Verjamem svoji ženi

Verjamem svoji ženi.
Verjamem ji na besedo. Verjamem ji, ko mi zvečer reče, da sem lačen. Naj pojem jabolčni štrudl. Pa ga pojem, čeprav sem se odločil, da ne bom jedel po 19. uri.
Verjamem ji, ko mi zatrdi, da se je umivalnik sam od sebe zamašil. Kuhani špageti, ki sem jih vlekel iz sifona, niso njeni. Doma sva sama. Jaz sem jedel sarmo.
In verjel sem ji, da sta mali dve divjakinji potrebovali sprostitev, obisk bazena. Ob bazenu je tobogan. Tisti tobogan, ki je v resnici tunel. Na tem toboganu letiš kot sneta sekira. Je rekla. Jaz sem ji verjel.

Moja hči (8) me je prijela za roko. Ponosna je bila name, prav žarela je ob meni. Prvič letos se bova skupaj spustila po divjem toboganu. Saj si upa sama, samo ne prvič.
Z roko v roki sva se vzpenjala po strmih stopnicah. Nisem vedel, da je tobogan tako visoko. Žena je rekla, da kričiš, ko letiš po njem. Tako hiter in divji je tobogan. Mimo naju so tekli najstniki z okroglo modro napihnjeno blazino v roki. Na tej blazini gre baje najhitreje. Hčerka je rekla, da bova tudi brez blazine hitra. Verjel sem ji.

Postavila sva se v vrsto. Pred nama sta se spustili žena in njena hči (9). Slišal sem krike in smeh. Zdelo se mi je noro. Res mora leteli na polno. Moja najmlajša je stala ob meni in polna pričakovanj cepetala na mestu. Želel sem sesti na tobogan, da bi se pripravil, pa me je mala ustavila. Pokazala mi je rdečo luč. Ne smeva še. Prikimal sem ji. Včasih so otroci pametnejši od staršev.

Prikazala se je zelena luč. Vsedla sva se na tobogan. Najprej jaz, nato je med moje noge sedla mala divjakinja. Z desno roko sem jo prijel in jo stisnil k sebi. Ne smem je izpustiti. Odrinila sva se.

Nekaj metrov kasneje sva se ustavila. Preklel sem kopalke, ki sem jih imel na sebi. Začel sem se odrivati z rokami. Nisva prišla daleč. Sedaj sem se odrival z rokami in nogami. Brez učinka. Moja hči, moja najčudovitejša in največja ljubezen, me je gledala z velikimi očmi. Nič ji ni bilo jasno. Ta tobogan bi moral leteti. Tukaj je bila večkrat. Vsakič je bilo divje. Midva sva pa sedela v tunelu in se nisva nikamor premaknila. Žalostne oči sem vprašal, če ji je prav, da jo spustim in da sama poleti. Prikimala je, mi pomahala in izginila za ovinkom.

Sedel sem v tunelu na toboganu. Nad sabo sem slišal glasove najstnikov, ki so čakali, da se jim prižge zelena luč. Strah me je bilo, da ne bi upoštevali navodil in bi se zaleteli vame. Skoraj v paniki sem se začel na močno potiskati z rokami in nogami. Nisem se premaknil dlje kot za toliko, kot sem se potisnil. Ni mi preostalo drugega, kot da po vseh štirih odpeketam skozi tunel. Žal se nisem spomnil, da bi to počel z glavo naprej in trebuhom navzdol. Tega sem se spomnil kasneje. V tem trenutku sem hodil po vseh štirih z nogami naprej in ritjo navzdol. Kot en jebeni, kosmati pajek. Tobogana pa ni in ni bilo konec.

Končno sem se priplazil do konca. Peš. Žena se je valjala od smeha. Mali čebeli nista razumeli. Mogoče nisem drsel zaradi dlak na telesu, sta si mislili. Nič pametnejšega se nista spomnili.

S skrajnimi močmi sem se premikal po bazenu. Vse me je bolelo. Naj ne skrbim, mi je zatrdila žena. Sredi tedna je, bazeni so skoraj prazni, nihče te ne bo prepoznal.

“A ste vi tisti, za katerega mislim, da ste?” me je nagovorila starejša gospa sredi skoraj praznega bazena.
“Kdo naj bi pa bil, gospa?”
“Avtor knjige, ki sem jo sinoči prebrala do konca, Mene ne bo noben jebo?”
“Sem, gospa.”
“Vam rečem, komaj sem se prebila čez naslov, za knjigo sem pa potrebovala dva dni.”

Da, gospa. Približno toliko, kot sem jaz potreboval, da sem narobe obrnjen po vseh štirih prepešačil tobogan.

Share

Kar se zgodi v Varšavi, ostane v Varšavi

Kar se zgodi v Varšavi, ostane v Varšavi. Razen, če kdo vsega tega ne napiše javno. Kot bom to zdaj storil jaz. Na srečo so kameradi, s katerimi sem doživel spodnje, na stotine kilometrov daleč in ne razumejo slovensko. Z izjemo Bojana, Makedonca. On si moje zgodbe prevaja z Google translateom. Zato, Bojan, sporočilo zate: Whatever Google translates, it is all fake translate. No true. Nothing. Zip. Zero. Fake translate. Believe me.

Zgodbe si ne sledijo v časovnem zaporedju.

Ukrajinka

Zadnji dan konference Rockit sem na dogodek prišel s prtljago. Popoldne sem imel let, zato ni imelo smisla nahrbtnika pustiti v hotelu. Ob prihodu sem ga oddal skupaj s plaščem v garderobi pred vhodom v dvorano.
Med prvim odmorom sem skočil do garderobe. Iz nahrbtnika sem želel vzeti računalnik. Fantu, ki je prevzemal in oddajal garderobo, sem razložil, da bi iz nahrbtnika nekaj vzel in ga potem takoj vrnil nazaj.

“Veste, gospod,” je odvrnil, “prej nisem vedel, a so mi povedali, da je tukaj zraven soba, ki je rezervirana za vašo prtljago. Če ste prijazni in jo daste tja.”

Pogledal sem vrata na levi. Nikogar ni pred njimi.
“Kako pa veste, da ne bo kdo stopil noter in vzel, kar mu paše?”
“Gospod,” je hitel razlagati z nasmeškom, “nihče ne gre noter, bodite prepričani, tako varno je, kot bi bila pri meni.”

To mi je zadostovalo. Njegova beseda. Ker je računalnik zdaj bil pri meni, me za nahrbtnik ni več toliko skrbelo. Prijazno sem se mu zahvalil in stopil do vrat sobe za prtljago. Odprl sem vrata. Soba je bila v popolni temi. Z roko sem segel proti stikalu. Tik preden sem uspel prižgati luč, je v sobi nekaj glasno zaropotalo. Prižgal sem luč. Nasproti mene je stal kavč. Na njem je sedela mlada punca. Gledala je v telefon. Telefon je bil ugasnjen. Njeni lasje skuštrani.

“Dobro jutro,” sem se ji nasmehnil. “Se opravičujem, ker sem te zbudil.”
Punca se je zmedeno nasmehnila. Da ni hudo, mi je rekla. Samo malo je zatisnila oči. Nikjer drugje nima takšnega miru. In kavča. Z razumevanjem sem prikimal.
“Od kod pa si sicer?”
“Iz Ukrajine.”
Lepe so, te Ukrajinke, ko se zbudijo in so skuštrane in zmedene. Zaželel sem ji še naprej miren spanec in se odplazil iz sobe. Fantu pri garderobi sem se nasmehnil in mu pokazal palec navzgor ter se pomirjeno odpravil na predavanje. Fant je imel prav. Moj kovček je na varnem. Vsaj dokler bo tista punca tam.

Striptiz

Zabava v Karaoke baru, ki smo ga obiskali, se je počasi vesila h koncu. Okrog enih zjutraj so vrteli še zadnje komade, ki so si jih zaželeli mladi obiskovalci bara. Dva mikrofona, ki sta bila na voljo, sta krožila po celem baru. Kadar je bila na vrsti kakšna popularna pesem, pevke ali pevca nismo uspeli slišati. Cel bar je pel. Čudovit večer, poln mladih, ki jim je za posluh dol viselo. Imeli so se fajn in to je edino, kar je štelo. No, pa mogoče to, da je bila vsaka pijača samo en evro.
In mi smo počasi postajali lačni. Alex, najmlajši med nami, 24-letni Ukrajinec, Herman, novinar iz Malte, Bojan Makedonac iz Skopja, Rali iz Sofije in Petr iz Prage smo se odločili, da najdemo nekaj za v želodec. Kebab smo omenjali že prej, preden smo pristali v Karaoke baru.

Zadnja pesem je tekla h koncu, ko smo se odpravili iz bara. Nekaj korakov naprej nas je nagovorila mlada punca svetlih las, lepo oblečena, z dobrim make-upom in urejenimi nohti.

“Dober večer, fantje, pri nas imamo zastonj vstop v striptiz klub in prva pijača je zastonj,” je z nasmehom na obrazu razložila svojo ponudbo. Alexu, najmlajšemu med nami, so se zasvetile oči.
“Veste,” sem prijazno prevzel pobudo, “mi smo lačni in gremo na kebab. Nekako nam je to ta trenutek pomembneje, če nam prosim ne zamerite.” Zdelo se nam je, da se bo Alexu utrgalo. Kaj da mi je, me je vprašal. A sploh vem, da striptiz ni samo slačenje. To je šov. To je izkušnja. To je treba preizkusiti!

Starejši, torej vsi razen Alexa, smo se spogledali med sabo. Brez besed smo se strinjali.

“Žal nam je, gospodična, ampak mi smo res lačni. Mogoče drugič.”

Prijazno smo se poslovili od nje in se odpravili proti večerji.

“Tole mi dolguješ,” je zadaj za mojim hrbtom Alex stresal svoje razočaranje.
“Kaj ti dolgujem?”
“Izkušnjo, šov, nekaj drugačnega!”
“A daj no, tebi, ko si nov na tem svetu, mogoče striptiz kaj pomeni. Nam je čisto odveč. Mi pridemo domov in dobimo vse, kar si zaželimo!” sem že malo po očetovsko odgovarjal nazaj. “Kaj pa nisi šel sam ali pa Petr bi ziher šel s tabo?”
“A daj no, dva v striptizu? To ni zanimivo. Ali smo vsi, ali pa nobeden. Dva v striptizu ni izkušnja in zabava. Obrni, kakor hočeš, dolguješ mi.”
“Prav!” sem siknil.

Vsem sem častil kebab. Za ziher, če mi je še kdo od njih zameril.

Tinder

Prvi dan konference se je veliko govorilo o Tinderju. Pa so naredili Tinder za news, pa Tinder za gamerje, pa Tinder gol, pa Tinder dol … ni čudno, da sem prvo noč med polnočjo in drugo uro zjutraj preživel v hotelski veži. Na kavču. Z Alexom in Julianom iz Grčije. Vsakega sem imel na eni strani. Učila sta me, kako se Tinder uporablja.

“Glej, zdaj se prijavi s Facebookom,” je prvi korak razložil Alex.
“Ampak jaz se nočem prijaviti s pravim imenom, saj bomo samo testirali, kako dela, ne bom na njem visel!”
Izpadel sem čudak, starec in mehkužec. Prijavil sem se s pravim imenom. Sta rekla, da sem v Varšavi, da ljudje ne vejo, kdo si, ker ziher poznajo še kup ljudi z istim imenom. V trenutku sem prebledel.

“Ok,” je nadaljeval Alex. Julien se ni kaj veliko pogovarjal z mano. Je imel veliko dela na svojem Tinderju. “Glej, zdaj pa potegneš desno, če ti je katera všeč in levo, če ti ni.”
“Kaj se pa zgodi, če povlečem desno?”
“Nič, dokler ta oseba ne reče, da si ji ti všeč. Potem se lahko pogovarjata.”
“Zakaj pa jaz dobivam gor samo babice, vidva pa mlade punce?”
Oba sta padla dol s kavča. Skozi smeh sta mi razložila, da meni, 47 let staremu moškemu, to pač pripada.

“Sicer pa lahko nastaviš mlajše,” je predlagal Julian in mi nastavil od 27 do 45 let.

Predolgo je vse skupaj trajalo, zato je Alex postal nervozen. Iz rok mi je vzel telefon in začel punce na ekranu metati desno. Preden sem dojel, da v mojem imenu všečka punce, je bilo prepozno.

“Pa saj mi te sploh niso bile všeč!”
“Prvič na Tinderju, pa boš izbirčen?”

Naslednji dan sem na Tinder dobil obvestilo. Eni od punc, ki mi jih je Alex zmetal desno, sem bil všeč. Kri mi je pognalo v obraz. O moj bog. Eni sem všeč! Z globokim dihom sem se umiril. Kot se za moškega mojega kova spodobi, sem ji iskreno napisal, da sem samo še nekaj ur v Varšavi, da pa jo z veseljem vabim na kavo. Takoj za tem sem stekel v predavalnico in se vsedel k Alexu.

“Alex, imam ujemanje! Eni sem všeč!”
“In?” je skočil od veselja.
“Sem ji napisal, da jo vabim na kavo!”
“Pokaži, stari!”

Iz žepa sem potegnil telefon, odprl aplikacijo in kliknil na sporočila. Ni ga bilo tam.
“ALex, kje najdem to, kar sem ji napisal?”
“Tukaj, kjer si.”
“Ampak … tukaj ni ničesar …”
“Ni.” Sklonil se je proti meni.
“Alex? Kaj to pomeni?”
“Žal mi je, stari. Blokirala te je.” Očetovsko me je objel čez ramena. “Saj bo. Ne jemlji si k srcu. Se dogaja. Vse bo dobro.”

Obsedel sem na stolu, v dvorani sredi Varšave. S prizadetim ponosom, a olajšan. Neznano dekle je z enim klikom rešilo moj zakon.

Share

Malo bolj resno o odraščanju

Pred časom sem sedel na kosilu, sam za veliko mizo. Piščančja obara je bila izjemno okusna in ravno dovolj prevroča, da sem se najedel in si obenem z inhalacijo obarne pare dodobra očistil odvajalne kanale. Med čakanjem na hrano sem opazoval ljudi za drugimi mizami. Večinoma so bili v parih ali skupini. Rad opazujem ljudi in jih poslušam. Razmišljam, kako se imajo v službi. Običajno namreč govorijo o službi, ko so na kosilu. Če sta dva, govorita čez nekoga tretjega ali o sebi, kako veliko dela imata in da sta edina, ki trpita, a obenem edina, ki to sploh znata delati. Če so cela skupina, običajno iz istega oddelka ali manjšega podjetja, govorijo čez vodstvo ali druge oddelke. V vsem času, odkar hodim med tednom na kosila, nisem slišal nikogar, ki bi govoril čez samega sebe. Verjetno zato, ker v drugi gostilni oni drugi govorijo čez njega ali njo. Zakaj bi si podvajali delo.
Takrat, ko sem sam jedel obaro, je mimo prišla dobra znanka.

“Si sam?” me je vprašala.
“Sem,” sem se ji nasmehnil.
“Revček, nihče ni hotel s tabo?”

Z leti, sedeminštirideset jih imam, sem spremenil nekatera mnenja o svetu in ljudeh okrog mene. Z leti so se nekatere, še včeraj pomembne stvari, izgubile v času, tiste, ki so ostale, so prestale test časa, so postale prioritete.

Otroška igra je ena teh. Divjanje, kričanje, skakanje čez ovire, tempera barve po steni in smeh iz kopalnice, ko smrklji ugotovita, da pol litra tekočega mila v umivalniku proizvede peno do ogledala in čez. Smo dogovorjeni, da ne delata sranja. Zame je to dovolj. Četudi kdaj pridem v kopalnico in je parket pokrit z vsemi brisačami, ki jih premoremo. In vse so mokre od pene, ki polzi iz umivalnikov. In divjakinji sta nagi in premočeni, ker tečeta pod tuš in nazaj na brisače. Tablico, ki jo imata v kopalnici in iz katere doni popularna glasba iz ene od njunih risank, redno brišeta z eno od brisač, ker se na njej nabirajo kapljice vode. Mokri in nagi stečeta iz kopalnice po stopnicah navzdol v dnevno sobo in se ob tem režita kot počena piščanca. Otroška igra, ki mi je še nekaj let nazaj šla strašno na živce, ker mi je posegala v moj zasebni prostor, ker sem bil utrujen in tečen, je danes balzam za mojo dušo. Je znak, da so otroci srečni, sproščeni in zdravi.

Sina, ki bo zdaj zdaj dopolnil 16, sem moral začeti spuščati. Odločitve, ki jih sprejema, morajo biti njegove, ne moje. Včasih bi se sam odločil drugače. Včasih se mi zdi, da bi moralo biti po moje. Učim se spustiti vajeti z rok. Ena najtežjih stvari, ki jih moram dati čez kot starš zdravega otroka. S poudarkom na zdravega. S trkanjem na ves les tega sveta. Ego me jebe dnevno. Ne borim se s sinom. Borim se s sabo. Upam, vsaj občutek imam tak, da dobivam ta boj. Bo sin povedal na kavču svojega psihiatra, če mi bo uspelo.

Pred leti sem bil ponosen na vse naše start-upe, predvsem tiste mojih znancev, bivših kolegov, prijateljev. Podjetja, ki so začela iz nič in dobila investitorje. Bravo. In spet dobila investitorje. Še zmerom bravo. In, glej jih, spet nove investitorje. Danes sem nervozen, ko preberem, da je nek naš startup dobil investitorja. Pa jim privoščim, vsem, ki lahko dobijo denar in po možnosti znanje. A globoko v sebi čakam dan, da bom o vseh teh podjetij, ki so polna investitorjev, prebral, da ne rabijo več novih investitorjev, da so zaslužili dovolj, da se lahko sami financirajo.

Pred leti sem z zanimanjem spremljal vegetarijance in kasneje vegane, kako si utrjujejo pot v družbi. Podobno, kot sem še pred njimi spremljal istospolno usmerjene in njihov boj za svoj prostor pod soncem. Hvaležen sem za vse informacije, ki sem jih zaradi veganov prebral. Naučil sem se trikov v kuhariji, nekaj malega nutricistike, nekaj o trajnostnem razvoju. A njihov glas je počasi poniknil v temo. Kot je tja poniknil glas istospolnih. Na srečo spadam med ljudi, ki ne živimo razlik. Ne čutimo jih, ne v zraku, ne v pogovoru, ne v sebi. Karkoli je kdorkoli in kdorkoli jé karkoli, nič od tega ni kazalec, koliko je kdo človek.

Pred nekaj meseci smo sedeli za mizo in si za konec tedna provoščili večerjo. Nekaj dobrih znancev. Beseda je nanesla na število prijateljev, ki jih imamo. Resničnih, pravih prijateljev. Številke so bile zelo zelo majhne. Število znancev je bilo, nasprotno, presenetljivo visoko pri vseh za omizjem. Znanec na moji levi mi je razložil svojo teorijo filtriranja znancev. Rekel je, da zmerom naredi prvi korak, povabi na kavo ali kosilo ali kar tako na obisk. Če odziva ni, odneha. Ne vabi dvakrat. Dobro sva se ujela, sem mu bil všeč, mi je rekel, ko sem mu omenil, da mi je njegov način delovanja všeč. Isti večer, ko smo se poslovili, sem temu znancu poslal vabilo na kavo. Odgovoril mi je, da me pokliče takoj zjutraj v ponedeljek in mi zaželel lep vikend. Danes je tri mesece od takrat. In jutri bo še en ponedeljek zjutraj. Pozabil sem njegovo ime, verjetno tudi on mojega. Oba živiva naprej, dala sva en drugemu prijetno večerjo. Več si ne moreva dati. Več si tudi ne rabiva dati.

Te dni se okrog nas ponovno vali zgodba o cepljenju. Veliko informacij za cepljenje otrok, veliko informacij proti cepljenju otrok. Veliko komercialnih in neodvisnih raziskav z obeh strani. Veliko lastnih izkušenj, nekaj od teh iz prve roke, večina pa iz druge, tretje ali internetne roke. Odgovor na pereče vprašanje se išče v sedanjiku. Prihodnosti nihče ne zna napovedati. Zgodovinarjev pa nihče nič ne vpraša. Čeprav so edini, ki imajo številke pri roki.

Share

Vse je v vratu

Nekaj mesecev nazaj me je začela boleti desna lopatica. Kar tako, sama od sebe. Žena mi je takoj predlagala, da obiščem njenega fizioterapevta. Najboljšega, kar jih pozna, pa jih pozna vse, se mi zdi. Po moško sem jo ignoriral, mene, junaka in heroja, gore od človeka, mene desna lopatica ne bo spravila pod roke mučiteljev. Nekako sem jo poskušal prepričati, da je to zato, ker preveč ležim na kavču in gledam filme. Moje mnenje jo je prizadelo, namreč lepotica od mene zahteva, da ležim ob njej in z njo gledam filme. Ker je romantično. Navkljub mojim bolečinam v lopatici. Mi je bilo žal, da sem jo prizadel, a tako sem pač mislil.

Kmalu zatem me je začela boleti desna rama. Nekako sem se prepričal, da je kriva odbojka, verjetno sem nekaj tednov pred tem šel čez sebe. Se spomnim, da so me soigralci pohvalili, da sem požrtvovalen, kljub svojim letom. Komentar okrog let me je prizadel, ne toliko, da bi zasenčil pohvalo o požrtvovalnosti, a dovolj, da sem se isto igro še nekajkrat vrgel v ribico. Žena je bila ob moji teoriji sumljivo tiho.

Prejšnji teden je pa počilo. Čisto nehote sem na glas zajamral, da me, istočasno, bolita tako rama kot lopatica. Najlepša žena je pograbila telefon in poklicala svojega fizioterapevta.

“Heroj, v ponedeljek ob 8h zjutraj sem te naročila. Če boš cviknil, grem pa jaz na tvoj termin.”
Jaz, cviknil? Nikoli!

Nekaj minut pred osmo sem stal pred vrati mojega bodočega mučitelja. Vrata so bila odprta. Na hodniku je stala stara miza, na njej nekaj koledarjev in računalnik. Ob mizi je stal ogromen tip, obrit po glavi in obrazu. Njegov biceps je bil blizu velikosti mojega stegna. Njegova ramena … en meter široka? Počasi se mi je začelo dozdevati, zakaj je ta tip moji ženi kao “najboljši”. Ob tem brdavsu bi se še jaz počutil varno.

Stal sem pred odprtimi vrati, tip je stopil proti meni, me pozdravil in mimo mene odkorakal proti gospe, ki je prišla za mano. Skrajno neprofesionalno se mi je zdelo. JAZ sem imel prvi termin ob 8h zjutraj, nihče si ne more dvojno zabukirati ponedeljka, začetka dneva. A žal si ga je. Gospa in king kong sta odkorakala v kabinet. Mimo mene sta šla in tip mi ni rekel ničesar. Niti tega, da bom kasneje na vrsti.

Obrnil sem se proti vhodnim vratom in prekrižal roke na prsih. Bom potrpel, sem si mislil, itak nimam druge, kot da počakam.

“Lopatica?”

Glas je prišel nekje od zadaj, od spodaj. Obrnil sem se proti glasu in pogledal navzdol. Pred mano je stal manjši, 60 let star gospod. Točen kot švicarska ura. Moj fizioterapevt. Smehljal se je na široko in gledal je prijazno. Če bi imel na sebi sončna očala, bi ga zlahka zamenjal za kakšnega Japončka.

Povabil me je v svoj kabinet. Slekel sem se do pasu. Mi je žena rekla, da naj oblečem najboljše gate, da se bom ziher slekel do gat. Ona se zmerom. Hm.

Skratka, slekel sem se do pasu, mojster me je prijel in me obrnil ter se posvetil mojemu hrbtu. Iz prve mi je dal prst na eno točko pod lopatico in rahlo pritisnil. Ne da bi hotel, me je zvilo na stran.

“To je torej ta točka, kjer vas boli?”
“Res je.”
“Ok,” je rekel, “to je vrat.”

Vrat? Začeli so me obdajati dvomi. Mene boli lopatica, tip pa govori o vratu? Kaj, če se je specializiral samo za vrat, pa se mora nekako izvleči ven?

“Pa rama me boli,” sem dodal.
Fizioterapevt se je dotaknil ene točke na rami. Solze so mi spolzele po obrazu. Gospod je narahlo prikimal in potihem rekel:

“Vrat.”

Imelo me je, da bi mu zajamral, da me boli mezinec na nogi. Bi tudi takrat rekel “Vrat?”.
Sem mu razložil, da je to verjetno od odbojke. Ponosno me je pogledal in me začel spraševati o mojih športnih aktivnostih. Dodal je, da je tudi njegova žena odbojkašica, da je pa morala nehati, ker se je preveč poškodovala. Na koncu jezika sem imel, da bi ga vprašal, če je tudi njej masiral samo vrat.

Prosil me je, naj se vležem na masažno mizo. Ker sva se prej pogovarjala o športu in sem malo pretiraval z razlago nivoja mojega znanja odbojke, sem se sedaj seveda moral potruditi in pokazati, da sem športni tip. Sprehodil sem se okrog masažne mize, kot se gimnastičarji sprehodijo okrog koze. Želel sem se vleči na njo z eno potezo, pa nisem vedel kako, ker je bila miza previsoka. V enem trenutku je mojster pogledal vstran, pa sem se skobacal na mizo na trebuh in se dvignil z rokami gor, kot bi delal sklece, pa ko me je pogledal, sem se počasi spustil dol v skleco. Naj vidi, da sem v formi.

Ne bom več dolgovezil. Fizioterapevt mi je najprej z nekaj potezami sprostil eno mišico na hrbtu. Potem mi je dvakrat z rokami “skočil” na hrbet. Zrak, ki mi ga je stisnil iz pljuč, je zvenel, kot bi imel najhujšo obliko astme. Obrnil me je na hrbet in me prijel za vrat. Najprej mi je glavo nežno premaknil na desno in nato … brez napovedi … glavo sunkovito obrnil na isto stran. Počilo mi je v glavi, kot bi mi kdo stopil na vrat in ga polomil.

“Vratno vretence ste imeli nekaj stopinj zamaknjeno. Je vaš vrat zadnjih nekaj let doživel kak šok?”

Preden sem mu odgovoril, da sem v resnici doživel prometno nesrečo in da mi v vratu od takrat čudno poka, mi je ponovno počilo, tokrat na drugo stran.

Ko sva se poslavljala, mi je razlagal, zakaj je vedel, da je vrat. Ničesar si nisem zapomnil. Danes, teden dni po seansi, imam vrat gibljiv, kot še nikoli. Rama me ne boli, za lopatico sploh vem ne več, da jo imam.
Pa še naučil sem se nečesa. Kadarkoli mi draga potoži, da jo boli glava, ali noga, ali karkoli jo pač boli, ji masiram vrat. Ziher pomaga.

Share

Moška bolezen

Moški imamo dve bolezni, ki nam povzročata velike težave. Pomanjkanje seksa in rahel prehlad. Velika težava obeh je pa v tem, da se nobena od teh ne opazi navzven. Edina prednost, da moški zboli, je ta, da se vidi navzven. Da se lahko narediš revčka, da vsi okrog tebe skrbijo zate, da se jim smiliš. Da nekaj dni kasneje vstaneš kot feniks iz pepela in si popolnoma zdrav. In se čudijo in ti govorijo, da si žilav, da boš doživel sto, da ti nihče nič ne more, še tako zahrbtna bolezen ne. Čeprav nihče točno ne ve, kaj ti je bilo. In želijo si, da tega ne bi imeli sami.

In še nekaj je med tema dvema boleznima. Če fašeš drugo, se prva prilepi avtomatsko zraven. Ker se žena noče prehladiti.

Te dni sem torej fasal drugo.

Sredi tedna, nekaj pred deveto zjutraj, sem na poti v pisarno kihnil. Zgodilo se mi je na hodniku, kjer ni bilo nikogar. Samo jaz sem vedel, da sem kihnil, nihče drug.

V pisarni sem kolegici razložil, da sem kihnil. Na zdravje, mi je rekla. Ne, ne … res sem kihnil, nekaj se me loteva. Bi moral domov, je rekla, takšna pravila smo postavili v podjetju. Ampak če grem domov, me nihče ne bo videl, da sem zbolel. Prijazno se mi je nasmehnila.

Nekaj po dvanajsti bi moral kihniti drugič, se mi je zdelo, da me nekaj žgečka pod nosom. Na žalost sem bil z ženo in prijatelji v kleti restavracije in ni bilo sonca, da bi pogledal vanj. Sem se mrščil, da bi spodbudil reakcijo, pa mi ni uspelo. No, uspelo mi je to, da me je žena vprašala, če mi bo prišlo. In če mi bo, iskreno upa, da mislim nanjo.
Nisem kihnil. Vsem prisotnim sem razložil, da sem danes enkrat že kihnil in da nisem v redu. Premalo, da bi se jim smilil.

Po celem dnevu sestankov sem se počutil obupno. Nihče ni opazil ničesar. Z nosu mi ni kapljalo, nosu nisem imel rdečega, apetit sem imel večji kot kadarkoli.

Doma mi je najdražja naredila čaj. Ženi paše, če zbolim. Njej ni pomembno, če je to res ali ne. Pomembno je le, da me ima pod kontrolo. Da skrbi zame. Da sem nemočen, nebogljen, z eno besedo – poslušljiv. Da sem torej tisto, kar mi ni prirojeno.

Zvečer sva gledala televizijo, sem jo prosil, če lahko da glasnost bolj potiho. Si revček, pa te moti? Ne, draga, mogoče bom smrknil ali kihnil, pa bi rad bil ziher, da boš slišala.

Legla sva v posteljo. Sklonila se je k meni in me pobožala po licih. Veš, mi je rekla s seksi nasmehom, bilo bi prav, da bi se res dobro preznojil. Takoj sem se strinjal z njo. Pridem takoj, je rekla. Hitro sem se slekel do nagega in se pokril do vratu. Kao presenečenje.

Prišla je nazaj v spalnico.
Prinesla mi je vroč čaj.

Share

Njen Ryan

Težek teden je bil za nama. Čakala sva večer, da sva se lahko izžeta vrgla na posteljo. Obležala sva na boku, zazrta drug v drugega. Vsake toliko sva kakšno rekla, zelo potiho, bolj kot zaključek neke teme ali dogodka, brez želje po globjem pogovoru.

Več kot tisoč prevoženih kilometrov v petih dneh je za nama. Strinjala sva se, da je to veliko. Več, kot bi si želela. A naredila sva veliko dobrega.

Vsi štirje otroci so spet skupaj pod isto streho. Divjajo, se smejijo, ta trenutek uživajo v miru, naslednji v taroku, Brain Boxu in podobnih družinskih igrah. Strinjala sva se, da je za to vredno živeti.

Noč je zaspala nad hiško, na hribu sredi smrek in borov, obdano s snegom, preglobokim za visoke čevlje. Strinjala sva se, da nam je lepo, da naj traja.

Previdno sem ji odmaknil las, ki je padel čez njene čudovite oči. Primaknil sem se k njej in jo nežno poljubil. Poljub, ki mi ga je vrnila, ni bil tako goreč, kot sem si želel.

Zazrla se je vame in proseče predlagala, da zaspiva. Da oba veva, kako rada se imava, ni nama treba tega dokazovati vsako noč. Težko sem se strinjal s predlaganim. Stisnil sem jo k sebi in ji šepetaje povedal, da jo pogrešam, da jo potrebujem, da me samo ona lahko naredi pravega moškega. Strinjala sva se, da pri moji razlagi gre za manipuliranje. Najdražji so se počasi zapirale oči.

Vedel sem, da moram potegniti pravo potezo, če želim biti nocoj ljubljen.

“Draga?” sem zašepetal.
“Kaj?” je uspela spraviti iz sebe, ne da bi premaknila ustnice.
“Me ljubiš?”
“Ljubim te.”
“Bi se malo stiskala z mano?”
“Ne bi.”

Moja prva ideja je padla v vodo.

“Alenka?”
“KAJ?”
“Kaj pa, če si ti čisto pri miru …”
“Pa ti nisi normalen!” je zasikala in se obrnila vstran.

Ok, tudi drugi ideji je spodrsnilo. Moral sem najti nekaj, kar ji bo pognalo kri po telesu.

“Draga?”
“A ti resno?” sem jo slišal reči, pihajočo skozi nos. Še kar mi je kazala hrbet.

Nisem imel druge. Moral sem napasti z vsemi topovi, čustvenimi in telesnimi.

“Ne dišim ti več!” sem rekel zelo na glas.
“Butl.”
“Drugega imaš.”
“Prfuknjen si, majke mi.”
“Ne bom dolgo, obljubim!”
“Bravo, genialec, vse ženske pademo dol na obljubo, da ne bo dolgo!”

In kot zmerom, ko sem v kotu, ko ni izhoda, se mi je utrnila ideja, vredna oskarja za življenjsko delo.

“Veš, kaj najbolj boli,” sem besno poskusil še zadnjič, “če bi bil Ryan Gosling, bi bila zdaj cela čez mene, na meni in okrog mene!”
“O, to pa imaš prav, direktor.”

Videl sem luč na koncu tunela.

“Če bi bil Ryan Gosling,” sem previdno nadaljeval, “kaj bi mi delala?”

Najlepša ženska mojega življenja se je obrnila k meni. Oči so se ji iskrile in ustnice so se zapeljale v nežen, a zmagovalni nasmeh. Prijela me je za vrat, me potegnila k sebi in strastno poljubila. Ne da bi vedel kdaj, se je slekla in se privila k meni. Obe njeni roki sta se sprehajali po mojem telesu in meni se je mešalo. Lovil sem zrak med strastnimi, mokrimi poljubi, poskusil slediti ritmu njenega telesa … ko se mi je utrgalo!

Z obema rokama sem jo prijel za obraz in jo, nežno in pazljivo, odmaknil od mene. Gledala me je začudeno. V meni je pa vrelo. Nisem več vzdržal. Bevsknil sem proti njej:

“Aja, Ryanu bi to delala, meni pa ne bi, pa sem te cel večer prosil?”

Na njenem obrazu sem videl, da se ne bo dobro končalo zame.

“Kaj si ravnokar rekel?” je zasikala.
“Kar si slišala, Ryan je dobil hudo mačko, pri meni si pa zaspana!”
“Saj ne morem verjeti,” se je križala pred mano. “A sem se jaz res uspela poročiti z edinim mariborskim butlom!?”
“Ja si!” sem nehote pritrdil. “Prizadela si me! Zakaj nisi takšna, ko si z mano?” sem pritiskal do konca, ne vedoč, kaj hočem in zakaj to delam.
“Pa kaj bi ti, Kesar, sploh rad od mene? Ko sem utrujena, ti ni ok, ko sem cela po tebi, ti pa spet ni ok! Kaj bi rad, Kesar?”

Zid je padel. No, Kesar, sem si rekel v mislih, kaj bi res rad od svoje žene? Počasi sem se zravnal, jo prijel za roko in skesano odvrnil: “Ljubezen moja, rad bi bil tvoj Ryan.”

Prevrnila me je na hrbet, me z zobmi nežno ugriznila na vrat in mi zašepetala na uho:”Potem pa utihni, Ryan, in mi pusti, da ti pokažem, kaj znam.”

Share

Kar je moje, je od vseh

V naši razširjeni družini vstopamo v tako imenovan peer-to-peer sharing economy – sožitje, v katerem si med sabo delimo več, kot smo si kdajkoli in kjer nekateri delimo več, kot drugi.

Prva baza, kjer se je pričelo mešanje “moje” in “tvoje”, sta moja in ženina garderoba. Prvi, ki sta prevzeli nov način razumevanja lastništva, sta moja žena in njena kmalu 17-letna hči.

Eno jutro se je enostavno zgodilo. Moja najdražja, moja velika ljubezen, je hodila gor in dol po stanovanju in naokrog obrnila vse, kar ni bilo pritrjenega na steno ali na tla.

“Si videl kje mojo jopo?” je bilo vprašanje, ki je bilo namenjeno meni, ker sem bil pač edini ob njej, a v resnici ni pričakovala odgovora. Besna kot ris je z veliko zamudo odvihrala v službo brez svoje najljubše jope. Popoldan, ko se je vrnila iz službe, jo je našla na hodniku, na obešalniku. Nič ji ni bilo jasno. Oziroma, meni se je zdelo, da ji ni bilo nič jasno.

Naslednje jutro se je zbudila nekaj prej. “Rada bi hčerki pripravila zajtrk,” je rekla in skočila iz postelje. Takrat nisem vedel, kaj ima v mislih. Vedel sem samo, da ne bom dobil tistega, kar sem imel jaz v mislih.

Ni trajalo dolgo, ko se je najstnica začela odpravljati v šolo. Obula si je visoke martinske, si pred ogledalom popravila majico in iz obešalnika vzela ženino jopo.
“Hej, to je moja jopica!” jo je poskušala ustaviti njena besna mati.
“Vem, ful mi paše,” je čez ramo navrgla najstnica in na hitro izginila iz stanovanja.

Zgleda, da sta od takrat mati in hči našli neko simbiozo pri oblačilih. Včasih celo hodita skupaj nakupovati. In predvsem, od takrat naprej moja žena ne vpraša več mene, če mi je všeč, ampak svojo hčerko, če ji je prav. In meni se zdi, da tako mora biti. V naši veliki družini si moramo deliti stvari. Brez nepotrebne in nezdrave sebičnosti.

Razmišljam, kako se bo ta zgodba razvila med mano in mojim sinom. Pri najstniških šestnajstih mu manjka še 15 cm do moje višine in tri številke pri čevljih. To sta približno dve leti. V tem času bo sin nase lahko vrgel moje jope, ki so mu sicer prevelike, so pa toplejše in v njih zgleda kul. Jaz nič njegovega ne bom spravil nase. No, mogoče kapo za plavanje, če se res potrudim in si lase namažem z Durex lubrikantom.

Razmišljam, da bi prepričal svojo bivšo ženo, njegovo mamo, da mu že zdaj začne kupovati XL bele telirane majice. Ali Diesel kavbojke, ki bi si jih najstnik pripasal nekje pod bradavicami. Mogoče mu bo všeč.

“Kaj razmišljaš, Kesar?” je k meni v jedilnico prisedla najstnica in vrgla noge na mizo.
Povedal sem ji.
“Ne skrbi, Kesar, vse bo v redu, do takrat pa potrpi.” je zdolgočaseno odvrnila, pomigljala s prsti na nogi in se popraskala po gležnju.

Odprl sem usta, da bi ji nekaj sočnega zabrusil nazaj, ko sem se zabuljil v njena stopala. Nisem mogel verjeti svojim očem. Kradljivka maminih oblačil je to opazila, se na hitro nasmehnila, dala noge z mize in urno odvihrala v svojo sobo.

Na sebi je imela obute MOJE oranžne nogavice.

Share

V letu 2017 si želim

Leto 2017.

Moja generacija smo to letnico uporabili, ko smo pri pisanju osnovnošolskega spisa želeli opisati daljnjo prihodnost. No, ne ravno to letnico. Leto 2000 smo pisali. Do nje nas je takrat ločilo sedemnajst let. Zdaj smo sedemnajst let čez.
Jebem ti leta, kdo jim je obul adidaske, da tako hitro tečejo!

Čez slab mesec bom star 47. To je starost, ko mi najstniki še dovolj hitro in voljno prepustijo sedež na busu. Samo postavim se zraven kakšnega dijaka, ga na rahlo butnem z desnim kolenom in mu z glavo nakažem, naj se pobere v zadek trole. Ne slepim se. Mogoče pomaga tudi to, da sem visok 191 cm, težek skoraj 100 kg, neobrit in imam črne lase.

Od tega leta pričakujem veliko. Verjetno si želim več, kot mi je leto sposobno dati.

Recimo, v letu 2017 si želim, da bi moj sin, novopečeni gimnazijec, z mano delil svojo Zoisovo štipendijo. Mislim, jaz z njim delim svojo plačo. Torej bi bilo fer obratno. Če se tega ne bo sam spomnil, mu bom računal vikend ležarino. Med tednom mu je ne morem, ker jedva, da gre spat, preden se zbudi za šolo.

V letu 2017 si želim, da bi otroci malo bolj potiho peli. Razumem njihovo gorečo željo po glasnem petju. Youtube je na glas in otročad ga mora preglasiti. A naj ga preglasijo tako, da zadanejo ton, če jim že ne rata enako hitro rapati komada! Na tem mestu skrušeno priznavam, da se na Rakitno nisem preselil zaradi narave. Preselil sem se zato, da me ne bi iz mesta preselili sosedje, ko bi slišali hreščanje otroških glasilk.

Lahko pa ponudim alternativo zgornji želji. V letu 2017 si v dobrobit vseh staršev želim, da bi se pri otrokih posluh za glasbo in glasnost glasilk razvijala enako hitro.

V letu 2017 si želim, da bi žena končno razumela, zakaj sem se strinjal s poroko. S poroko sem se strinjal, ker sem želel biti glavni v družini. Tega ji enostavno ne uspem razložiti. Razen, ko pridejo položnice.

“Veš, najdražji, glavni v družini mora finančno podpirati družino,” čivkne in mi jih potisne pod nos.

V letu 2017 si želim, da bi človeštvo izumilo elastiko za gate, ki se v sušilcu ne bi spremenile v vija vaja cesto iz otroških risank. Razodetje vsem ženskam, ki tega niste vedele: Zakaj se moški z leti redimo okrog trebuha? Zato, da nam nateguje razvlečeno elastiko na gatah.

V letu 2017 si želim, da bi kdaj klical moje starše domov na fiksni telefon in bi slušalko dvignil foter, zadaj bi se pa slišala mama, ki bi se, sedeč na kavču v dnevni sobi, drla: “Sine, živijo!”. Prvih 47 let je bilo obratno.

A ker sem z obema nogama na tleh, vem, da mi leto 2017 ne bo prineslo nič od naštetega. Zato vse to zamenjam za zdravje. In obenem opozarjam vse dijake, ki to berete in se vozite z busom. Če vas zadane desno koleno črnega robavsa, se ne obotavljajte. Vstanite, se nasmehnite in mi prepustite prostor. Zaslužim si ga. Živeti moram samo s svojo plačo, deca se mi derejo na uho, doma nisem glavni, kot je moj foter in najpomembneje … če stojim, mi gate dol lezejo.

Share

Seks kot dobro delo

Peljala sva se domov. Večer je legel na vasico, polno hišk z rdečimi in belimi utripajočimi lučkami, ki so nama risale čudovito pravljico na poti k najini hiški.

Držala sva se za roke. Poslušala sva radio in vsak zase zraven potiho pela. Čudovit večer je za nama in čudovita noč pred nama. Ko bi trajalo.

“Kesar, če me kdaj prevaraš, si mrtev,” je iz jasnega neba, iz mirnega miru, nepričakovano kot srčna kap udarila žena.

Skoraj bi izpustil volan iz rok.

“Od kod je pa zdaj to priletelo?”
“Dobro ti veš, zdaj, ko te dve noči ne bo, ko boš prvič sam brez mene, pa bodo lepe mlade punce okrog tebe …”
“A, daj no, kaj te je pa zdaj prešinilo?”
“Kesar, če se katere dotakneš, si mrtev, samo toliko, da veš!”

Nekaj mi je govorilo, da ne smem igrati njene igre. Ubrati moram svoje strune, svojo melodijo, svoj scenarij. Udariti moram nazaj.

“Kdo pa pravi, da bom odsoten samo dve noči?”
Oči so ji izstopile iz jamic.
“Kako to misliš, da se ti ne bo že zdaj kaj na kredit zgodilo!?”
“Ja, ne vem, kakšen let bom imel, če bo prepozen, bom odpotoval dan prej, saj veš.”
“A tri noči brez mene? Hudič zajetni, a potem jih boš pa veliko dol dal, ali kaj?”

Potegnil sem jo v svojo igro.

“A ni bolje, če dam dol več različnih, kot pa eno večkrat?”
Hodil sem po tanki meji, vem, ampak iz tega se izvlečem ven samo, če dogodek obrnem v zajebancijo.
“A bi ti rad bil večkrat mrtev?”
“Pa saj me ne moreš večkrat ubiti,” sem se začel šaliti na račun njene prazne grožnje.
“Lahko ti ga pa prej odrežem, preden te ubijem, Kesar! Ne igraj se z mano!”

Ni mi bilo dovolj.

“Kaj pa, če je kak dober razlog za to?”
“DOBER RAZLOG? Kaj bi pa bil dober razlog, mrtvak!”
“Glej,” sem začel in upal, da mi ne zmanjka rdeče niti, “jaz sem dober človek. Rad pomagam soljudem. Kaj, če spoznam žensko, ki je nesrečna. Ki se ji še nikoli niso zgodile lepe stvari. Še nikoli se ni zaljubila, še nikoli ni doživela res hudega seksa. Kaj, če me prosi, da ji pokažem, kaj je dober seks? Kaj, če ob tem potoči solzo? A naj ji ne pomagam?”

Za trenutek se je zamislila. Počasi je vzdihnila, mi pobožala roko, ki je visela na menjalniku, se nagnila k meni, da so se ji ustnice dotaknile mojega ušesa in mrtvo hladno rekla:

“Me veseli, da rad opravljaš dobra dela, Kesar.”
“A res,” so se mi zasvetile oči.
“Res. A kljub temu si mrtev, če se uboge revice dotakneš.”

Domov sva prispela v tišini.
Žena ve, da me druge ne zanimajo. Ve, da bi rad še kakšno leto živel. Kredit moram odplačati. Pa večjo kuhinjo načrtujem. Ne bom zaradi dobrih del dovolil, da se mi načrti sfižijo.

= = = = = = = = = = = = = =

Drage bralke, dragi bralci.

To je zadnja zgodba v letu 2016. Štirideseta zgodba letos. Ni slabo za enega Bosanca iz Maribora, ki živi na Rakitni in je poročen z žensko z največjim in najčistejšim srcem na svetu.

Rad bi se zahvalil vsem vam, ki mojo zgodbo čakate vsako nedeljo. V ponedeljek zjutraj, ko se zbudim, vas naštejem najmanj tri tisoč. Nekaj dni kasneje se vas nabere tudi tja do 30 tisoč. Ni slabo za Bosanca, ki piše v slovenščini. Recimo.

Z Alenko vama želiva čudovite praznike in veliko strasti, zdravja in sreče v 2017.

Zaljubljenca

P.S.S.
Draga Alenka, hvala, ker mi dovoliš, da pišem o najinih prigodah, si kdaj kaj izmislim, kdaj kaj obrnem tako, da je bolje zame. Ti si odrasla, postavljena ženska. Jaz sem samo moški.
Ljubim te. Ostani moja.

Share

Kako sem jo zaprosil

Dve leti in eno poroko kasneje je čas, da razkrijem, kako sem mojo najdražjo zaprosil v luksuznem v hotelu Ritz Carlton na Dunaju.

Vse se je pričelo dva meseca prej. V londonski podružnici Tiffany sem preko spleta naročil zaročni prstan. Moj primer je prevzelo simpatično dekle. Razumela je želje, nekajkrat sva se slišala po telefonu, časa sva imela več kot dovolj.

Dva tedna kasneje o prstanu ne duha ne sluha. Dekle iz Tiffanyja me je pomirilo.
“Gospod, jaz skrbim za vas. Vse je pod kontrolo.”

Razumem. Vse je pod kontrolo. Prepustil sem se izkušenim prodajalcem in svetovalcem. Vsake toliko sem vseeno poslal email. Kako kaj, me je zanimalo.
“Gospod, vse je tako, kot mora biti. Jaz skrbim za vas. Nič skrbeti.”

Teden pred odhodom na Dunaj, kjer naj bi jo zaprosil, nihče v Tiffanyju v Londonu ni vedel, kje je moj prstan. Spletno stran Booking.com, kjer sem rezerviral hotel, sem imel odprto 24 ur na dan. Z miško na gumbu “ODPOVEJ REZERVACIJO”.

Pet dni pred odhodom me je klicala svetovalka.
“Gospod, rešili smo zadevo, zdaj ste varno v mojih rokah. Nič skrbeti.”

Nisem skrbel. Zaprl sem vsa vrata in vsa okna hiše. Stopil sem na sredo dnevne sobe in iz sebe izpustil najglasnejši in najbolj divji živalski krik, kar sem jih zmogel.

Trenutek kasneje sem v London poslal celotni itinerarij potovanja na Dunaj in jim dal svobodno izbiro, da me lahko prestrežejo kjerkoli na poti med Ljubljano in hotelom, do vhoda v sobo, ter mi na skrivaj izročijo prstan. Kupil sem jim torej štiri dodatne ure.

Dan pred odhodom je moj primer prevzel nekdo drug. Skrbnica je namreč šla na zaslužen dopust.

Zamudil sem rok za odpoved rezervacije hotela. Najdražja je bila vesela, da jo peljem na Dunaj, sem ji rekel, da rabim odklop, da imam vsega poln kufer. Res sem imel.

Na dan odhoda sem se sprijaznil. Nič ne bo z zaroko. Najprej sem iskreno jebal mater vsem zaposlenim v vseh podružnicah sveta omenjene firme, nato se pomiril, si v firmi v nahrbtnik vrgel računalnik, poklical najdražjo, da čez pol ure pridem po njo, se poslovil od sodelavcev …

“Kamenko, nekaj je ravnokar prišlo zate.” je rekel sodelavec in pokazal na majhno škatlico.

Ponovno sem jim vsem jebal mater. Preventivno. Pograbil sem škatlico, jo previdno spravil v nahrbtnik in odpravila sva se na Dunaj.

Sobo sem rezerviral v najvišjem nadstropju hotela. Penthouse, kot se šika za takšno priložnosti. Vse mi je bilo jasno, kaj moram narediti. Stopila bova noter. Prijel jo bom za roko, jo obrnil k sebi, pokleknil, dal pred sebe odprto škatlico in rekel:

Alenka, moj svet si obrnila na glavo … in tako naprej. Besede, ki jih bom povedal, sem poznal na pamet. Povedal sem jih nekaj sto krat, torej vsak dan večkrat. Razen v zadnjem tednu. Takrat sem pošiljal v grde kraje tisto, ki je imela vse pod kontrolo.

Do sobe naju je peljal postrešček.
Odprl je vrata.
Najdražja je začela kričati na vse glas:
“Gleeeej, Nespresso mašino imajo, pa koliko čajev, pa kako veliiiika soba, pa šampanjec …!”

Zvrtelo se mi je od vsega. Cena prstana, cena hotela, cena večerje, ki še pride. Odgovoril sem na edini možen način.
“Da ne bi slučajno šampanjca odprla, ker bom bankrotiral!”
“Pa saj je zastonj, če so ga dali na mizo!”

Ubil bi jo lahko s pogledom.

Glavna skrb, ki sem jo imel tisti trenutek, je bila logistika. Oba sva stala v sobi, ni teorije, da bi na eleganten način prišel do prstana. Na srečo mi je sama priskočila na pomoč.

“Lulat moram, ziher je huda kopalnica.”

Pojdi srce in kriči v kopalnici, kolikor te je volja.

Draga je za sabo zaprla vrata kopalnice. Slišal sem jo kričati. Hitro sem segel v nahrbtnil in dal prstan pod vzglavnik. Zdaj sem samo še moral počakati, da pride in romantika se bo lahko pričela, hehe.

V kopalnici je bilo naenkrat nenavadno tiho. Je padla v nezavest? Če je, imam še nekaj časa, da si uredim frizuro.

“Kamenko?” sem jo končno zaslišal klicati.
“Reci, srce.”
“Ni metlice,” je zvenela zaskrbljeno.
“Kakšne metlice?”
“Metlice nimajo za kakce brisati.”

AAA????

Globoko sem vdihnil. Če kaj, sem zdaj moral ohraniti mirno kri.

“Alenka, v takšnih hotelih ni metlice.”

Pogovor je še kar potekal skozi zaprta vrata kopalnice.

“Ampak kaj, če bo kdo od naju moral kakati, kako bova počistila?”
“Srce, drugi bodo počistili za nama,” sem nadaljeval mirno.
“KAAAAAJ? NI TEORIJE! Nihče ne bo čisti mojih kakcev za mano!”

Stal sem sredi najdražje in najlepše hotelske sobe na Dunaju, gledal vzglavnik, pod katerim je bil skrit drag zaročni prstan. Nisem si predstavljal, da bom v trenutku zaroke z drago razglabljal o dreku!

“Ampak, srce, tak hotel je, pozabi, prosim,” sem postajal rahlo nestrpen.
“Ni teorije, bom že našla način, da obrišem sledove svojega kakca,” je ostro odvrnila.
“Pa kaj te briga, če drugi brišejo tvoj drek, jebemtiboga, pridi ven že enkrat!”
“To si ti misliš, da te ne briga, potem pa greš na zajtrk, pa te vsi zaposleni gledajo, ker vejo, da si kakal in kako je bila školjka vsrana!”

Jebem ji boga, a z njo se bom poročil? Kaj mi bo dala za poročno darilo? Metlico za drek?

“Pa daj, pridi ven, se bova potem pogovarjala o tem,” sem poskusil še zadnjič, preden bi mi pisker dvignilo.

Vrata kopalnice so se končno odprla.

“Grem se sezut,” mi je navrgla.
Ja pa kaj še? Kak fitnes pa frizer, mogoče?

“Daj ustavi se, pa se vsedi na posteljo, prosim.”

Začudeno me je pogledala in se vsedla na posteljo.
Pokleknil sem pred njo.
Na obrazu sem videl, da je ugotovila, kaj bo sledilo.

Z roko sem segel pod vzglavnik. Odprl sem škatlico in pred nama se je zasvetil najlepši prstan najinega življenja.

Solze so ji začele teči po licih.

“Alenka, …” sem začel.

Sedela je tam, me gledala in čakala.
Iz sebe nisem spravil ničesar.
Pozabil sem vse, kar bi moral povedati! Jebem ti metlico in ves drek tega sveta!

Share
Stran naprej →
Copyright © 2007 Kamenko Kesar • Linear WordPress Theme • Powered by WordPress