. Ko se je moj foter razpizdil, ni bilo zdravo biti blizu.
Spogajala sta se za dvojko.
“Ker je ravno foter prišel v šolo,” mi je vrgla v obraz, ko sva se ponovno srečala v njenem kabinetu.

Z enoletno zamudo sem dokončal srednjo šolo in se po vojski vpisal na faks za elektrotehniko in robotiko. Ne vem, zakaj. Pojma nisem imel. Na srečo sem si priznal, da me zadeva niti malo ni zanimala. Na žalost sem si to priznal šele proti koncu četrtega letnika, ko mi je ostalo še par izpitov in kakšna seminarska.

A nisem se predal. Vpisal sem se na ekonomijo. Prvega izpita, statistike, nisem zvozil pozitivno. Naslednji dan sem na hodniku srečal profesorico. Da ne razumem, sem ji povedal naravnost. Štiri matematike sem naredil na tehničnem faksu. Ne morem statistike pogrniti.

Nejevoljno me je povabila v svoj kabinet. Iz predala je potegnila šop papirjev in izvlekla moj test. Vse je bilo prečrtano. Prosil sem jo, če mi najprej razloži prvo nalogo.
“Je rezultat pravilen?”
“Da.”
“Kaj sem potem naredil narobe?”
“Nimaš dvojnega ulomka.”
“Saj ga ne rabim, račun je tako enostaven, da sem vse dal takoj v en ulomek.”
“No, vidiš, kako naj jaz potem vem, katera številka paše h kateri in da si to res ti napisal?”

Dala mi je šestico. Zraven je dodala, da sem lahko srečen, ker sem jo srečal na hodniku.

Na fakulteti za management mi je uspelo opraviti nekaj izpitov, preden sem naletel na profesorja, ki je nosil brke. In oboževal Franka Zappo. Vsako uro smo se o tem pogovarjali. Obenem je sovražil korporacije. Po nekem naključju je izvedel, da sem takrat bil direktor marketinga na Microsoftu. Stopil je do mene in mi zabrusil:
“Nikoli vam ne bo uspelo!”

Microsoftu je. Meni na tistem faksu ni.

Tujina. To je bil ključ do dokončanja mojega šolanja. Henley Management College. Poslali so mi teste. Na osnovi rezultatov in izkušenj so odmislili, da nimam faksa in mi omogočili študij Master of Science, Strategic Marketing. Po enem letu potovanj na predavanja v Milano in Madrid sem zaključil. Privoščil sem profesorju, da je vozil Jaguarja. Res sem mu. Ni mi pa bilo do tega, da bi o tem poslušal še eno leto.

Vsem prijateljem, znancem, poslovnim partnerjem in nekajtisoč ostalim diplomirancem “September 2016″ čestitam iz srca.

Share

Seksi žensko perilo

Ne bom se zmotil, če trdim, da sva temo “seksi spodnje perilo” z mojo najdražjo odprla in obenem zaprla v najinem prvem mesecu intimnih večerov.

Njeno mnenje je šlo v smeri:
“Z erotičnim perilom bom še bolj privlačna za svojega moškega.”
Moj odgovor na to je bil:
“Ne serji.”

Ne maram erotičnega perila. Ne vem, zakaj. Zdi se mi nepotrebna ovira pri sproščenem spoznavanju dveh oseb. No, še bolj nepotrebna ovira se mi zdi pri sproščenem spoznavanju samega sebe. Tangice v riti niti približno ne prinesejo takšnega zadovoljstva, kot ga obljubljajo v erotičnih spletnih oglasih.

Kos perila, ki ga najbolj ne maram, so samostoječe nogavice. To so tiste, ki se končajo s tesnim silikonskim trakom na zgornji polovici ženskega stegna. Spravljajo me v obup.

Prvič je bilo, ko sem ležal ob njenem desnem boku, naslonjen na svojo levo roko. Z desno roko sem počasi božal najdražjo po bokih ter navzdol po desnem stegnu. S prsti sem prispel do silikonskega traku. Prsti niso zdrsnili čez. Celo dlan sem pritisnil ob stegno in jo počasi potegnil čez nadležen elastični trak.

Trak se je pod dlanjo zrolal v nek obroč, a ni šel daleč. Rolal se samo na eni strani stegna. Na drugi strani stegna je bil silikonski trak prilepljen, kot bi ga sama Cerkev držala.

Nisem več ležal, ampak sem se dvignil na kolena in se spravil k njenim nogam. Potreboval sem namreč še levo roko, da sem lahko odrolal nogavico.

Z obema rokama sem tako odrolal nogavico z njene desne noge in nato ponovil vajo še na levi nogi.

Minuto kasneje je odprla oči. Ležala je na hrbtu, z nogami v zrak in me gledala. Še kar sem sedel ob njej, polno zaposlen.

“Kaj pa počneš?”
“Nogavice ravnam.”

Ne maram samostoječih nogavic. In še najbolj ne maram slačiti samostoječih nogavic. Iz mene potegne slabe spomine najstniških let.
Ko sem si mislil: “Danes pa bom.”
Ko sem bil pripravljen.
Ko sem stal sredi sobe, kot od matere rojen.
Pa je bejba rekla, da še ni pripravljena.
Tudi takrat sem počel isto.
Dol rolal.
Kondom.
Z obema rokama.

Share
Stran naprej →
Copyright © 2007 Kamenko Kesar • Linear WordPress Theme • Powered by WordPress