Jebem ti kalorije! https://t.co/GLcHZMykQR via @kamenko
- Sunday Apr 23 - 7:27pm

Na dieti z ženo, dan zadnji https://t.co/6aTha442Re via @kamenko
- Saturday Apr 22 - 6:55pm

Jebem ti kalorije!

Danes je najdražja končala program Slim & Fit v Šmarjeških Toplicah. Jaz, jaz sem do nadaljnjega na klin obesil kariero fotografa. V Šmarjeških sem pustil kilograme, a sem od tam odnesel list papirja. Analizo mojega telesa.

izvidi

Odkar so mi povedali, da moram več vode spraviti v telo in nabiti nase več mišic in pazit na kalorije, ki grejo not in skrbet za kalorije, da grejo ven, sem na meji. Če se mi je kdo zasmilil v teh dneh, je bila nutricistka. A lahko jem joto? Kaj pa chili con carne? Kdaj naj jem oreščke? Voda, sladkor in sol čez cel dan ali samo med in po športu? So sarme ok in kdaj so ok? Kako naj jem zajtrk, če tri ure kasneje jem kosilo? Kako naj jem kosilo, če večerjam šest ur kasneje? Kdaj naj jem pred športom in kaj takoj po športu?

A vseeno je nutricistka švicala manj kot jaz. Odgovore je imela na dlani.
“Poglejte,” je začela, ” zavrete sveže mleko, vanj kapnite nekaj kapljic limone in ko se začne delati sirotka, poberite ven …”

Čakajte malo!
Povreti mleko?
Sam doma delati sirotko?
Sredi tedna v centru Ljubljane?

“Ja saj to ni nič takšnega, tudi otroci bi jo vzljubili,” je mirno nadaljevala nutricistka. “Potem si pa iz čičirike naredite humus …”

Za trenutek sem se izgubil v prostoru. Eno je, da se ne vidim, kako po službi doma kuham mleko. Drugo pa … mislim, otroci se me bodo odrekli! Sirotka za otroke?

“Glejte,” je postajala rahlo nestrpna. “Ko delate smoothie, ga namesto z vodo delajte s sirotko, nihče ne bo opazil.”
“Smoothie naj delam? Pa ni teorije, da delam smoothie. Za dva deci brozge umažeš celo mašino, raje pojem živo sadje, kot da trikrat na dan perem ono rezilo,” se branim. “Predvsem pa otroci imajo nos za takšne zahrbtne manipulacije, če ugotovijo, sem gotof!”

Gospa se ni dala.
“A otroci jejo riž?”
Da.
“A jedo ajdovo kašo?”
Ne.
“No, naredite jim riž in jim v riž skrijte nekaj zrn ajdove kaše …”

Bil sem na robu zavesti. Ne bi si upal tega narediti, pa če bi to bila zadnja stvar na svetu.

Poskusil sem še z zadnjimi močmi.

“Kaj pa tista prekmurska skuta, če jo kupim, a je lahko nadomestilo za doma narejeno?”

Pogled nutricistke je bil vreden zlata. V njem sta se zrcalila šok in usmiljenje.

“Nič ne delate sami doma? Niti skute, niti sirotke, niti humusa, niti … nič?”
“Nimamo časa,” ji hitim razlagati, “naš dan je vsakič na glavo, ne vemo, koliko nas bo, ne vemo, kaj in koliko so deca jedla v šoli, ne vemo, če bo treba še kaj popoldan postoriti, …”

“Nikoli ne bi živela v Ljubljani,” ji je ušlo. Debato o doma pridelani hrani sva zaključila.

Danes pred odhodom je stopila do mene. V roki je držala darilno vrečko. V darilni vrečki je bila doma narejena skuta.

Trgovina

Stopila sva v Leclerc. Čutil sem, da se približujem točki, ko me lahko zagrabi panika. V roke sem vzel dimljenega lososa, enega iz Aljaske, drugega iz Norveške. En ima več maščob, drugi več ogljikovih hidratov in kalorij. Primerjal sem jogurte. On nima skoraj nič ničesar, ta drug ima nekaj, zgleda v redu, pa ne vem, koliko v redu. Jebem ti kalorije. Jebem ti beljakovine, ogljikove hidrate in maščobe. Moj foter se nikoli ni s tem ukvarjal. On je jedel zajca, če ga je ujel. Če ga ni, pač prasca ali narabutane hruške.

Zmeden sem se odpravil domov. Slišal sem se z Robijem in Špelo. Medtem, ko je Špela ob mojih razlagah in paniki umirala od smeha, mi je Robi, ki strada 18 let, da lahko skoči 250 metrov, mirno povedal svoje:
“Glej, stari, od tega štetja se ti bo zmešalo. Zmanjšaj količine, zmanjšaj ogljikove hidrate in športaj, kot športaš, pa bo rezultat.”

Večerja

Štiri žlice namaza iz sardelc in jajc in štiri koruzne ploščice. Ljubljanske Toplice.

Share

Na dieti z ženo, dan zadnji

Ura je 08:00

Tik pred zajtrkom sem nag stopil iz kopalnice in se namenil h kavču, kjer sem imel pripravljeno za obleči. Stopil sem mimo omare z ogledalom. Zagledal sem se v ogledalu in sredi koraka obstal. Nisem mogel verjeti. Trebušček je izginil. Na stegnih so se risale konture mišic. Rit, čvrsta. Celo telo pokončno. Poklical sem najdražjo. To mora videti.

Nima časa. Se gleda v ogledalu v kopalnici.

Ura je 09:10

Stal sem pred bazenom. Delfin noge mi včeraj niso šle. Cel večer sem v glavi sestavljal gibanje telesa. Šele danes zjutraj se mi je to gibanje sestavilo. In zdaj sem stal pred bazenom. Vse, kar sem še moral narediti, so bile vaje, ki mi jih je pokazal trener plavanja Gašper.

Stopil sem proti okroglemu stebru tik ob bazenu. Ustavil sem se pol čevlja pred stebrom. Roke sem spustil ob telo. Počasi sem se nagnil naprej in prsi in glavo naslonil na steber. Tako. Zdaj sem stal kot pijanc, naslonjen na steber. Počasi sem k stebru naslonil trebuh in boke ter odmikal glavo in prsi. Ko sem prišel do kolen, sem ponovno ob steber naslonil prsi in glavo.

V bazenu je utihnilo. Postal sem središče bebavih pogledov. Mater mu! Pa me je Gašper lepo opozoril, da tega ne smem početi v javnosti, ker ta vaja zgleda, kot bi glista nafukavala steber.

Ura je 09:20

Glista gor, glista dol. Plavam delfina pod vodo!

Ura je 09:50

Utrujen od polurnega potapljanja sem prehodil cel kompleks. Gašperja nisem našel. Nisem se imel komu pohvaliti. Nisem imel komu povedati, da se je 47 letni konj nekaj novega naučil. Najdražje še ni bilo, je furala svoj program. Razočaran sem se odpravil v sobo.

Ura je 10:00

Nisem slišal, ko so se odprla vrata. Žena me je ujela, kako nafukavam steno v sobi.

Share

Z ženo na dieti, dan 5

Ura je 08:00

Peti dan na dietni hrani. Tretji dan zaporedoma sem si za zajtrk naročil pršut in tri kose kruha. Mi da še največ. Naš natakar je dve leti živel v Londonu. Za malico sva dobila hruško. Počutil sem se močnega.

Ura je 09:00

Najdražja je šla na vodno aerobiko. Prosila me je, če grem zraven. V sosednji, zunanji bazen. V oporo. Ljubim jo, mojo lepotico. Vse bi naredil zanjo.

Ura je 09:10

Preplaval 6 dolžin zunanjega bazena. Okrog 70 metrov. Kravl. Noge na polno. Več ni šlo. Na poti iz bazena so se mi zašibila kolena. Začutil sem slabost v trebuhu in vrtoglavico. “Ok, stari,” sem pomislil, “mogoče pa le, saj ne, da je tako, ampak mogoče pa le pojem premalo za delo fotografa.”

Ura je 10:00

Sedim v kafiču. Pijem kavo in pol litra Radenske. Natakarici Lili se smilim. Pokaže na moje hlače in reče: “Tam bo največ škode!”. Kako ve?

Ura je 11:50

Z ženko sediva pri nutricistki. Vse smo si povedali. Veliko zelo lepih stvari, pa tudi nekaj o kalorijah. Zadnjih pet minut sestanka smo namenili meni. Gospa nutricistka mi je na moj življenjski stil izračunala, koliko kalorij potrebujem, da me s tem telesom in mojimi dnevnimi aktivnostmi nese čez dan.
3.950 kalorij.
Žena se je začela smejati na ves glas. Trenutek zatem sem se ji zasmilil. Dobro. To smiljenje bom izkoristil danes pred spanjem.

Ura je 12:30

Stopila sva iz pisarne.
Nutricistka mi je dnevni vnos kalorij iz 1.800 dvignila na 2.400.
Obenem naju je prosila, če ji dava nekaj minut časa, da številke prenese v kuhinjo in da začnejo veljati že za čas kosila. Le kaj naj počneva teh nekaj minut?

Ura je 12:30:05

Žena me je prijela za roko in me odvlekla v spa Vitarium. Ustavila sva se pred tehtnico.
“Stopi gor,” je zaukazala.
Stopil sem gor.
Pogledal sem okrog sebe. Jebemti. Nekje sem izgubil dve kili.

Ura je 13:00

Kosilo.
Ženka je dobila dva zrezka. Jaz sem jih dobil tri. Prvič v tem tednu sem se najedel. Bog obstaja.

kosilo petek

Ura je 13:40

V kafiču na kavi in Radenski. Želodček je poln. Počutim se krivega, ker sem sit. Moral bi trpeti.
Natakarica Lili se mi je nasmehnila. Ne vem, zakaj. Ta telečji file ni mogel tako hitro zlesti v hlače.

Ura je 18:00

Športnega trenerja Gašperja sem prosil, če me lahko v pol ure nauči plavati noge delfina pod vodo.
“A nama bo uspelo v pol ure?” sem ga vprašal.
“Bo, če imaš kaj talenta,” je odvrnil.

Ura je 18:30

Nimam ga.

Ura je 18:40

Sedim v kafiču, pijem tretjo kavo. In tretjo pol litrsko Radensko. Natakarica Lili je šla domov. Gledam se v hlače. Nekaj se je premaknilo. Jebote, mogoče se pa res že pozna.

Share

Z ženo na dieti, dan 4

Vrag je vzel šalo. Dobesedno. Materiala za moje pisanje je vedno manj. V štirih dneh sem shujšal za eno luknjo na pasu, pa sem samo jedel in fotografiral. Četrti dan cel dan nisem bil lačen. Celo jogurt in dopoldansko juho sem preskočil. Hrane več ne fotografiram, ker sem se je navadil. Rezanci gomoljnic in korenovk so pač naribane koleraba, korenček in bučke. In spečeni v voku so dobri. Ribjih filejčkov je dovolj. Osebje in drugi gostje me hvalijo, da zgledam bolje. Vrag je dobesedno vzel šalo.

Odnos med fotografom in naročnico je še zmerom napet. Najdražja mi je dvakrat navrgla, da se obnašam kot resnični snemalec. Da ji komandiram. Prestavi se, senca ti pada čez obraz! Sedi bolj naprej! Trebuh noter! Ne gibaj, če veš, da je potem vse razmazano! In ravno zdaj si morala mežiknit!

Lepotica je za rešitev te težave predlagala praktični pristop. Naj snemalec da novinarko dol. Potem bo kemija med njima boljša in izdelek bo kvalitetnejši.
Še razmišljam o tem predlogu.
Do takrat bo delala tako, kot bom rekel.

Nekajkrat sem padel v skušnjavo, da priredim situacijo. Na primer, objavim to sliko in spodaj pripišem:

beauty test
Z ženo na ultrazvoku. Fantek bo.

Ali pa objavim to sliko in spodaj pripišem:

Ptiči
Žena na lovu za hrano. Vse šteje.

Jap, tako obupan sem danes.

Za piko na i mi je najčudovitejša rekla, da ne smem z njo na vodno aerobiko. Na vprašanje, ki ga nisem postavil, ampak sem samo čudno pogledal, mi je odgovorila, da je v skupini ena mlada, vitka, lepa Rusinja. Pa da ne pridem v skušnjavo. Ja, seveda. Če bi svoje možgane aktiviral, naj telo v seksi gibanju približajo drugi ženski, bi po drugem koraku zaradi pomanjkanja goriva kolapsnil.

Razmišljam o tem, da bi se približal Rusinji in pred njo kolapsnil. A v Rusiji vejo, kaj je umetno dihanje?

Share

Z ženo na dieti, dan 3

Ura je 08:20

Osel ne gre dvakrat na led. Za zajtrk sem si naročil pršut in kruh in skutin namaz s hrenom. Dobil sem tri kose kruha in štiri mini šnitke pršuta. S pršutom sem lahko pokril slabo polovico kruha. Ostali del sem premazal z namazom. Zelo na tanko. Polovička kruha je ostala brez vsega. Nanjo sem natrosil korenček in čez položil bučke.

Zajtrk dan 3

Za dopoldansko malico sem dobil ananas in grozdje. Konzumirano na stopnišču na poti med restavracijo in sobo. Z velikimi očmi čakam najdražjo, da pride iz kardio krosa. Mogoče ne bo lačna.

Ura je 11:00

Draga prišla iz kardio krosa. Pojedla svojo malico in za povrh moj jogurt, ki sem ga hranil za hude čase. Odnos med fotografom in naročnico se je skrhal.

Ura je 12:20

Nad nama z najdražjo se je prikazalo sonce. Dobila sva prvo sladico.

Sladica dan 3

Žena je zaukazala, da jo fotografiram medtem, ko se prehranjuje. Večkrat. Svojo sladico sem iz mize prestavil na stol. Ni ji več bilo do fotografiranja.

Alenka sladica

Ura je 14:00

Nujno skočil v Ljubljano. Vstopil v stanovanje, da bi se preoblekel. Tašča, na začasnem spanju pri nas, je ravno skuhala kosilo. Dve uri kasneje kot katerikoli dan zadnjih 40 let. Nisem jedel. Idiot. Očitno sem pozabil, da sem samo fotograf.

Ura je 14:02

Tašča: “Si shujšal?
Jaz: “Sem.”

Ura je 14:04

Tašča: “Kavbojke ti visijo čez prazno rit.”
Jaz: (tišina)

Ura je 14:06

Tašča: “Dvigni si kavbojke in si bolj zategni pas!”
Jaz: (dvignil sem si kavbojke in za eno luknjo zategnil pas)

Ura je 14:08

Tašča: “Tako je bolje, čeprav si videti presuh.”
Jaz: (tišina, slišalo se je samo kruljenje želodca)

Ura je 19:00

Prispel nazaj odsedeti kazen do konca. Z ženo sediva na večerji. Medtem, ko me ni bilo, je draga govorila z nutricistko. Baje je rekla, nutricistka, da tak moški, kot sem jaz, pokurim 1.800 kalorij že, če delam kaj intelektualnega. Postregli so večerjo.

Večerja dan 3

Postajam intelektualno besen.

Share

Z ženo na dieti, dan 2.

Ura je 07:40

Jutranje tehtanje. Čeprav sem z ženo zato, da jo fotografiram, sem tokrat dobil prepoved bližnjega kadra. Prikradel sem se ji s hrbta, pa mi je fokus odneslo na njeno uho.

Teža

Za zajtrk sem izbral jajčno omleto in zelenjavo. Po prvem grižljaju v puhasto omleto mi je bilo žal, da si nisem naročil pršuta. Gospa nutricistka je rekla, da morava vsak grižljal petnajstkrat prežvečiti. Poslušal sem jo. Zadnjih pet sem žvečil v prazno.

Ura je 09:00

Nutricistka naju je našla, ko sva po zajtrku z mojo lepotico sedela v kafiču in pila kavo. Skodelico sem podzavestno potisnil vstran od sebe. Ni moja, sem nehote rekel na glas. Gospa me je vprašala, če sem bil včeraj lačen. Nisem priznal. Povedala mi je, da bi moje telo za normalno delovanje potrebovalo 2.400 kalorij. Da me je s 1.800 kalorijami dala na shujševalni program. Ob tem je pokazala na moj trebušček. Od danes naprej se bom z nutricistko pogovarjal stoje.

Po kavi sem si zaželel nekaj nežnosti, pa nisem vedel, če imam dovolj kalorij za to aktivnost. Lotil sem se poiskati strokovno literaturo in prebral, da v pol ure seksa pokurimo 200 kalorij. Ko sem to matematiko preračunal v dejanski čas trajanja seksa, sem se potolažil in razveselil. 20 kalorij ne bom pogrešal.

Veselje ni trajalo dolgo. Za seks sta potrebna dva. Moja žena ni želela porabiti svojih 20 kalorij. Je rekla, da je v deficitu. Predlagal sem ji kalorijski kredit. V obliki tortice. Žrtvovanje za moža. Skoraj sem ga fasal.

Ura je 11:00

Od jutra dežuje. Zunanji bazen je prazen. V uri plavanja porabimo 700 kalorij. Pripravljen sem investirati 100 kalorij v šport. 8 minut plavanja. Ne splača se.

Zunanji bazen

Ura je 14:09

Sedim v sobi in gledam skozi okno. Še kar dežuje in bazen je še kar prazen. Ravno sva prišla iz kosila. Polnjen paradižnik in govedina. V želodcu mi kruli.

kosilo dan 2

Žena spi. Na mizici imam 180 gramov probiotičnega jogurta in za dojenčkovo pest lešnikov. Bi fotografiral, pa nimam s sabo makro objektiva.

Ura je 18:01

Vseeno sem šel v zunanji bazen. Je močno deževalo, kar je bilo dovolj dobro zagotovilo, da bo bazen ves čas prazen. Počutil sem se čudovito. Preplaval sem 10 dolžin v kosu. To je 120 metrov. Osem minut. V želodcu mi je na glas zakrulilo. Osebje hotela je priteklo k bazenu in na varno pospravilo vse kovinske predmete.

Čakam večerjo in Ligo prvakov. Žena mi je nenapovedano in mimogrede navrgla, da bi najin seks v trenutnih pogojih obravnavali kot posilstvo. Ker nima dovolj kalorij, da bi se branila. Nisem razumel. Je to opozorilo, naj ne poskušam ali povabilo, naj navalim? Za vsak slučaj se bom držal nazaj.

Ura je 19:47

Bila na večerji. Takoj po večerji sva prosila natakarja za nočno malico – jogurt in kreker. Zdaj sva v sobi. Ležim na kavču. Rad bi zatisnil oči, pa ne zmorem. Nimam dovolj kalorij.

Večerja dan 2

Share

Z ženo na dieti, dan 1

Slim

2 x Slim piše na listku na najini mizi. Jaz sem eden izmed teh 2x.

Na kosilu sva po glavni jedi obsedela. Običajno na koncu pride sladica. In kava. Ni prišla.

Namesto sladice sva se sprehodila ob gozdu. Ptiči, ki so še malo prej normalno čivkali, so se pričeli dreti na ves kljun. Ptiči podzavestno čutijo, ko se jim približa lačen predator. Dojenček v vozičku, ki ga je mama potiskala mimo naju, se je prav tako začel dreti na ves glas. Ne skrbi stari, nisi dovolj zorjen, nisi v nevarnosti. Ne še.

Gospa natakarica v Šmarjeških bere moj blog. Mi noče nič povedati, ker pravi, da bom o tem pisal. Pa še prav ima. Moram biti posebej vljuden, da bom kaj izvlekel iz nje.

V savni sem bil nag. Nekaj žensk se je sprehodilo mimo mene. Imelo sem neustavljivo željo, da bi vsaki posebej razložil, kakšen je moj junak v resnici. Da je danes pač v stresu in na dieti, naj mu dajo še kakšno priložnost. Dve sta ga hihitaje ocenili kot “slim”.

To bo moj jutrišnji zajtrk. Saj prav razumem, da začnejo nositi številko 1 in nadaljujejo do številke 7?

Zajtrk

Share

Kalorije namesto ega

Najljubša in najdražja je na prvi pomladni dan stala pred ogledalom in se premerila od glave do pete.
“Poletje se bliža,” je potiho zašepetala in se obrnila bočno.
“Nekaj bo treba ukreniti,” se je ošvrknila s strani in ogledalu obrnila hrbet.
“Nobene kopalke mi ne bodo prav,” je čez hrbet siknila v ogledalo in se ponovno obrnila na bočno pozicijo.
“In kaj šele modrc …,” je divje zaključila prvo pomladno monodramo in stopila proti meni.
“Kesar, odločila sem se.”
Dobro, sem si mislil. Vsaka odločitev nekam pelje.
“Greva v Šmarješke.”
Jebote.
“Greva na program Slim & Fit.”
Jebote dvakrat.

Stopil sem k ogledalu.
“Ampak, srce, poglej to postavo,” sem ji odvrnil in globoko vdihnil, da so prsi prišle do izraza. Obrnil sem se bočno.
“In te linije in ta rit,” sem nadaljeval in se obrnil s hrbtom k ogledalu. Spet sem globoko vdihnil.
“Pa poglej ta trikotnik,” sem počasi zaključil in se obrnil proti lepotici.

V njenih očeh nisem opazil strinjanja z mojim pogledom na lastno telo. Nadaljeval sem bolj goreče.

“Draga, vsak dan se zbudim in imam pred zajtrkom 96 kil. Ko grem spat, jih imam 97. Vsak dan! Ne bom tega pokvaril s programom, ki me bo vrgel iz dnevne rutine, s katero tako optimalno vzdržujemo svojo figuro in kondicijo!”
“Ne boš srce, ljubim te takšnega, kot si, veš, da ti tega ne bi nikdar naredila.”

Prejšnji teden sva sedela v pisarni nutricistke, ki bo moji ženi od jutri naprej krojila veselje do življenja. Nutricistka je omenjala 800 kalorij, ampak da bo sicer 1.200, pa da ne bo hudega, ker bo ena zelenjavna juhca še padla nekje vmes. Smilila se mi je, žena. Res se mi je. S tako malo kalorijami jaz ne zmorem vstati iz postelje. Ampak, tukaj sem, da jo bom bodril, ji stal ob strani. Dobesedno ob strani. Malo vstran ob strani.

“Za vas, gospod Kesar, sem pa predvidela 1.800 kalorij.”

Predvidela? Gospod Kesar? 1.800 kalorij? Zašumelo mi je v ušesih, za trenutek sem izgubil občutek v prostoru.

“Se opravičujem, ampak jaz sem spremljevalec, nisem ne na Slim, ne na Fit,” sem izstrelil, preden je nutricistka končala svoj stavek.
“Seveda, ampak ne boste gospe pustili, da gre sama čez ta program, zato boste jedli z njo, saj jo podpirate, ane?”
Spravila me je v kot. Grdo.
“Itak, da jo podpiram, cel teden bom v termah z njo, a ni to dovolj? A zdaj naj bom pa še lačen zraven?”
“Ne skrbite, gospod Kesar, ne boste lačni” je mirno nadaljevala, “midva bova imela dnevno 1.800 kalorij, za začetek.”

1.800 kalorij? A me zajebavate? Že ta cmok, ki se mi je naredil v grlu, jih ima dvesto!

Nisem opazil, da sem začel jecljati.
“Ampak, ampak … 1.800, gospa nutricistka … to pokurim do kosila … gospa …”
“Mogoče res, gospod Kesar. Če bo premalo, bomo naslednji dan dodali,” je rekla, počasi vstala in s tem dala vedeti, da je pogovora konec.

Obrnil sem se k ženi po podporo.
V njenih očeh sem videl, da je … jokala od smeha.

Share

Ujet s prsti v hlačah

Po kosilu sva se z lepotico ulegla vsak v svoj ležalnik, postavljen na travi pred hišo, ko se je prikazal. Mojih let, bolj poln, manjše postave in bolj sivih las, spetih v čop. Najdražja ga je opazila že zjutraj, ko se je smukal okrog sosedove še nedokončane bajte. Prosila me je, naj grem pogledati, kdo je in sem šel. Nedvomno je bil opazen v tisti svoji rdeči jakni brez rokavov in ogromnimi žepi okrog in okrog.

Nisem se mu pokazal. Ni bilo treba. Slišal sem ga, kako je odklenil sosedova vhodna vrata in stopil not. Domneval sem, da je prišel delat. Z ženo sva pozabila nanj. No, vsaj do tistega trenutka po kosilu, ko sva ležala vsak v svojem ležalniku, na travi pred hišo. Takrat se je prikazal.

Naša parcela je terasasta, hiša stoji na zgornji terasi. Sosedova bajta je desno od naše in postavljena je za skoraj dve nadstropji nižje, celo nekaj nižje od naše spodnje terase. Z ležalnika na travi pred našo hišo na najvišji terasi vidiva celo sosedovo bajto. Vidiva teraso pred njegovo bajto. In vidiva rob tri metre visoke brežine, ki loči mojo in sosedovo parcelo od spodnjega travnika in takoj za tem rakitniškega gozda, ki se vleče vse tja do Kočevja.

Po kosilu, ko sva ležala vsak v svojem ležalniku, na najvišji terasi ob najini hiši, so se odprla vhodna vrata sosedove bajte. Gospod z rdečo jakno je počasi in z izbranimi koraki stopal proti robu brežine. Nekaj korakov pred robom brežine, kjer se stikata moja spodnja terasa in sosedova parcela, je z rokama segel k hlačni zadrgi. Počasi sem vstal iz ležalnika in tiho stopil na rob najvišje terase. Bila sva oddaljena deset metrov drug od drugega. Stal sem mu skoraj za hrbtom in nekaj metrov nad njim. Ni me opazil.

Gospod v rdeči jakni si ga je povlekel iz hlač in se postavil na rob sosedove parcele, obrnjen na mojo parcelo. Gospod se je odločil, kar je prav, da ne bo scal po naročnikovi parceli. Bo raje po moje.

Nisem si mogel pomagati. Roke sem potisnil v žep, se zravnal, koliko sem se lahko, prsi potisnil ven in glasno, a najbolj mirno, kar sem znal, rekel:
“Dober dan!”

Gospod se je obrnil in kar avtomatsko v šoku takoj izstrelil nazaj:
“Dober dan!”.
Še zmerom ga je držal v roki, a nič ni teklo od tam.

“Saj ne boste, a ne,” sem glasno, a dovolj vljudno nadaljeval.
Gospod se ni niti premaknil.
“Ne bom kaj?” je vprašal, kar mu je prvo padlo na pamet.
“Saj ne boste tega tukaj, ane,” sem bil tokrat za odtenek hladnejši v glasu.

Gospod je sklonil glavo, ga pospravil v hlače, se obrnil in odkorakal nazaj proti sosedovi bajti.

V tistem trenutku se je pripeljal sosed. Stopil je iz avta in mi pomahal. Obenem se je pohvalil, da je z njim električar in da bo ta vikend narejena elektrika v bajti. Oba z najdražjo sva bila vesela zanj. Je najboljši sosed na svetu.

Električar je lulal med smrekami.

Share

Daj na april

Najmlajši čebeli obvladujeta naš življenjski prostor. 8-letnica in 9-letnica sta zavzeli vsak košček hiše, ki ni v trenutni rabi. Trenutni pomeni, da je prost v trenutku, ko ga naviti riti odkrijeta.

Kopalnica z dvema umivalnikoma je kopališče za barbike in velika miza na terasi kuhinja, na kateri je razmetano vso posodje, ki ni v trenutni rabi, blata v njih pa za dve eko hiški.
Tla dnevne sobe so lego svet, kjer se odvijajo drame in zaljubljeni pogovori iz Usodnega vina, bližnji gozd pa vrt, na katerem rastejo čarobne rože, ki čudovito pašejo v njuno kuhinjo – mizo na terasi.
Pralnica je disko party soba, spalnica hotel za razvajene goste.

Le garaža je moja.

Bila. Od danes naprej je postala njuno zatočišče pred nevarnimi uroki. Skrivoma sta jo začeli urejati po svoje. Nista mi povedali. To, da sem izgubil poveljstvo nad garažo, sem izvedel na najmanj želeni način.

Sedel sem pred hišo v ležalniku, ko je ena od čebel pridivjala mimo in zakričala:

“NI APRIL!!”

Čudil sem se tej izjavi, šole spet niso naredile svojega dela, pa saj je vseeno, če punci ne poznata mesecev. Nič bolj nič manj zadovoljni ne bosta zaradi te informacije.

Nekaj minut kasneje prileti mimo druga rit:

“APRIIIIL HOČEVA!!”

Ok, otroka sta butasta. Sprejmem. Jebiga. Ne moremo imeti vsega.

“Bova sami dali na april!” sta zakričali v duetu in kot blisk izginili za hišo.

Odpravil sem se noter. Ni se mi dalo. Jebo jih april.

Ulegel sem se na kavč. Mir. Končno mir. Tak pravi APRILSKI mir.

Vrata iz terase v dnevno so se odprla, kot bi orkan vdrl na obisk. Pred kavčem sta obstali v lase razmršeni čebeli, se režali na vsa usta in v rokah držali koledar. Tisti koledar. Edini tak koledar, ki sem ga kdajkoli imel. Koledar nagih bejb iz leta 2012, ki sem ga dobil za darilo. Koledar, ki je bil ves čas na Juniju, ker mi je fotografija bila najbolj všeč. Koledar, ki ni pasal nikamor drugam, kot v garažo. Mojo garažo. Dokler je bila seveda moja.

Nisem spregovoril niti besede. Bebavo sem ju gledal in se nerodno smehljal. Navihani riti sta se obrnili vstran in počasi odkorakali iz hiše proti garaži. Med potjo sta pogledali vse mesece in zraven pametovali. Nisem slišal, kaj sta govorili, videl sem samo, kako sta kazali na vsako fotografijo posebej.

V moji garaži je obešen koledar. Obrnjen je na april. April mi ni všeč. Jutri grem kupit ključavnico.

Share
Stran naprej →
Copyright © 2007 Kamenko Kesar • Linear WordPress Theme • Powered by WordPress