Cesta na Rakitno dobila cestne omejitve (ovire) za motoriste. Pametno, če bo delovalo, kot je zamišljeno. https://t.co/7u3uB7PnW6
- Monday Jul 25 - 6:18pm

Nedelja. Nekaj je treba napisati. https://t.co/ypAFVhKxMo https://t.co/PGYc4MdykJ
- Sunday Jul 24 - 6:46pm

.@nkkrsko brez 12 igralcev. Torej igrajo z B postavo, pa vsak je bratranca s sabo pripeljal, da jih je dovolj. In vodijo 1:0 proti Domžalam.
- Sunday Jul 24 - 5:11pm

RT @mimovrste: Zaradi požara v logističnem centru Pošte Slovenije v LJ lahko pride do zamikov predvidenih rokov dostave paketov. Hvala za r…
- Thursday Jul 21 - 8:10am

Nedelja, čas za pisanje

Pride kdaj kakšna nedelja, ko ne vem, kaj bi pisal. Danes je tak dan. Od kosila naprej razmišljam.

Mogoče bi pisal o srajci, ki sem jo zaradi napake v materialu nesel zamenjati v trgovino. Na blagajni sem spoznal gospo, ki je reklamirala čevlje. Je dobila dva leva. Hehe. Gospa mi je čestitala za poroko, pa se ne poznava. Je rekla, da “sledi sceni”. Zanimivo. V preteklosti sem bil s sceno povezan le preko stavka “Ne delaj scene!”. Običajno v restavraciji ali hotelu, če kaj ni štimalo. Odkar sem z Alenko, sem del scene. Kot spremljevalec, pa vseeno.
Isti večer mi je gospa na FB poslala prošnjo za prijateljstvo. Prijetno presenečenje.

Mogoče bi pisal o bivšem sosedu, ki me je našel preko FB. Še eno prijetno presenečenje. Minilo je 33 let, odkar sem se odselil od tam. Bivšega soseda se spomnim samo po imenu in priimku. A le, če njegovo ime in priimek povem na glas in skupaj. Takrat mi zazveni znano.

Lahko bi pisal o 3-nivojski zelenici okrog hiše. Včasih sem imel nekaj zelenice in nekaj grmičevja, tega predvsem na brežinah. Grmičevje me je delalo nervoznega, ker je vmes rasel plevel. In plevel je bil zmerom višji od grmičevja. Torej je brežina zgledala grdo. Plevela se nisem mogel rešiti, vsaj ne v času, ki sem mu ga bil pripravljen nameniti. Zato sem spulil vso grmičevje iz zemlje in ga zažgal. Na brežinah sem zasadil travo. Zdaj kosim 3 ure vsak teden. Vmes zamenjam tri kosilnice. Bencinko Husquarno za ravne predele na parcelnem nivoju dve in tri, elektriko Bosch za nivo ena in brežine na nivoju ena in dve ter nitkarco za detajle na vseh treh nivojih.

Smreke okrog hiše si prav tako zaslužijo, da pišem o njih. Dve rasteta malo krivo tam proti vrhu, pa ne vem točno zakaj, glede na to, da so vse ostale smreke na Rakitni ravne kot sulica. Vrh ene mi je sklatil žled. Vrh sem odrezal. Tudi veje, ki so bile meter od tal, sem odrezal. Ta smreka zdaj zgleda kot navpično postavljen ražnjič. Ne bi se sekiral, a ta smreka je najbližje hiši. Iz dnevne gledamo direkt vanjo. Naj še omenim, da je polovica te smreke rjava. Zraven je žar. Na drva. Zgleda, da ga preveč kurim.

Sosedje na Rakitni so omembe vredni. Prejšnji dan sem nesel smeti, pomeni, da sem hodil 500 metrov od hiše do kontejnerjev. Šel sem mimo skupine sosedov, ki so skupaj sedeli za mizo in se pogovarjali. Zaželel sem jim lep dan. Nazaj grede so me ustavili. Čestitali so mi za poroko, me pohvalili, da dobro pišem, pa pohvalili so knjigo … in me prav tako malo, a prijazno okarali, da bi pa v knjigi lahko bil malo bolj prijazen do njih. Bom zdaj. Imam najbolj prijazne sosede na svetu. Živijo na Rakitni. Vidim jih bolj malo, ker pridejo samo čez vikend in ko je lepo vreme, jaz se pa med vikendom in ko je lepo vreme običajno ne premaknem iz ležalnika pred hišo. Če se premaknem, obstaja možnost, da naletim na turiste. Tega mi ni treba. Predvsem ne zato, ker sem oblečen v najslabše cote, neobrit, z neumitimi lasmi in se pogovarjam sam s sabo. A nazaj k sosedom. Najboljši so.

Lahko bi pisal, da sem (46) zmagal na družinskem turnirju v badmintonu. Neli (16) je bila druga, Alenka (žena, let ne smem zapisati) tretja. A ne bom pisal o tem, da ne bo izpadlo, da se hvalim. Pa predvsem ne zato, da ne bom doma deležen kakšne scene.

Share

22 houres La Croatie

V četrtek, dan pred odhodom domov iz Lopuda, majhnega otoka ob Dubrovniku, sva z mojo lepo ženo sedela na plaži. Ura je bila nekje deset dopoldan, ko sem iz mirnega zinil, če greva kar domov. Dan prej. Misel je prišla kar sama od sebe. Nekaj sva kalkulirala, bi morala na hitro v sobo po stvari, se spakirati, samo dve uri do trajekta … pa sva se odločila, da bova ostala. Napaka tedna.

Budilka mi je naslednje jutro zvonila ob 05:10. Izvedel sem jutranjo rutino, razen zajtrka. Ob tej uri pač ne moreš dobiti hrane v hotelu, razen v vrečki za s sabo, če si jo dan prej naročil.

Ob 05:50 sva s potovalkami v roki prepešačila en kiometer do trajekta. Hotel nama ni hotel pomagati in peljati prtljago, ker sva se odločila za javni prevoz, ki je stal 6€ za oba. Drugače bi bilo, če bi šla z njihovim čolnom, a bi naju stalo 90€ za oba. So nama prodali, da ne smejo voziti, ker je kao prepoved. Cela ulica je polna vozil na poti do pristanišča, samo oni ne morejo.

Ob 06:20 na trajektu spijeva prvi pravi espresso po dveh tednih. Franck. 50 minut kasneje pristaneva v Dubrovniku, plačava 600 kun za parking (11 dni), pet minut porabiva za čiščenje vetrobranskega stekla, ker so polna borovih iglic in ob 07:25 kreneva na pot. Pot, ki bo trajala in trajala.

Že deset minut kasneje navdušeno kažem moji ženki sklop hišic, imenovan Sunčani dvori. Tam sem bil na maturantskem. Spoznal eno Jasno iz Škofje Loke. Pa ko sem se urejal za večerno zabavo v diskaču, sem zgrešil pazduho in sem se s parfumom poškropil v oko. Cel večer sem hodil v sončnih očalah.

Že na prvi bencinski sva se ustavila, kupila dve kavi, pa za ziher še dva klasična sendviča in nekaj vode. Kavi sva kupila v 3 dcl plastičnih lončkih, sendviča sta bila pa tudi kar velika in s šunko in sirom.

Projekt na poti, ki sva ga imela, je bil nakup 20 kg lokalnih marelic. Sva na poti tja videla stojnice s sadjem in upala, da bodo tako zgodaj že odprte. Bile so. Ustavila sva se pri prvem in kupila cel zaboj. Tip je bil toliko presenečen, da nama niti ni pomahal v slovo, je letel na telefon in prosil ženo, če mu prinese nov zaboj, kao “neki turisti kupili sve, šta ču sada.”

Naslednja stojnica, naslednji nakup. Tukaj sem prosil mojo drago, da napiše, kako je bilo, ker sva zgodbo videla čisto drugače.

Alenka torej piše:
“Se ustaviva na drugi stojnici s sadjem ob cesti. Izza stojnice pride mlada, čedna punca, z dolgimi trepalnicami in obleko potegnjeno iz ramen.
Lušna. Zagleda Kamenka, si popravi obleko, da ji pade še malo iz ramen in z nasmehom čez cel obraz vpraša: Šta želite?
Jaz rečem: Kajsije.
Kamenko: Mogu li probati?
Ona: Pa naravno, samo vi probajte. Se mu nasmehne.
Midva poskusiva, je kisla, pravi ona: Kisla vam je? Pa nije još dovoljno zre… mislim, nije još na soncu … mislim, brali su je pri …
Zardi, pogleda Kamenka in reče: Jao, sasvim sam se zbunila.
Kamenko se zasmeje s svojim najbolj očarljivim nasmeškom, meni kar slabo postane od tako očitnega. Ga prodajalka gleda z lepimi velikimi očmi in reče: Pa ne znam, šta mi je danas.

“Ja, šta ti je danas, a!”, pomislim in ne morem verjet, kako ga očarljivo gleda, kar pred menoj.
Iz vljudnosti kupiva nektarine, greva v avto, rečem možu: Je lušna, kaj?
Me bebavo pogleda: Ja, no, je ja…
Ga vprašam: Vidiš, kako si ji bil všeč?
On: Kaaaj, ma ne, kaj si ti domišljaš …

Ajme meni, samo to bom rekla.
(Konec Alenkinega pisanja)

Pod črto sva kupila tri zaboje, pri zadnji stojnici je bila ena lušna punca, je poznala enega duhovnika iz Krškega, se dobijo ta teden, sta se z Alenko poštekali, pa je Alenka zato kupila še liter travarice in limonovca. Toliko sva zapravila, da nama je dala še celo vrečo breskev in sliv za s sabo.

Okrog 11h sva se peljala proti Zadru in na desni ob avtocesti zagledala požar. Veter je razpihoval rjav dim čez avtocesto, kar je pomenilo, da bo v kratkem na tej cesti eno navadno sranje. In res se je zgodilo. Za nama so ta del avtoceste zaprli zaradi požara.

Ob 11:45, nekje 10 km pred izvozom Zadar II se je vse ustavilo. Avtocesto pred nami so zaprli zaradi vetra in dveh prometnih nesreč. Nisva mogla ne naprej, ne nazaj.

V devetih urah sva naredila 35 kilometrov. Okrog 20:30 sva stala v neki vasici pred Obrovcem. Ob cesti je bila trgovina, ki je bila zaprta, ko sva bila 20 metrov od nje. Pol ure kasneje, ko sva se mimo trgovine odpeljala kakšnih 50 metrov, je pritekla lastnica trgovine in jo odprla. So jo šli lokalci, sosedje iskati, da naj odpre trgovino, da so ljudje lačni. Vsuli smo se noter, grabili, kar se je dalo pojesti. Sam sem kupil dva paketa pancete in sir. Moja je kasneje skočila v trgovino in kupila še krekerje, kokakolo, čokolado, … V tem času se seveda nismo nikamor premaknili.

Lulanje

Težka je bila glede lulanja v vsem tem času. Ajde, moški smo še lahko stopili nekam ob ograjo avtoceste, cesti obrnili hrbet in se olajšali. Punce pa, kakorkoli si obrnil, so morale pokazati svojo rit. Ene so najprej počepnile in se potem slekle, lulale in se čepe nazaj oblekle, druge so pač … lulale v avtu. Recimo moja najdražja.

V nekem trenutku me prime za roko in reče. Lulat moram. Pogledava okrog, povsod ljudje, pač stojijo zunaj na cesti, ker v avtu nimajo kaj početi.
“Grem lulat na zadnji sedež”, reče žena in mi v roke potisne plastična kavna lončka. Vidim, da je v moji še nekaj kave, pa jo spijem do konca. Če je ne bi, bi bila kasneje preveč vodena za moj okus. Draga na zadnjem sedežu potegne navzdol hlače in hlačke ter si nastavi lonček in lula.
“Daj drugega!”, zavpije in mi pod nos pomoli prvega, polnega do roba.
Zamenjava lončka. Če kdo od ljudi na avtocesti pogleda v najin avto, dvignem poln lonček, kao da nazdravim. Žena tudi drugega napolni, na srečo ne zahteva tretjega. Ker ga nimava.
Sede se obleče nazaj, stopi ven in iz lončkov izlije urin. Jo gledam, ko hodi z lončkoma proti robu avtoceste in vidim, da je po hlačah polulana do kolen. Po obeh hlačnicah.
“Jebiga,” reče, “naslednjič bo bolje.”

Dve uri kasneje je ta “naslednjič”. Oddelava rutino, vključujoč zamenjavo lončkov, vse poteka hitreje, draga gre spet iz avta proti robu avtoceste … in spet je zadaj od riti dol vsa mokra.
“Pa ti si se spet polulala, ne morem verjeti!” zarohnim.
“Kako je to možno, če sem imela hlače pri gležnjih?!”
“A si se po bedrih, pa si hlače …”
“Nisem, butl, saj bi čutila!”

Mistika mokrih hlač je trajala še dva premika po 100m, ko sem se obrnil nazaj proti zadnjem sdežu, kjer je draga sedela, medtem, ko je lulala.
Na tistem mestu, naj počiva v miru, je ležala speštana zrela breskev.

Sam z lulanjem nisem imel večjih težav. Vse je šlo kot podmazano, izračunal sem smer vetra, hitrost vetra, lokacijo ostalih avtomobilov, da jim ne kažem ravno bingla, pa moral sem paziti, da veter ne nese urina na njihov avto. Tako brez težav sem lulal do svojega zadnjega lulanja, nekaj kilometrov pred avtocesto, to je bilo okrog 23h ponoči.

Zadnje izločanje je žal šlo v popolnoma napačno smer. Izpeljal sem matematiko, kot običajno. Odpel sem zadrgo, ga spravil ven in pričel lulati. Nekje na pol poti, ko sem bil preveč sproščen, je priletelo. Najprej nor sunek vetra v hrbet, ki me je prestavil za dva koraka naprej, takoj za tem pa udarec vetra od spredaj in od spodaj navzgor. Moj lasten curek mi je dvignilo in razpršilo od popka navzgor in čez cel obraz. To se je zgodilo tako hitro, da sem še nekaj sekund lulal in se istočasno tuširal, preden sem dojel, da mi ta kombinacija ni v ponos.
Ves premočen sem se vsedel v avto, prosil za vse robce, ki sva jih imela pri roki, si brisal poscana očala in siknil moji dragi, ki se je ravno pripravljala nekaj reči. “Ne sprašuj!! Nikoli!”

Mokrice

Ob 02:30 sva obupala. Oba izžeta sva se ustavila v Mokricah in si najela sobo. Večino stvari sva pustila kar v avtu, vzela sva mojo torbo, ki je bila manjša. Moji najdražji sem za spanje dal svoje spodnjice in edino čisto majico, ki sem jo še imel.
Objel sem jo, jo poljubil in ji zašepetal: “Trden in miren spanec imej.”
“Hvala”, je zašepetala in utonila v spanec.
Nisem imel srca, da bi ji priznal svojo grešno misel, ko sem ji zaželel miren spanec.
Zjutraj ji bom namreč rekel, da naj mi vrne majico, pa ne bi rad, da je preveč zmečkana.

Share

Vse je tekmovanje

Zadnja objava iz morja, torej tale danes, naj bi bila namenjena hrani. Prioritetno, po Maslowu. Naj bi pisal o tem, kako ima otok eno ulico, dolgo 500 metrov in na njej 11 restavracij. Fora zgodbe bi bila, da sva se zatekala k TripAdvisorju po nasvet, namesto, da bi kar odkorakala do vsake posebej in jo preizkusila. Resnica je, moram priznati, da sva odkorakala in jih preizkusila v živo, a se obenem prej, včasih tudi kasneje, malo igrala z omenjeno aplikacijo. To povem zato, ker ne bom pisal o hrani. Pisal bom o nečem, kar je nepričakovano prišlo vmes in po Maslowu na prioritetni lestvici sedi na isti veji kot hrana.

To popoldne, zadnje popoldne najinih medenih tednov, se moja žena ni počutila najbolje. Dovolila mi je, da sem se sam odpravil na plažo. Najine prve ure, da nisva skupaj. Zdelo se mi je strašno avanturistično, da bom poročen, a sam taval po svetu, vendar navzven nisem kazal nekega hudega navdušenja. Z brisačo in literaturo v roki sem jo mirno poljubil v slovo in se spravil proti morju.

Nekje proti koncu plaže sem v senci našel kup praznih ležalnikov, nikjer okrog nikogar. Enega sem si namestil tako, da sem gledal morje, nanj odložil stvari, ki sem jih imel s sabo in se pognal v vodo.
Nekaj minut kasneje sem se moker in prijetno utrujen ulegel na ležalnik. V roke sem vzel knjigo in jo pričel brati. Po nekaj prebranih poglavjih je zazvonil telefon. Moja žena.

“Kje si, srce?”
“Na plaži, v senci, na ležalniku, draga.”
“Kaj delaš?”
“Mah, delam se, da berem knjigo,” sem se pošalil, “a v resnici buljim v bejbe okrog mene.”
“Oh, naj ti dene, revček moj.”

Kako hitro se je šala obrnila v resnico.

Odložim telefon na brisačo ob sebi, ko opazim, da proti meni koraka ena bejba, kakšnih 30 let je imela, največ. Široki boki, dobri joški, na sebi sončna očala, čez kopalke pa oblečeno belo prosojno obleko za na plažo. Ustavi se pri ležalniku za mano in odloži torbo. Sleče obleko in se počasi, mimo mene, sprehodi proti morju. Ozki boki, prava ženska rit. In pravi ženski ritem. Bejba zakoraka v vodo in se, ne da bi se ustavila, požene na glavo v valove. Odmaknem oči od nje in se zatopim nazaj v knjigo.

Minuto za njo mimo mene prikoraka gospod, star nekje 60, v rjavih bermuda kopalkah, brez dlake na telesu, joški mu že malo visijo, noge šibijo pod trebuščkom, ki ga nosi s sabo. Gospod skoči v vodo in zaplava proti njej.

Zaplavata proti rdeči boji in se nekje vmes začneta poljubljati. Bejba se hihita na ves glas, on vsake toliko kaj komentira. Angleža. Ona je vedno bolj razposajena, se kdaj potopi, odplava vstran od njega, pa nazaj, po poljub. Ne plavata več proti boji, zdaj sta tam, na enem mestu, plavata en okrog drugega, vedno bolj počasi, vedno bolj umirjeno, z vedno več poljubi vmes.

V enem trenutku se umirita. Ona tesno objeta ob njem. Njena glava prislonjena na njegovo lice. U vetru, ki piha proti meni, zaslišim njeno stokanje. Še bolj je stisnjena k njemu, oči ima zaprte in usta narahlo odprta. Razmišljam, da se dol ziher ne dajeta, ker stari nima tal pod nogami, ni teorije da vzdrži tako dolgo nad vodo. Opazim, da maha samo z eno roko. Ona prav tako.

Nenadoma se odmakneta drug od drugega in počasi plavata proti obali. Moja draga se mi pridruži na ležalniku ob meni. Na hitro ji razložim situacijo.

Gospod in bejba priplavata tako blizu obale, da gospod lahko stoji. Nekje deset metrov sta zdaj od naju. Ona se spet počasi privije k njemu, ponovno stisne svojo glavo na njegov obraz in zapre oči. Tokrat sta malo bolj naravnost skupaj s telesi. Klasičen seks v morju. Po nekaj minutah se gospod odpravi iz vode. Z obema rokama se drži okrog trebuha, tam kjer imajo kopalke elastiko. Stopi do ležalnika in z rokama zagrabi brisačo.

Ne bom se preveč zmotil, če rečem, da je tisto, kar si je tiščal gor in kar je sedaj, ko je prijel brisačo, padlo dol, merilo 20 centimetrov v dolžino in za podlaht debelo. Kolikor sem seveda lahko ocenil skozi rjave bermuda kopalke, ki so komaj držale to zverino pokrito.

Sva z najdražjo med njuno igro ugibala, zakaj sta skupaj. Zdaj veva.

Vstala sva in v tišini odšla proti hotelu.

“Vzela sta nama primat naj ljubimcev na plaži, Kesar!”, je zašepetala žena. “Ne bova se tako zlahka predala. Vse je eno samo tekmovanje! Pridi!”

Share

Zajtrk

Ne vem, kaj je s temi jutri na tem otoku. Vsa so malo zmešana. Zgodbe se pišejo kar same od sebe.

Mlad par

Levo od naju sedita fant in punca. Mlatita skandinavščino, to je moj najbližji ugibek jezika. Vem, da ne obstaja.
On je govoril ves čas zajtrka. Razlagal, mahal, pojasnjeval. Ona je mirno sedela in jedla pečena jajca. Zaključila sta z zajtrkom, natakar je odnesel krožnike in umazan pribor. Ostala sta s kavo in balzamom za ustnice na mizi. On je vzel obe skodelici kave in balzam k sebi. Začel je postavljati eno zraven druge. In razlagal. Premaknil skodelico. Premaknil balzam. In kar in kar razpredal na široko in veliko, sodeč po mahanju rok. Ona je sedela naslonjena nazaj in ga gledala.
Pristopil je natakar. Vprašal ju je, če bosta še kaj. Ona je odkimala, se nagnila naprej in se prijela za naslon stola, kot bi želela vstati. On je naročil nov odmerek kave. Punca je padla nazaj na naslonjalo in pred sabo prekrižala roke.
Ni se pustil motiti. Gobezdal je že tako dolgo, da bi ga še midva z mojo najdražjo najraje z glavo v morje potopila in ga ne spustila, dokler ne bi vsega povedal, kar je imel.
Dekletu je začela trzati noga. Kolena so se ji premikala kot pri R’n'R plesu in nohte je zarila v naslonjalo stola, repliko bambusa, ki je na tistem mestu začel izgubljati barvo.
Šla sva pred njima. Ni več šlo.

Starejši par

Starejši par prisede k mizi diagonalno od najine. Sedita pred prazno mizo. Zajtrk je samopostrežen. Pristopi natakarica. Starejši par ne govori angleško. Tudi ne nemško ali hrvaško ali italijansko. Natakarica žal govori samo te štiri jezike. Gospa zato maha z rokami. Kaže na mizo, s kazalcem riše krožnico nad mizo. Natakarica pokaže na vrč s kavo in vpraša, če bosta kavo. Prikimata in obrneta svoji skodelici. Ko sta skodelici napolnjeni, gospa ponovno maha. Kaže na vrč s kavo. Natakarica v hrvaščini, ker je itak vseeno, kateri jezik govori, saj se ne razumejo, vpraša, če želita mogoče cel vrč kave na mizi. Oba prikimata. Razmakne jima skodelici s kavo in na sredo postavi vrč. Že se obrne in želi oditi, ko jo gospa prime za roko. Natakarica se nasmehne in vpraša, če lahko še kako pomaga. Gospa ji v roke potisne vrč s kavo in zamahne z roko. Naj ga vzame s sabo.
Na mizi so tako ostale samo še tri stvari. Dve skodelici za kavo in posodica, v kateri so vrečke sladkorja. Natakarica, sedaj z vrčem v roki, se napoti vstran. Sedaj jo gospod prime za roko. Tokrat že vidno zmedena natakarica se obrne h gospodu. Gospod pokaže s prstom na svojo skodelico kave in vpraša: “Sugar?”.
Natakarica pogleda na mizo in pokaže na posodico s sladkorjem, ki je gospodu bliže kot njegova skodelica kave. Gospod prikima.
“Thank you.”

Midva

Takoj po zajtrku greva mimo zunanjega bara na plažo. Pri baru se ustavim. Bi dve kavi za s sabo k ležalnikom. Tako kot vsak dan do sedaj. Natakar vzame dva 4 dcl plastična kozarca.

“Saj mi ne boste dali v plastične kozarce, ane?”

Moram, reče. Pravila. Na plažo se ne sme nositi keramične skodelice in steklenice. Varnost.

“Ampak, cel teden sem imel navadne skodelice.”

Ve. Ne sme več. Šef ga bo kregal.

“Ok.”, mu rečem. Razumem. Ne bom delal sranja. Naročim dva espressa. Kavi naredi v navadni skodelici za kavo in ju zlije v plastično. Dve stvari se zgodita istočasno. Kava, ki jo je v espresso skodelici dovolj, v velikem plastičnem kozarcu komaj prekrije dno. In kozarec se zaradi vroče kave ves zgrbanči. Zgleda kot hrbet sestradanega mopsa.

“Daj mi malo več vode spusti čez kavo, naredi jo podaljšano, ne morem s tem na plažo, bodo mislili, da sem dal blato.”

Doda mi vodo, zdaj je dno pokrito, barva kave pa skoraj transparentna.

“A res ne moreš dati tega v pravi skodelici za kavo?”

Ne morem, oprosti, reče. Keramika in steklovina ne smeta na plažo.

“Ok, ne bom več sral. Mi daš še eno vodo, prosim?”

Seže v hladilnik in pred mene položi vodo Jano. V pravi pravcati steklenici. Pokažem na steklenico, a me natakar, preden karkoli zinem, ustavi z gibom roke. Vem, pravi. Ampak samo v steklenici jih imamo. Zato jo je dovoljeno nesti na plažo.

Jutra na tem otoku so res zmešana.

Share

Elektrika

Elektrike je zmanjkalo. Za dobro jutro. Vse je ugasnilo. Logično, saj je vse na elektriko. In jaz sem ga skoraj fasal.

Ko je zmanjkalo elektrike, sva se z mojo ženo pripravljala na zajtrk. Jaz sem bil oblečen in stal sredi hodnika hotelske sobe, moja lepotica se je še urejala v kopalnici. To je sicer stanje, ki mojo najdražjo že v osnovi najhitreje spravi v bes. Kao jaz nared in ker stojim zraven, jo silim, pritiskam nanjo, da pohiti. In potem zmanjka elektrike. Čudovita moja se je v trenutku obnila k meni in bevsknila, da naj prižgem luč nazaj, da bo popenila, ker jo spet teram u ludilo! Komaj sem jo prepričal, da nisem bil jaz. Takoj zatem, ko sva se nazaj pobotala, je udarila z zahtevo, nalogo, ki ji nisem bil kos: “A tudi klima ne bo delala? Saj boš uredil, da bo soba mrzla, ane?”.
Da, draga.

Zajtrk

Gruča gostov stoji na kupu. Rahlo so sklonjeni, vsi gledajo v isto smer, na pult s hrano. Prvi moški pri pultu se počasi zravna, obrne proti množici, skomigne z rameni in se skozi razočarano skupino prebije iz gostega ljudskega obroča. Stopi do sadja, vzame jabolko in se vsede za svojo mizo. A skupina gostov pri omenjenem pultu s hrano ni zadovoljna z rezultatom. Nek vseznalec se prebije v ospredje. Zdaj je on ta, ki nekaj počne pri pultu s hrano. Ljudje okrog njega so smrtno tiho. Čakajo. Vseznalec se nekaj trenutkov kasneje zravna, prav tako skomigne z rameni in se prebije ven. Množica obupano skloni glave in se počasi oddalji od mesta dogajanja. Na pultu, okrog katerega so se maloprej zbrali, sameva čudo tehnike. Čudo, ki je brez elektrike eno samo samcato razočaranje. Počivaj v miru, aparat za palačinke.

Vodna aerobika

Vem, sem včeraj pisal o vodni aerobiki, a danes se je zgodil pomemben preobrat. Namesto punce, ki je zmerom vodila vodno aerobiko, je tokrat na sceno stopil fant. Simpatičen, nasmejan fant. Moja ženka ga je takoj opazila. “Glej, Kesar!”, me je butnila pod rebra. Pogledam trenerja, ga vidim, kako se poigrava z majhnim otrokom, ki mu neumorno prinaša kamenčke iz plaže, naj jih položi zraven svojega notebooka. Je potrpežljiv, ta fant, tudi ves čas nasmejan. Moja najdražja kar žari,
“Poglej, Kesar, uči se od najboljših, bodi prijazen do malih otrok, pa ti bo vsaka dala.”

Jo pogledam izpod čela. Aja, če sem prijazen do malih otrok, mi bo vsaka dala?

“Bo, samo ne tebi, ti si zdaj poročen.”

“Dragi gospodje, še dražje dame,” prične trener svojo napoved, zraven mene se pa moja draga hihita, muza, si popravlja lase … “Grem telovaditi, Kesar. Še dobro, da imam danes očke namazane.”

Gledam jo, kot bi z Marsa padla.

“Kesar, kako mi stoji frizura?” vpraša in ne čaka na moj odgovor. Popravi si klobuček, gre mimo istega otročička, ko ga je prej trener zabaval, ga poboža, s pogledom ošvrkne trenerja, se mu nasmehne in kot mlada srnica odskaklja v vodo. Prva med vsemi.

Četudi je včeraj v vodi stala tako, da sem jo lahko ves čas gledal, se tokrat postavi tako, da je zaradi ležalnikov, ki so pred mano, ne vidim. Tako lahko samo sklepam, da to glasno hihitanje med vadbo pripada njej.

Večerja

Hodiva proti italijanski piceriji. Žena me prime za roko, upočasni korak in reče: “Musklfiber imam. Od vodne aerobike.”
“Ja, zakaj si pa tako na hudo telovadila?”
“Ti, Kesar, nič ne razumeš, ane. Okrog mene so bile same mlade frklje. Sem morala pokazati, da sem jim kos.”

Jo gledam z začudenjem.

“Vse je tekmovanje, Kesar. Vse.”

Share

Aqua aerobika

S počasnimi koraki se mlada gospodična, oblečena v belo majico in modre kratke hlače, sprehodi do sredine plaže. Ustavi se pri zadnjem stebričku na tlakovanem delu plaže, odloži velik črn notebook na prost ležalnik in z električnim podaljškom na kolutu stopi do vtičnice nekaj deset metrov vstran. Vtikač potisne v vtičnico in razvleče kabel do računalnika. V tem času z velikim črnim zvočnikom v roki priraca eden od fantov, ki delajo na plaži. Postavi ga na tla ob računalniku, preveri, če je s kablom vse v redu in odide. Mlada gospodična, animatorka, odkoraka iz plaže in se kmalu vrne z mikrofonom in zanj kablom v roki.

Prižge zvočnik, odpre prenosni računalnik, nekaj časa klika po njem in čez čas se iz zvočnika zasliši disko plesni komad. Na rahlo zmanjša glasnost glasbe in k ustom prisloni mikrofon:

“Dragi gostje, dobrodošli na vodni aerobiki. Vabljeni v vodo, kjer bomo z vadbo pričeli čez nekaj minut.”

To pove v angleščini in hrvaščini, odloži mikrofon in stopi na podest tik ob morju, od koder ima najboljši in malo dvignjen razgled na plažo.

To je rutina, ki se ponavlja vsak dan ob 11:30. Moja najdražja, moja čudovita žena se je dvakrat spravila k vadbi. Priznam, da jo občudujem, kot tudi občudujem vse druge punce in včasih fante, gospe in včasih gospode, ki se kot pridni šolarčki postavijo v ravno vrsto, do popka v vodo, med sabo oddaljeni za dve dolžini rok, da se ne motijo med vadbo. Obenem občudujem tistega, ki je zastavil program vodne aerobike in hitrost vaj, s katerimi animatorka kaže te vaje.

Sama vadba se prične rahlo dolgočasno, a z logičnim vrstnim redom. Razgibavanje glave. Naprej, nazaj, levo, desno. Gospe, ki so v letih in tiste, ki se jim kaže malo podbradka, najraje delajo samo nazaj, nazaj, ker s tem zategnejo kožo na vratu in zgledajo mlajše. Moja ženka na srečo zgleda zaradi silne ljubezni zelo mlada, pa pridno dela tudi levo in desno. Včasih se ji zgodi, da se malo bolj dolgo zadrži na desni, pa sem ugotovil, da tam kdaj stoji en on tip, ko je mlajši od mene, ima lepše negovano brado od mene, daljše lase od mene, skratka zgleda kot en francoski umetnik. A kdo bi zameril zdravi ženski, da pogleda za mlajšim moškim. Jaz svoji ne zamerim. Vem, da vsakič, ko pogleda desno, imam nekaj časa, da tudi jaz pogledam levo k Arabki, ki se sonči tri ležalnike vstran.

Krožno gibanje bokov je nakazovalo naslednji sklop vaj. Saj vem, boki so pod vodo, se ne vidijo, ampak je pa lepo gledati, kako majhni otroci nekaj metrov vstran nastavljajo ladjice pred vrsto telovadk in čakajo, da jih “bočni” valovi prekucnejo. Tisti, ki nočejo, da se ladjica prekucne, se postavijo k bolj suhljatim puncam.

Najbolj kreativna vaja za vodno aerobiko je tista, ko se z rokami primejo za hrbet in naredijo predklon. To je trenutek, ko moram priznati, da je moj ležalnik točno nasproti mičnih gospodičen in gospa, tako da zelo dobro vidim, katera naredi dober predklon, katera se prime za modrce, ko ga naredi in katera ga noče narediti, ker ji je nerodno. A vse to kaže le na dejstvo, da dame razmišljajo med vadbo. Včeraj je med njimi telovadil en gospod, ki je malo pozabil, da je v vodi, visoko dvignil roke za hrbtom in naredil globok predklon – direkt z glavo v vodo. Sodeč po glasnem kašljanju je pri tej vaji pravilno dihal, a malo manj razmišljal.

Meni najljubši so pa skoki na mestu. Takrat gledam svojo najdražjo. Stoji v morju, ki ji sega do tik pod prsmi. Pa poskoči … ah, kaj bi opisoval. Celotno vajo s poskoki sedim na ležalniku, nagnjen naprej, z odprtimi usti in pridno izvajam prvo vajo vodne aerobike. Gibanje glave gor in dol.

Share

Ledena kava

En teden sem že poročen in stvari gredo natančno v smeri, kot so mi jo nakazovali prijatelji, znanci, sorodniki, žena, … skratka vsi, razen mene.

Smer je jasna. Žena postaja glavna. Najbolje ve, kdaj moram spat, kaj in kdaj jesti, ve, da sem se danes zjutraj prehitro zbudil (07:20), da je ledena kava najboljša zame in to dvakrat na dan in kolikokrat na dan naj grem plavati. Prav tako se mi zdi, da vedno bolj potiho govori z mano, verjetno zato, da bi bil ves čas v pozoru in jo gledal, kdaj si bo kaj zaželela. Recimo včeraj je zašepetala nekam vstran od mene, da je žejna in se čudila, zakaj že ne stojim ob njej s pijačo v roki.

A moški v meni se ne da. Danes sem ji jasno povedal, no, nisem ji povedal, sem ji pa pokazal, da bom šel plavati takrat, ko bom sam tako želel. Vstal sem iz ležalnika, odločno in samozavestno, kot znam in se namenil proti morju. Nisem se ustavljal, da ne bi pokazal svoje šibkosti. Stopil sem do vode in pomolil vanjo palec. Dovolj je bilo. Pokazal sem, da lahko. Po petelinje sem se obrnil proti najinim ležalnikom. Lepotica se ni niti premaknila. Jebemmu, a je tako zatopljena v knjigo, da niti opazila ni, da sem odšel po svoje? Počasi sem se vrnil nazaj, stopil pred njo in preden sem lahko karkoli rekel, mi je, ne da bi odvrnila pogled s knjige, hladno in potiho navrgla: “Žejna sem. Pojdi po vodo, ko že stojiš. Pa pazi, da ti ne spodrsne. Nevarno je hoditi po ploščicah z mokrim desnim palcem.”

Ledena kava

Pridem do bara, se naslonim nanj in čakam, da pridem na vrsto.
“Ledeno kavo, prosim, z vanilija sladoledom in brez ledu.”

Natakar za trenutek obstane, me pogleda, kot bi še nikoli ne videl Slovenca na svoji plaži, in jokajoče zajavka: “Jao, jao, šta sve čovjek doživi. Hoče ledenu kavu bez leda.”

Tokrat se nisem dal. Spretno sem mu razložil, da sladoled v sebi vsebuje led, zato je kava pač ledena, saj bi se ji lahko reklo tudi sladoledna kava, pa me ne bi razumel, kaj hočem. Hitro sva postala buddyja. On meni, da imam prav, jaz njemu hvala, bi z vanilijo, pa vzame šejker, jaz začuden “Wow, še nihče mi ni naredil ledene kave s šejkerjem” in se gospodič za barom nasmehne, mi poda šejker in kozarec, pokaže, kako se držijo prsti in nato še, kako se strese.

Ponosen oddelam svojo prvo šejkersko ledeno kavo, mu dam nazaj orodje, ko pride mimo natakarjev šef, se nasmehne svojemu podrejenemu, on pa ves ponosen na ves glas zakruli: “Vidite, šef, dao sam mu, da si sam napravi ledenu kavu.”

Kamenčki

Plaža pod hotelom Lafodia je iz tistih majhnih kamenčkov, ko so tam nekaj milimetrov veliki. Ravno premalo, da bi z njimi delal žabice in ravno preveč, da bi po njih elegantno hodil. So pa ravno prav veliki, da se mi ves čas zatikajo med mezincem in prstancem na nogi.

A vendarle pa tej plaži najbolj trpi eleganca. Večina mladih punc in fantov hodi po tej plaži, kot bi posnemali golobe. Sključeno v hrbtu in pri vsakem koraku stegnejo vrat. Za njihove roke sploh ne vem, kako naj te gibe opišem. Ena najstnica, ki je šla mimo naju, je tako mahala z rokami, da so se nekateri ob njej oblekli, ko jih je od silnega mahanja zazeblo.

Share

Natakarji

Malo pozen sem danes. Sva bila na pizzi v italijanski restavraciji v hotelu Lafodia, potem sva jo pa mahnila v beach bar pod hotelom, kjer se dogaja live muska 70′s. Sva sedela za enim cvetličnim koritom, ki nama je zakrival pogled na band. Videla sva samo eno plesalko pred odrom, oblečeno v zlato oblekco. Vsaj nekaj.

Sicer je Lopud, po mojem prvem in zadnjem občutku en tak otok, ki je malo mahnjen na denar. Veliko pivo 5€, ledena kava 5€, pol kile belega kruha 1,5€. Vsi natakarji, receptorji, sladoledarji, trafikerji govorijo samo in izključno angleško. Ni kompromisov. Ajde, en dečko na plaži govori z nama hrvaško. Izjema. Ostali, četudi so naju srečali večkrat in vedo, da nisva od zgoraj, tolčejo angleščino.

Ves program je za tujce, vsa muska je za tujce. Nikjer ni dalmatinskega človeka in njegove duše, glasbe, zajebancije. Lopud bi lahko bil katerikoli skomercializirani otok na svetu. Je pa lep. In vsi znajo angleško. Celo preveč. A midva z mojo najdražjo se ne dava. Vztrajno jih opominjava, da sva naša, ne od onih, ko jejo fižol in krompir za zajtrk.

“Good morning”, zaslišiva, ko stopiva v zajtrkovalnico.
“Dobro jutro.”, odvrneva nazaj.
“Ah, ispričavam se”, je vljuden natakar. “Want some juice and coffee?”
“Da, molim.”
“Ah, ispričavam se opet.” se popravi natakar. “Room number?”

Ma praktično ne moreš zmagati.
Ali pa, ko sva si na mizo prinesla prvi krožnik zajtrka in šla, držeč se za roke, nazaj do bifeja po pijačo.
“Good bye”, začivka natakarica.
“Ne idemo još”, ji odvrnem.
“No problem”, potrdi, da je razumela in naprej čisti mizo.
Prideva nazaj od bifeja s pijačo v roki.
“Good morning”, čivkne ista natakarica.
“Ma samo smo išli po piče”, ji rečem, tokrat že malo napičen.
“Very nice.”
“Da”

Pojeva zajtrk, moja si zaželi še palačinke, vstanem …
“Good bye, sir”, zaslišim znan glas.

Priznam, da sem kapituliral. Odvrnil sem ji “Good bye”, šel po palačinke, jo nazaj grede s palačinkami v roki pozdravil z oguljeno frazo “Good morning, how are you today?”, pa se mi je nasmehnila “Very good, thank you. Juice, coffee?”, pa se ji nasmehnem “Ne, hvala, več sam jednu kavu popio danas,”, pa razumevajoče prikima “I understand.”, in jaz njen “Jaz tudi.”

Ima pa ta jezikovni avtomatizem svojo črno plat. Ko natakarjem ne gre najbolje, ga vsekajo po hrvaško. Tako sva bila danes in včeraj priča nekaj izbruhom.

Privoščila sva si večerjo v restavraciji Dubrovnik, to je tam, ko zaviješ potem desno na kao najlepšo plažo na otoku. Moja žena je jedla telečja rebrca, jaz telečja jetrca. Za nama so se vsedli glasni angleški gostje, šest jih je bilo. Najstarejši gospod je bil najbolj glasen, smejal se je na silo in na ves glas, ves čas so en drugega zbadali, obenem so v to igro potegnili še natakarja te restavracije, ki je stregel tudi nama v istem stilu kot njegova stanovska kolegica iz hotela.
“Good evening”
“Dobro večer”
“How are you”
“Gladni”
“I’m glad too”

Fant se je, tako je zgledalo, dobro znašel v družbi ravno prišlih Angležev, se veliko smejal, komentiral, pa so se oni nazaj smejali, mu naročali, spreminjali naročila, ga zbadali, se krohotali … ko je natakarju v enem trenutku počil film in je tik ob nama, ne zavedajoč se, da sva z njim govorila hrvaško, izbruhnil:

“Ko jih jebe u pičku materinu, ja ne želim imati više ništa s njima!”

Sicer je vtis, da večina natakarjev samo tarna. Prej, na plaži, sem se postavil zraven enega, ki je bil vidno vznevoljen, pa sem ga namerno in provokativno v hrvaščini vprašal, kako mu gre.

“Ma šta, kako mi ide! Blago vama!”, je pokazal z gibom glave name. “Ja sam u dugačkim hlačama na ovom jebenom suncu, a vi u kratkim, i vi se kupate, a ja se ne smijem.”

Smo pa danes imeli dve drami na plaži. Najprej je en tip, turist, peljal svojo bejbo z rentanim jet-skijem malo naokrog in se vrnil eno uro čez dogovorjen čas in to, pazi, brez jet-skija. Je lokalcem prodal zgodbo, da se mu je nekje za otokom pokvaril in da sta prištopala eno ladjico, da ju je pripeljala nazaj. Ko so ju vprašali, kje je jet-ski, sta hladno mrtvo odgovorila: “Pustila sva ga tam, sredi morja.”. Fantje so vidno popizdili in se spravili na svoje gliserje. Slabo uro kasneje smo izvedeli, da so jet ski po čisti sreči našli na odprem morju.

En turist je stal ob baru na plaži, ko je mašini, ki je delala sok iz lubenice, odneslo pokrov in je razfukalo lubenico in že narejen sok direkt v tega tipa. K svojemu ležalniku se je vrnil, kot bi ga kdo prestrelil.

Share

Lopud

Nisem čisto prepričan, da vem, kako sva za poročno potovanje pristala na Lopudu, majhnem otočku zraven Dubrovnika. Spomnim se, da sva začela pri Maldivih, pa nadaljevala tam nekje okrog Balija, pa Madagaskar je bil zraven, se mi dozdeva … in tri mesece kasneje – Lopud.

Pa je lep otok, ni kaj reči. Ena uvala, kjer je en šop hiš, pa nekaj kafičev in supermarket. Nobenega avta, ker ni cest, da bi avto lahko kje vozil. Veliko ročnih prikolic, pa nekaj koles, tudi golf električnjakov je na cesti, predvsem na furi med vasjo in eno najlepših plaž na Jadranu, ki se ji reče Šunj.

Šunj

Britanski Telegraph je to plažo uvrstil med najlepše plaže na Jadranu. Tako kot prej nisva sploh slišala za otok, sva tudi za to plažo slišala prvič. A marketing te plaže je bil tako močan, da sva se odločila ga obiskati. Včeraj popoldne, takoj po krepčilnem spancu, sva se odpravila iz hotela Lafodia do restavracije Dubrovnik, kjer sva zavila desno in po nekaj deset metrih naletela na tipa, ki je vozil prazen avtek na baterije. Je bil na poti domov, pa nama bo še naredil uslugo in naju potegnil do raja na zemlji. V nekaj minutah vožnje nama je razložil, kako je njegov dedek bil lastnik ene vasi pri Dubrovniku, da imajo v lasti še ne vem kaj, da mama in sestra živita na tem otoku … da pa se je on skregal z vsemi, da so ga pozabili, kot da ne obstaja, ampak da je njemu to ok in da zdaj vozi tale e-taksi in renta sobe in gliser, ki ima baje vgrajen najhitrejši motor na Jadranu.

Plaža

Šunj je kar ena navadna plaža z nafukanimi ležalniki, kjerkoli se da, v morje hodiš ko idiot, preden sploh zmočiš popek, sva se zabrisala v vodo, vstala (morje do kolen), se obrnila, najela e-taksi (15 kun po osebi v eno stran) in šla nazaj v hotel. Mislim, da sva na eni najlepših plaž preživela dobrih 5 minut.

Branimir

Malček razočarana se odpraviva na prigrizek na najino hotelsko plažo. K nama pristopi Branimir, zanimiv in nasmejan natakar, beseda da besedo, pa se malce hihitamo, midva z najdražjo pojeva on klubski sendvič in burger, pa pokličeva Branimirja, da bi plačala, če lahko dava na sobo.

“Seveda lahko dasta”, me gleda v oči. “Na čigavo sobo pa? Vašo ali mojo?”

Meni smešno, kera fora, sem mu rekel, pa sem se mu nasmehnil, medtem, ko me je moja žena gledala, kot bi mi morska kumara z nosu rasla:

“Pa meni je vseeno”, pravim, “Moja soba je 352. Pa vaša?”
“Moja je pa 135.”

Pa se nasmejiva, mu rečem, da pa on že ne živi v sobi, če je natakar, pa se smeška nazaj, da pa res, da ima sobo tukaj, se zmeniva, da bo tokrat račun na našo sobo, podpišem in se poslovimo. Najlepša moja še kar bulji vame, medtem ko hodiva, koji mi je kurac, a zdaj boš pa flirtal z natakarji, pa ravno si se poročil, bučman eden … a meni je bilo tisti trenutek vseeno za njene komentarje. Odkljukal sem še eno stvar v življenju. Prvič sem na počitnicah od neznane osebe uspel dobiti številko sobe.

Share

Poročen

Pa sem poročen.
Roko s prstanom na srce, nisem se še navadil zakonskega življenja. Me pa moja najdražja zna redno spomniti, da ni več tako, kot je včasih bilo. Ravnokar je recimo stopila k meni in me po vojaško postrojila.

“Kaj je, Kesar, a ne boš lajkal?”
Pa sem hitro odprl Facebook in lajkal fotko, ki jo je dala gor 30 sekund nazaj.

“A zdaj te bom pa morala spominjat na to, da mi lajkaš fotke? Tako se bomo šli po novem, ali kaj?”

Sem ji poskusil razložiti, da je 30 sekund bistveno premalo, da bi reagiral, če bi mi dala recimo vsaj eno uro časa …

“Nimaš več ene ure, Kesar, zdaj si moj mož.”

Ena ura
Prideva zjutraj na plažo, nekje okrog pol desetih je bila ura. Kot običajno so veliko ležalnikov in senčnikov gostje rezervirali z brisačami iz kopalnic hotela Lafodia na otoku Lopud, kjer sva z najdražjo na medenih tednih. Mi je žena z gibom glave pokazala na zasedene ležalnike. To pa ne, draga moja, sem ji rekel, ne bom vstajal zjutraj in nastavljal brisače v prvo vrsto. To nisem jaz.

“Vse moram sama!”, je siknila ljubezen moja in si v telefonu za naslednji dan zjutraj nastavila zgodnje bujenje.

Nekako nama torej ob prihodu na plažo uspe najti prosta dva ležalnika in senčnik v prvi vrsti. Ustaviva se ob njih in odloživa brisače, ko k nama skorajda prihrumi gospa srednjih let, Angležinja po naglasu. No, mogoče je bila mlajša od naju, ker Breksihti sicer že po defaultu zgledajo bolj zdelano on nas, Balkancev.

“A bi zamenjali pozicijo?”, naju vpraša, vsa razdražena že zgodaj zjutraj. Ji vljudno odgovorim, da sicer lahko, ampak me zanima, kje je težava, da hoče zamenjati.

“Veste, moj ležalnik s senčnikom je tukaj zraven prijateljevih ležalnikov, ampak njihov je ok, moj senčnik pa v tem jutranjem času meče senco na lesen podest, ki je zraven, pa ne morem svojega ležalnika premakniti tja, ker tam ljudje hodijo in če bi lahko zamenjali, ker ste vi ob mojih prijateljih in ker vi verjetno ne boste ležali v senci, jaz pa bi.”

Seveda gospa, midva sva paradižnika, sva rada na soncu.
Dogovor je na njeno žalost padel v vodo.

Poravnala sva brisači na ležalnikih, iz torbe vzela, kar je bilo za vzeti iz nje, se prijela za roke in počasi odkorakala v morje. Čisto iz radovednosti sva se ustavila in se uzrla nazaj, da prečekirava, kaj dela najina nova znanka, s katero se nisva želela zmeniti za zamenjavo. In imela sva kaj za videti. Gospa je na noge dvignila vse goste na plaži, če bi lahko kako skombinirali, da bi pa ona imela senco in da bi bila zraven svojih prijateljev. Ko se je že skoraj zgodilo, da bi kakšna kombinacija uspela, je naletela na par ležalnikov, na katerih so bile brisače, lastnikov pa od nikoder. In so se lepo zarotirali nazaj in začeli znova.

Midva sva se medtem skopala, prišla ven iz vode, rešila križanko, prebrala nekaj poglavij v knjigi, šla nazaj v vodo, ko je gospa še kar letala gor in dol in se ustavila, se za nekaj časa zamislila, si v zraku pred sabo risala nove postavitve, čakala lastnike brisač, da so se nabrali in da je lahko znova poskusila zarotirati ležalnike in obenem najti nekoga, ki noče biti v senci. Nekje eno uro kasneje ji je uspelo. Ponosno je stala na svoji poziciji, z rokami v bokih, nekaj časa zadovoljno prikimavala … in odšla iz plaže.

Share
Stran naprej →
Copyright © 2007 Kamenko Kesar • Linear WordPress Theme • Powered by WordPress