Jušni rezanci 6
Regina, ozki rezanci z jajci.
* Škatla zgleda privlačno.
* Ko odpreš škatlo, so noter rezanci v vakumsko zaprti prozorni PVC vrečki. Ne preveč okusno. Spominja na McDonaldsovo Happy Meal igračo.
* Manjka ji barve.
* Oblika je zelo v redu, so ploščate.
* Okus je dovolj dober in v ustih se počutijo domače (?).
Dovolj dobri za na mizo, če bi jih lahko bolj najajčkali, da bi bilo bolj rumeno in okusneje, bi bilo še bolje.
Jušni rezanci 5
Barilla Filini.
* Škatla zgleda zelo v redu.
* Ko sem jo odprl in pogledal noter, se mi je zdelo, kot bi se spravljal sejati travo. Zelo umetno.
* So drobni in primerni za futrat otroke.
* Okus … no, ga skoraj ni, pa tako so majhni, da jih dostikrat sploh ne čutim, da sem jih pojedel
Torej, tile rezanci so res samo zato, da jih vidiš, da so, sicer pa ne naredijo nobene razlike. Bom obdržal, ker ne kvarijo okusa juhe.
Jušni rezanci 4
Grande, Fidelini, po originalnem italijanskem receptu.
* Zgledajo zelo v redu, zelo okusno, takoj bi jih kupil.
* Gnezdece lepo sede v roko, da ga lahko zdrobiš, pa še občutek je dober.
* Kuhal sem jih 2 minuti, kot priporočajo.
* Brez zamere, ampak prva stvar, ki mi je padla na pamet, ko sem jih poskusil, je bila, da jih sicer res delajo po originalnem italijanskem receptu, da je pa proizvajalec verjetno bil Fiat. Okusijo se zelo proizvodno.
* Plastično na jeziku, rahlo lepljivo na zobeh.
Ne bom jih vrgel v smeti. Ker so lepi, jih bom uokviril in obesil na steno v kuhinji.
Jušni rezanci 3
Pečjak.
* Vidijo se ok, všeč mi je, ker so že zlomljeni na majhno, da mi sedejo v žlico, pomembno, ko futraš najmlajšo.
* Kuhal sem jih po nasvetu – 6 minut.
* Ravno prav kuhani, manjka jim malce več okusa, sicer pa dosti v redu, glede na prejšnji dve.
* Dobro se obnašajo med zobmi, fino zdrsnejo po grlu.
Trenutno najboljši med temi tremi. Do maminih jim zmanjka pri okusu. Ostalo ok. Obdržim. Primerni za dobre znance.
Jušni rezanci 2
Test jajčnih rezancev Baškovč.
* Zgledajo dobro.
* Kuhali so se 4 minute.
* Na okus so … no … na okus so brez okusa, res brez okusa, pa še kar malce gumijasti med zobmi. Več jih ne bi kuhal, ker so se že po štirih minutah razlezli.
* So preveč gladki, da bi dobil občutek, da so vsaj približno domači.
Ne gredo v smeti, a so namenjeni le tistim, ki jim rezanci ne pomenijo nič. Dekorativno, torej.
Test jušnih rezancev 1
Vsak ima nekaj, kar njegova mama dela najbolje. Moja mama dela najboljše jušne rezance na svetu. In jaz imam govejo ali kurjo juho in njene rezance najraje na svetu. In moj sin (10) ne je drugih rezancev. Jih prepozna z zavezanimi očmi. Do svoje sobe ne najde z zavezanimi očmi, ne da bi se na poti poškodoval.
Naj demonstriram, kaj pomeni pri meni ‘Imeti najraje’. Recimo vsaj liter juhe za kosilo, doma. Ali pol litrčka juhe po tenisu iz pivskega krigla, za prvi gušt, pred naslednjim pollitrčkom, ki malo odžeja. Ali trije krožniki juhe kot predjed in dva krožnika juhe kot posladek, v restavraciji, kjer te čudno gledajo, če rečeš ‘Liter mi prinesite, pa ne skoparite’. Ali izbor nedeljskih restavracij glede na velikost jušnika, ki ga dobiš na mizo. Ali dva litra juhe kar sproti, doma, po kosilu, iz zajemalke, kao testiram, če je še tako dobra, kot je bila na mizi. Ali liter čiste juhe ob velikem sendviču, namesto kokakole.
Približno jasno?
In mamini rezanci so mini bogovi, ki se hedonistično kopajo v juhi.
A kot vse, kar je na svetu Najboljše, je tudi pri tem težava ta, da so eni in edini. Zdaj, moja mama je 120 km vstran in ne verjamem, da si je za življenjski cilj zadala izdelavo treh ton in pol rezancev, da bo njen sin imel dovolj za svoje življenje. Torej, moram najti dopolnilno nabavno linijo.
In tukaj se prične serija zelo kratkih, amaterskih testiranj rezancev. Ne bom se ukvarjal s ceno, ne bom se ukvarjal z vsebino mase, …, nope. Naredil bom juho in poskusil. In povedal. In vsakič, ko bom naredil juho, bom dal noter druge rezance. Dokler ne najdem pravih. Ne pozabite. To je samo moje mnenje in napisal bom točno tako, kot sem okusil. Nič lepše, nič grše. In primerjal jih bom z maminimi rezanci. Najboljšimi na svetu.
Tako, za vse, ki vam rezanci pomenijo več, kot ste pripravljeni priznati, tukaj se prične.
Prvi štiri-točkovni test. Bočko jušni rezanci.
* Zgledajo, kot bi lahko obetali.
* Tri minute sem jih kuhal v juhi.
* V ustih so plastični, lepljivi.
* Naslednjo rundo kuhal minuto in pol dlje. Juha je dobesedno izginila, so jo rezanci popili. In še zmerom so zanič.
Vrečka z rezanci je romala v smeti.
Bočko, lahko nočko.
Klemna Slakonjo na črno listo voditeljev
Tale bo huda.
Twitter in FB sta polna hvalnic Klemna Slakonje in njegovega vodenja letošnjega izbora za EMA.
Moje mnenje o Klemnu kot voditelju je drugačno. A preden napišem, zakaj temu tako, naj svoje mnenje obtežim z dejstvom, da sem lastnik, direktor in prvi prodajalec podjetja, ki živi tudi od tega, da naročnikom ponudi najboljšo organizacijo njihovega dogodka. Torej je mnenje obteženo iz profesionalnega pogleda, ne gledateljskega.
Torej, Klemen Slakonja ne bo nikoli moja voditeljska izbira. Zakaj temu tako?
Najprej oporne točke:
1. Vloga voditelja, katerega izbere organizator dogodka, je voditi dogodek od srečnega začetka do srečnega konca.
2. Pričakovanje naročnika je, da je dogodek za gledalce, obiskovalce narejen brezhibno.
3. Ni ga dogodka na tem svetu, ki bi, vsaj zmerno kompleksen, bil izpeljan brezhibno. Če nič druga, se prevrne kamion na cesti in prepreči delu udeležencev, da pride nanj.
4. Organizator ne izbira voditelja samo zato, da pove, kar ima napisano, temveč, da pomaga prekriti napake, ki nastanejo pri organizaciji.
In Klemen je tukaj, mirno rečeno, zajebal. Bilo je veliko napak, a večino njih bi Klemen lahko prikril, namesto, da bi jih potenciral. Pomeni, da je naročnika, ki ga bo mimogrede plačal za njegovo delo, potisnil v drek, sebe pa povzdignil v faco, ki zna upravljati krizne situacije. A po mojem mnenju Klemen tega ni vešč, vsaj ne kot profesionalni voditelj dogodkov. Izkoristil je napake drugih in se z njimi kitil. Nekako tako kot slabi komiki, ki se norčujejo iz pomanjkljivosti drugih. Kako težko je to, prosim lepo. Vse, kar potrebuješ, je iztegnjen prst.
Torej, če si predstavljam, da najamem Klemna Slakonjo in mi gre nekaj narobe na dogodku, lahko od Klemna pričakujem nož v hrbet v obliki nezadovoljnega naročnika, ki bo na koncu verjetno rekel ‘Še dobro, da smo imeli Klemna’.
Zato je Klemen na moji črni listi. Ker ni del ekipe. Ker solira. In ker imam raje voditelje, ki se znajdejo, pomagajo in iz napak izvlečejo najboljše za dogodek, ne pa zase.
P.S. Komentar je na upravljanje napak, ne na povezovanje.
Ljudem pištole za merjenje hitrosti
V Veliki Britaniji vsako leto zastara določeno število pištol – ročnih merilcev hitrosti. Na nivoju države so se odločili, da bodo zastarele naprave darovali lokalnim skupnostim.
Lokalne skupnosti najdejo prostovoljce, ki dva do trikrat na teden merijo hitrosti avtomobilov skozi njihovo vas, naselje. Pred naselji, v katerih lokalci merijo hitrost, stoji znak – Community Speedwatch, torej so vozniki opozorjeni. Zbrane podatke lokalci pošiljajo policiji, ki jih resno in redno obdeluje. Dvakrat zapisani prehitri vozniki dobijo opomin, v tretje kršitelja obišče policija in napiše kazen.
Sodeč po odzivih lokalcev, zadeva deluje. Mogoče je vredna posnemanja.
P.S. Na temo možnosti kaznovanja, če ni dokazov razen izmerjene hitrosti, pravijo angleži tole:
“It is not the driver but the registered keeper who is contacted each time by the police. Once the car registration has been recorded 3 times, the registration is advised to traffic police who look out for the car on the road. If the car is caught speeding more by the speedwatch team the police will go to the car owners address and give them a serious warning, which seems to have a positive effect at slowing the driver down. There is also a good course offered to speeding drivers which costs the same as a fine eg £60 for first offence and if taken you avoid having points against you on your licence.”
John’s Phone. Samo telefon.
Takoj, ko gre tehnologija v potrošniški industriji dovolj naprej, se v trende vračajo enostavni retro prijemi. Eden takšnih je John’s Phone. Vse, kar omogoča, je klicanje in sprejemanje klicev.
Zelo me ima, da bi ga imel, a ne vem, če bi poslovno preživel. Moja poslovna komunikacija je namreč prepredena čez tri kanale: telefon, sms in email, torej bi se moral odreči dvema od treh. Me spominja na znanca, gradbinca.
Bralne navade
Če na hitro povzamem mojo bralno rutino:
* Mladina – kupujem vsak teden v kiosku. V petek. Zmerom v Plavi laguni. Dvakrat v zadnjih 4 letih sem jo nehal brati zaradi preveč politike in ker se je ponavljala z aferami.
* Sobotno Delo – kupujem zaradi Sobotne priloge. Kupujem na Rakitni v trgovini. Kupujem jo zadnjih nekaj mesecev, prej se mi je zdela prazna.
* Sobotni Dnevnik – kupujem zaradi Objektiva. Včasih je bila ta priloga zelo dobra, zadnje čase se ujamem v razmišljanju, da jo preneham kupovati.
* Mladina Global – kupil prvič, bom nadaljeval. Dobre zgodbe. Vsem komentatorjem na spletu, ki sprašujejo, a ni dovolj slovenskih avtorjev, da morajo tuje kopirati, sporočam: Pa kupujte Mladino in priloge in nehajte težit s svojo lokalno omejenostjo.
* Finance.si – pogledam vsak večer, pozno zvečer. V povprečju sta dva članka na dan, ki imata zame neko dodano vrednost.
* Guardian.co.uk – preberem dva-trikrat na teden, večinoma s fokusom na kulturi.
* Twitter – nekje 1 ura na dan. Skoraj celo uro berem najnovejše iz svetovnega tiska (najzanimivejši linki 31 medijev) in 5 minut lokalne debate (twitter “prijatelje”). Lokalne debate me počasi pričenjajo utrujati, ker je večinoma eno in isto in eni in isti med sabo.
* Facebook – 5 minut na dan. Veliko Twitter kopiranja (tudi moj je tak), dosti reklam in zelo malo pametnega za prebrati.
* Spletne strani, blogi – 21 jih je trenutno v mojem portfelju, nove zapise preberem vsak večer. To so zelo različni zapisi – od marketinških blogov, Vogue bloga, norveške Elle spletne strani, preko Strip of the Day Garfielda (mater ga obožujem, je tako cool) do The Selby bloga. Število teh strani se veča (danes recimo dodal futurity.org), kakšna tudi odpade, recimo http://01mathery.tumblr.com/, kjer sta dva dizajnerja ustvarila eno praktično idejo na dan, a se je pred kratkim vrnil s http://www.02mathery.com/project/. Priporočam. Zanimive ideje.
* vecer.com – pogledam vsak dan na mobilnem telefonu, ker je hitro pregleden.
* Mindblowing sekcije – 2 uri na teden. TED, Big Think, BIL, BIF, GEL so kratice, za katerimi se skrivajo izjemni videi izjemnih predavateljev. (video tukaj obravnavam isto kot branje – torej pretok informacij, ne glede na formo zapisa).
To je to.
Ostalo branje je naključno (danes recimo 30 minut “Vse o prekmurskem bograču”, jebatga, je treba jesti)
