Nerodna raba množine. #lačen #kosilo https://t.co/EElVVlAp9t
- Monday Jan 23 - 6:46pm

Nič se ni spremenilo. Čigumiji so tam, kjer morajo biti. Pod mizo. #roditeljski #gimnazija @AlenkaKesar https://t.co/ZZU0MG8l3n
- Monday Jan 23 - 5:59pm

Njen Ryan https://t.co/mVaA7K90TJ
- Sunday Jan 22 - 6:40pm

Kar je moje, je od vseh https://t.co/W0WP23DtiL via @kamenko
- Sunday Jan 15 - 8:24pm

So rekli, da na ZOO letni karti rabimo svojo fotko. https://t.co/dgt9RkYg8e
- Saturday Jan 14 - 9:24am

Njen Ryan

Težek teden je bil za nama. Čakala sva večer, da sva se lahko izžeta vrgla na posteljo. Obležala sva na boku, zazrta drug v drugega. Vsake toliko sva kakšno rekla, zelo potiho, bolj kot zaključek neke teme ali dogodka, brez želje po globjem pogovoru.

Več kot tisoč prevoženih kilometrov v petih dneh je za nama. Strinjala sva se, da je to veliko. Več, kot bi si želela. A naredila sva veliko dobrega.

Vsi štirje otroci so spet skupaj pod isto streho. Divjajo, se smejijo, ta trenutek uživajo v miru, naslednji v taroku, Brain Boxu in podobnih družinskih igrah. Strinjala sva se, da je za to vredno živeti.

Noč je zaspala nad hiško, na hribu sredi smrek in borov, obdano s snegom, preglobokim za visoke čevlje. Strinjala sva se, da nam je lepo, da naj traja.

Previdno sem ji odmaknil las, ki je padel čez njene čudovite oči. Primaknil sem se k njej in jo nežno poljubil. Poljub, ki mi ga je vrnila, ni bil tako goreč, kot sem si želel.

Zazrla se je vame in proseče predlagala, da zaspiva. Da oba veva, kako rada se imava, ni nama treba tega dokazovati vsako noč. Težko sem se strinjal s predlaganim. Stisnil sem jo k sebi in ji šepetaje povedal, da jo pogrešam, da jo potrebujem, da me samo ona lahko naredi pravega moškega. Strinjala sva se, da pri moji razlagi gre za manipuliranje. Najdražji so se počasi zapirale oči.

Vedel sem, da moram potegniti pravo potezo, če želim biti nocoj ljubljen.

“Draga?” sem zašepetal.
“Kaj?” je uspela spraviti iz sebe, ne da bi premaknila ustnice.
“Me ljubiš?”
“Ljubim te.”
“Bi se malo stiskala z mano?”
“Ne bi.”

Moja prva ideja je padla v vodo.

“Alenka?”
“KAJ?”
“Kaj pa, če si ti čisto pri miru …”
“Pa ti nisi normalen!” je zasikala in se obrnila vstran.

Ok, tudi drugi ideji je spodrsnilo. Moral sem najti nekaj, kar ji bo pognalo kri po telesu.

“Draga?”
“A ti resno?” sem jo slišal reči, pihajočo skozi nos. Še kar mi je kazala hrbet.

Nisem imel druge. Moral sem napasti z vsemi topovi, čustvenimi in telesnimi.

“Ne dišim ti več!” sem rekel zelo na glas.
“Butl.”
“Drugega imaš.”
“Prfuknjen si, majke mi.”
“Ne bom dolgo, obljubim!”
“Bravo, genialec, vse ženske pademo dol na obljubo, da ne bo dolgo!”

In kot zmerom, ko sem v kotu, ko ni izhoda, se mi je utrnila ideja, vredna oskarja za življenjsko delo.

“Veš, kaj najbolj boli,” sem besno poskusil še zadnjič, “če bi bil Ryan Gosling, bi bila zdaj cela čez mene, na meni in okrog mene!”
“O, to pa imaš prav, direktor.”

Videl sem luč na koncu tunela.

“Če bi bil Ryan Gosling,” sem previdno nadaljeval, “kaj bi mi delala?”

Najlepša ženska mojega življenja se je obrnila k meni. Oči so se ji iskrile in ustnice so se zapeljale v nežen, a zmagovalni nasmeh. Prijela me je za vrat, me potegnila k sebi in strastno poljubila. Ne da bi vedel kdaj, se je slekla in se privila k meni. Obe njeni roki sta se sprehajali po mojem telesu in meni se je mešalo. Lovil sem zrak med strastnimi, mokrimi poljubi, poskusil slediti ritmu njenega telesa … ko se mi je utrgalo!

Z obema rokama sem jo prijel za obraz in jo, nežno in pazljivo, odmaknil od mene. Gledala me je začudeno. V meni je pa vrelo. Nisem več vzdržal. Bevsknil sem proti njej:

“Aja, Ryanu bi to delala, meni pa ne bi, pa sem te cel večer prosil?”

Na njenem obrazu sem videl, da se ne bo dobro končalo zame.

“Kaj si ravnokar rekel?” je zasikala.
“Kar si slišala, Ryan je dobil hudo mačko, pri meni si pa zaspana!”
“Saj ne morem verjeti,” se je križala pred mano. “A sem se jaz res uspela poročiti z edinim mariborskim butlom!?”
“Ja si!” sem nehote pritrdil. “Prizadela si me! Zakaj nisi takšna, ko si z mano?” sem pritiskal do konca, ne vedoč, kaj hočem in zakaj to delam.
“Pa kaj bi ti, Kesar, sploh rad od mene? Ko sem utrujena, ti ni ok, ko sem cela po tebi, ti pa spet ni ok! Kaj bi rad, Kesar?”

Zid je padel. No, Kesar, sem si rekel v mislih, kaj bi res rad od svoje žene? Počasi sem se zravnal, jo prijel za roko in skesano odvrnil: “Ljubezen moja, rad bi bil tvoj Ryan.”

Prevrnila me je na hrbet, me z zobmi nežno ugriznila na vrat in mi zašepetala na uho:”Potem pa utihni, Ryan, in mi pusti, da ti pokažem, kaj znam.”

Share

Kar je moje, je od vseh

V naši razširjeni družini vstopamo v tako imenovan peer-to-peer sharing economy – sožitje, v katerem si med sabo delimo več, kot smo si kdajkoli in kjer nekateri delimo več, kot drugi.

Prva baza, kjer se je pričelo mešanje “moje” in “tvoje”, sta moja in ženina garderoba. Prvi, ki sta prevzeli nov način razumevanja lastništva, sta moja žena in njena kmalu 17-letna hči.

Eno jutro se je enostavno zgodilo. Moja najdražja, moja velika ljubezen, je hodila gor in dol po stanovanju in naokrog obrnila vse, kar ni bilo pritrjenega na steno ali na tla.

“Si videl kje mojo jopo?” je bilo vprašanje, ki je bilo namenjeno meni, ker sem bil pač edini ob njej, a v resnici ni pričakovala odgovora. Besna kot ris je z veliko zamudo odvihrala v službo brez svoje najljubše jope. Popoldan, ko se je vrnila iz službe, jo je našla na hodniku, na obešalniku. Nič ji ni bilo jasno. Oziroma, meni se je zdelo, da ji ni bilo nič jasno.

Naslednje jutro se je zbudila nekaj prej. “Rada bi hčerki pripravila zajtrk,” je rekla in skočila iz postelje. Takrat nisem vedel, kaj ima v mislih. Vedel sem samo, da ne bom dobil tistega, kar sem imel jaz v mislih.

Ni trajalo dolgo, ko se je najstnica začela odpravljati v šolo. Obula si je visoke martinske, si pred ogledalom popravila majico in iz obešalnika vzela ženino jopo.
“Hej, to je moja jopica!” jo je poskušala ustaviti njena besna mati.
“Vem, ful mi paše,” je čez ramo navrgla najstnica in na hitro izginila iz stanovanja.

Zgleda, da sta od takrat mati in hči našli neko simbiozo pri oblačilih. Včasih celo hodita skupaj nakupovati. In predvsem, od takrat naprej moja žena ne vpraša več mene, če mi je všeč, ampak svojo hčerko, če ji je prav. In meni se zdi, da tako mora biti. V naši veliki družini si moramo deliti stvari. Brez nepotrebne in nezdrave sebičnosti.

Razmišljam, kako se bo ta zgodba razvila med mano in mojim sinom. Pri najstniških šestnajstih mu manjka še 15 cm do moje višine in tri številke pri čevljih. To sta približno dve leti. V tem času bo sin nase lahko vrgel moje jope, ki so mu sicer prevelike, so pa toplejše in v njih zgleda kul. Jaz nič njegovega ne bom spravil nase. No, mogoče kapo za plavanje, če se res potrudim in si lase namažem z Durex lubrikantom.

Razmišljam, da bi prepričal svojo bivšo ženo, njegovo mamo, da mu že zdaj začne kupovati XL bele telirane majice. Ali Diesel kavbojke, ki bi si jih najstnik pripasal nekje pod bradavicami. Mogoče mu bo všeč.

“Kaj razmišljaš, Kesar?” je k meni v jedilnico prisedla najstnica in vrgla noge na mizo.
Povedal sem ji.
“Ne skrbi, Kesar, vse bo v redu, do takrat pa potrpi.” je zdolgočaseno odvrnila, pomigljala s prsti na nogi in se popraskala po gležnju.

Odprl sem usta, da bi ji nekaj sočnega zabrusil nazaj, ko sem se zabuljil v njena stopala. Nisem mogel verjeti svojim očem. Kradljivka maminih oblačil je to opazila, se na hitro nasmehnila, dala noge z mize in urno odvihrala v svojo sobo.

Na sebi je imela obute MOJE oranžne nogavice.

Share

V letu 2017 si želim

Leto 2017.

Moja generacija smo to letnico uporabili, ko smo pri pisanju osnovnošolskega spisa želeli opisati daljnjo prihodnost. No, ne ravno to letnico. Leto 2000 smo pisali. Do nje nas je takrat ločilo sedemnajst let. Zdaj smo sedemnajst let čez.
Jebem ti leta, kdo jim je obul adidaske, da tako hitro tečejo!

Čez slab mesec bom star 47. To je starost, ko mi najstniki še dovolj hitro in voljno prepustijo sedež na busu. Samo postavim se zraven kakšnega dijaka, ga na rahlo butnem z desnim kolenom in mu z glavo nakažem, naj se pobere v zadek trole. Ne slepim se. Mogoče pomaga tudi to, da sem visok 191 cm, težek skoraj 100 kg, neobrit in imam črne lase.

Od tega leta pričakujem veliko. Verjetno si želim več, kot mi je leto sposobno dati.

Recimo, v letu 2017 si želim, da bi moj sin, novopečeni gimnazijec, z mano delil svojo Zoisovo štipendijo. Mislim, jaz z njim delim svojo plačo. Torej bi bilo fer obratno. Če se tega ne bo sam spomnil, mu bom računal vikend ležarino. Med tednom mu je ne morem, ker jedva, da gre spat, preden se zbudi za šolo.

V letu 2017 si želim, da bi otroci malo bolj potiho peli. Razumem njihovo gorečo željo po glasnem petju. Youtube je na glas in otročad ga mora preglasiti. A naj ga preglasijo tako, da zadanejo ton, če jim že ne rata enako hitro rapati komada! Na tem mestu skrušeno priznavam, da se na Rakitno nisem preselil zaradi narave. Preselil sem se zato, da me ne bi iz mesta preselili sosedje, ko bi slišali hreščanje otroških glasilk.

Lahko pa ponudim alternativo zgornji želji. V letu 2017 si v dobrobit vseh staršev želim, da bi se pri otrokih posluh za glasbo in glasnost glasilk razvijala enako hitro.

V letu 2017 si želim, da bi žena končno razumela, zakaj sem se strinjal s poroko. S poroko sem se strinjal, ker sem želel biti glavni v družini. Tega ji enostavno ne uspem razložiti. Razen, ko pridejo položnice.

“Veš, najdražji, glavni v družini mora finančno podpirati družino,” čivkne in mi jih potisne pod nos.

V letu 2017 si želim, da bi človeštvo izumilo elastiko za gate, ki se v sušilcu ne bi spremenile v vija vaja cesto iz otroških risank. Razodetje vsem ženskam, ki tega niste vedele: Zakaj se moški z leti redimo okrog trebuha? Zato, da nam nateguje razvlečeno elastiko na gatah.

V letu 2017 si želim, da bi kdaj klical moje starše domov na fiksni telefon in bi slušalko dvignil foter, zadaj bi se pa slišala mama, ki bi se, sedeč na kavču v dnevni sobi, drla: “Sine, živijo!”. Prvih 47 let je bilo obratno.

A ker sem z obema nogama na tleh, vem, da mi leto 2017 ne bo prineslo nič od naštetega. Zato vse to zamenjam za zdravje. In obenem opozarjam vse dijake, ki to berete in se vozite z busom. Če vas zadane desno koleno črnega robavsa, se ne obotavljajte. Vstanite, se nasmehnite in mi prepustite prostor. Zaslužim si ga. Živeti moram samo s svojo plačo, deca se mi derejo na uho, doma nisem glavni, kot je moj foter in najpomembneje … če stojim, mi gate dol lezejo.

Share

Seks kot dobro delo

Peljala sva se domov. Večer je legel na vasico, polno hišk z rdečimi in belimi utripajočimi lučkami, ki so nama risale čudovito pravljico na poti k najini hiški.

Držala sva se za roke. Poslušala sva radio in vsak zase zraven potiho pela. Čudovit večer je za nama in čudovita noč pred nama. Ko bi trajalo.

“Kesar, če me kdaj prevaraš, si mrtev,” je iz jasnega neba, iz mirnega miru, nepričakovano kot srčna kap udarila žena.

Skoraj bi izpustil volan iz rok.

“Od kod je pa zdaj to priletelo?”
“Dobro ti veš, zdaj, ko te dve noči ne bo, ko boš prvič sam brez mene, pa bodo lepe mlade punce okrog tebe …”
“A, daj no, kaj te je pa zdaj prešinilo?”
“Kesar, če se katere dotakneš, si mrtev, samo toliko, da veš!”

Nekaj mi je govorilo, da ne smem igrati njene igre. Ubrati moram svoje strune, svojo melodijo, svoj scenarij. Udariti moram nazaj.

“Kdo pa pravi, da bom odsoten samo dve noči?”
Oči so ji izstopile iz jamic.
“Kako to misliš, da se ti ne bo že zdaj kaj na kredit zgodilo!?”
“Ja, ne vem, kakšen let bom imel, če bo prepozen, bom odpotoval dan prej, saj veš.”
“A tri noči brez mene? Hudič zajetni, a potem jih boš pa veliko dol dal, ali kaj?”

Potegnil sem jo v svojo igro.

“A ni bolje, če dam dol več različnih, kot pa eno večkrat?”
Hodil sem po tanki meji, vem, ampak iz tega se izvlečem ven samo, če dogodek obrnem v zajebancijo.
“A bi ti rad bil večkrat mrtev?”
“Pa saj me ne moreš večkrat ubiti,” sem se začel šaliti na račun njene prazne grožnje.
“Lahko ti ga pa prej odrežem, preden te ubijem, Kesar! Ne igraj se z mano!”

Ni mi bilo dovolj.

“Kaj pa, če je kak dober razlog za to?”
“DOBER RAZLOG? Kaj bi pa bil dober razlog, mrtvak!”
“Glej,” sem začel in upal, da mi ne zmanjka rdeče niti, “jaz sem dober človek. Rad pomagam soljudem. Kaj, če spoznam žensko, ki je nesrečna. Ki se ji še nikoli niso zgodile lepe stvari. Še nikoli se ni zaljubila, še nikoli ni doživela res hudega seksa. Kaj, če me prosi, da ji pokažem, kaj je dober seks? Kaj, če ob tem potoči solzo? A naj ji ne pomagam?”

Za trenutek se je zamislila. Počasi je vzdihnila, mi pobožala roko, ki je visela na menjalniku, se nagnila k meni, da so se ji ustnice dotaknile mojega ušesa in mrtvo hladno rekla:

“Me veseli, da rad opravljaš dobra dela, Kesar.”
“A res,” so se mi zasvetile oči.
“Res. A kljub temu si mrtev, če se uboge revice dotakneš.”

Domov sva prispela v tišini.
Žena ve, da me druge ne zanimajo. Ve, da bi rad še kakšno leto živel. Kredit moram odplačati. Pa večjo kuhinjo načrtujem. Ne bom zaradi dobrih del dovolil, da se mi načrti sfižijo.

= = = = = = = = = = = = = =

Drage bralke, dragi bralci.

To je zadnja zgodba v letu 2016. Štirideseta zgodba letos. Ni slabo za enega Bosanca iz Maribora, ki živi na Rakitni in je poročen z žensko z največjim in najčistejšim srcem na svetu.

Rad bi se zahvalil vsem vam, ki mojo zgodbo čakate vsako nedeljo. V ponedeljek zjutraj, ko se zbudim, vas naštejem najmanj tri tisoč. Nekaj dni kasneje se vas nabere tudi tja do 30 tisoč. Ni slabo za Bosanca, ki piše v slovenščini. Recimo.

Z Alenko vama želiva čudovite praznike in veliko strasti, zdravja in sreče v 2017.

Zaljubljenca

P.S.S.
Draga Alenka, hvala, ker mi dovoliš, da pišem o najinih prigodah, si kdaj kaj izmislim, kdaj kaj obrnem tako, da je bolje zame. Ti si odrasla, postavljena ženska. Jaz sem samo moški.
Ljubim te. Ostani moja.

Share

Kako sem jo zaprosil

Dve leti in eno poroko kasneje je čas, da razkrijem, kako sem mojo najdražjo zaprosil v luksuznem v hotelu Ritz Carlton na Dunaju.

Vse se je pričelo dva meseca prej. V londonski podružnici Tiffany sem preko spleta naročil zaročni prstan. Moj primer je prevzelo simpatično dekle. Razumela je želje, nekajkrat sva se slišala po telefonu, časa sva imela več kot dovolj.

Dva tedna kasneje o prstanu ne duha ne sluha. Dekle iz Tiffanyja me je pomirilo.
“Gospod, jaz skrbim za vas. Vse je pod kontrolo.”

Razumem. Vse je pod kontrolo. Prepustil sem se izkušenim prodajalcem in svetovalcem. Vsake toliko sem vseeno poslal email. Kako kaj, me je zanimalo.
“Gospod, vse je tako, kot mora biti. Jaz skrbim za vas. Nič skrbeti.”

Teden pred odhodom na Dunaj, kjer naj bi jo zaprosil, nihče v Tiffanyju v Londonu ni vedel, kje je moj prstan. Spletno stran Booking.com, kjer sem rezerviral hotel, sem imel odprto 24 ur na dan. Z miško na gumbu “ODPOVEJ REZERVACIJO”.

Pet dni pred odhodom me je klicala svetovalka.
“Gospod, rešili smo zadevo, zdaj ste varno v mojih rokah. Nič skrbeti.”

Nisem skrbel. Zaprl sem vsa vrata in vsa okna hiše. Stopil sem na sredo dnevne sobe in iz sebe izpustil najglasnejši in najbolj divji živalski krik, kar sem jih zmogel.

Trenutek kasneje sem v London poslal celotni itinerarij potovanja na Dunaj in jim dal svobodno izbiro, da me lahko prestrežejo kjerkoli na poti med Ljubljano in hotelom, do vhoda v sobo, ter mi na skrivaj izročijo prstan. Kupil sem jim torej štiri dodatne ure.

Dan pred odhodom je moj primer prevzel nekdo drug. Skrbnica je namreč šla na zaslužen dopust.

Zamudil sem rok za odpoved rezervacije hotela. Najdražja je bila vesela, da jo peljem na Dunaj, sem ji rekel, da rabim odklop, da imam vsega poln kufer. Res sem imel.

Na dan odhoda sem se sprijaznil. Nič ne bo z zaroko. Najprej sem iskreno jebal mater vsem zaposlenim v vseh podružnicah sveta omenjene firme, nato se pomiril, si v firmi v nahrbtnik vrgel računalnik, poklical najdražjo, da čez pol ure pridem po njo, se poslovil od sodelavcev …

“Kamenko, nekaj je ravnokar prišlo zate.” je rekel sodelavec in pokazal na majhno škatlico.

Ponovno sem jim vsem jebal mater. Preventivno. Pograbil sem škatlico, jo previdno spravil v nahrbtnik in odpravila sva se na Dunaj.

Sobo sem rezerviral v najvišjem nadstropju hotela. Penthouse, kot se šika za takšno priložnosti. Vse mi je bilo jasno, kaj moram narediti. Stopila bova noter. Prijel jo bom za roko, jo obrnil k sebi, pokleknil, dal pred sebe odprto škatlico in rekel:

Alenka, moj svet si obrnila na glavo … in tako naprej. Besede, ki jih bom povedal, sem poznal na pamet. Povedal sem jih nekaj sto krat, torej vsak dan večkrat. Razen v zadnjem tednu. Takrat sem pošiljal v grde kraje tisto, ki je imela vse pod kontrolo.

Do sobe naju je peljal postrešček.
Odprl je vrata.
Najdražja je začela kričati na vse glas:
“Gleeeej, Nespresso mašino imajo, pa koliko čajev, pa kako veliiiika soba, pa šampanjec …!”

Zvrtelo se mi je od vsega. Cena prstana, cena hotela, cena večerje, ki še pride. Odgovoril sem na edini možen način.
“Da ne bi slučajno šampanjca odprla, ker bom bankrotiral!”
“Pa saj je zastonj, če so ga dali na mizo!”

Ubil bi jo lahko s pogledom.

Glavna skrb, ki sem jo imel tisti trenutek, je bila logistika. Oba sva stala v sobi, ni teorije, da bi na eleganten način prišel do prstana. Na srečo mi je sama priskočila na pomoč.

“Lulat moram, ziher je huda kopalnica.”

Pojdi srce in kriči v kopalnici, kolikor te je volja.

Draga je za sabo zaprla vrata kopalnice. Slišal sem jo kričati. Hitro sem segel v nahrbtnil in dal prstan pod vzglavnik. Zdaj sem samo še moral počakati, da pride in romantika se bo lahko pričela, hehe.

V kopalnici je bilo naenkrat nenavadno tiho. Je padla v nezavest? Če je, imam še nekaj časa, da si uredim frizuro.

“Kamenko?” sem jo končno zaslišal klicati.
“Reci, srce.”
“Ni metlice,” je zvenela zaskrbljeno.
“Kakšne metlice?”
“Metlice nimajo za kakce brisati.”

AAA????

Globoko sem vdihnil. Če kaj, sem zdaj moral ohraniti mirno kri.

“Alenka, v takšnih hotelih ni metlice.”

Pogovor je še kar potekal skozi zaprta vrata kopalnice.

“Ampak kaj, če bo kdo od naju moral kakati, kako bova počistila?”
“Srce, drugi bodo počistili za nama,” sem nadaljeval mirno.
“KAAAAAJ? NI TEORIJE! Nihče ne bo čisti mojih kakcev za mano!”

Stal sem sredi najdražje in najlepše hotelske sobe na Dunaju, gledal vzglavnik, pod katerim je bil skrit drag zaročni prstan. Nisem si predstavljal, da bom v trenutku zaroke z drago razglabljal o dreku!

“Ampak, srce, tak hotel je, pozabi, prosim,” sem postajal rahlo nestrpen.
“Ni teorije, bom že našla način, da obrišem sledove svojega kakca,” je ostro odvrnila.
“Pa kaj te briga, če drugi brišejo tvoj drek, jebemtiboga, pridi ven že enkrat!”
“To si ti misliš, da te ne briga, potem pa greš na zajtrk, pa te vsi zaposleni gledajo, ker vejo, da si kakal in kako je bila školjka vsrana!”

Jebem ji boga, a z njo se bom poročil? Kaj mi bo dala za poročno darilo? Metlico za drek?

“Pa daj, pridi ven, se bova potem pogovarjala o tem,” sem poskusil še zadnjič, preden bi mi pisker dvignilo.

Vrata kopalnice so se končno odprla.

“Grem se sezut,” mi je navrgla.
Ja pa kaj še? Kak fitnes pa frizer, mogoče?

“Daj ustavi se, pa se vsedi na posteljo, prosim.”

Začudeno me je pogledala in se vsedla na posteljo.
Pokleknil sem pred njo.
Na obrazu sem videl, da je ugotovila, kaj bo sledilo.

Z roko sem segel pod vzglavnik. Odprl sem škatlico in pred nama se je zasvetil najlepši prstan najinega življenja.

Solze so ji začele teči po licih.

“Alenka, …” sem začel.

Sedela je tam, me gledala in čakala.
Iz sebe nisem spravil ničesar.
Pozabil sem vse, kar bi moral povedati! Jebem ti metlico in ves drek tega sveta!

Share

Ti pa tvoja solata!

Ko sem se pred leti odločil, da bom tedenski blog pisal ob nedeljah, sem imel več ali manj mirne vikende. Počel nisem skoraj nič in domači so me pustili pri miru. Vedeli so, da se je foter “ubil” med tednom in da rabi počitek. Tako sem imel konec tedna zvečer mirno glavo in prsti so lahko tekli svojo pot.

Zadnje obdobje svojega življenja ugotavljam, da je nedelja slab dan za pisanje. Čez teden se ne ubijam več in vikendi zato … ne vem, kako naj to najbolje opišem … no, ne grejo ravno po željenih tirnicah.

Ta vikend ni bil izjema.

Ko gre za prehranjevanje se z najdražjo nekako sproti dogovarjava, kdo je za kaj odgovoren.
Oziroma, moram to drugače zapisati. Jaz sem odgovoren za vse. Se mi zdi.

Ko sva šla v Leclerc po robo za male jebene gremline, sva si razdelila nakup. Na meni je bil nakup izdelkov, ki so redno v uporabi, moja lepotica je nabavljala vse, kar potrebuje za peko keksov in medenjakov.

V našo čudovito hiško na Rakitni smo prispeli dobre volje. Mularija je zavzela svoje položaje. Najstnika sta se zaprla vsak v svojo sobo, mali divjakinji sta se odpravili demolirati kopalnico. V njej imata Terme za svoje barbike. Noter naredita takšno vročino, da nam je zaradi vlage v zraku na nekaj delih že parket odstopil. Boli njiju, da glava familije pizdi nad situacijo in bodočimi stroški menjave parketa. Nista onidve dali parketa v kopalnico. Katera normalna glava sploh da parket v kopalnico?

Kakorkoli, deca so izginila vsak po svoje, midva z ženo sva ostala v kuhinji.

“Dragi, si kupil maslo?”
“Maslo? Nisem, srce. Eno maslo imamo še v hladilniku, kar je dovolj za redno rabo čez vikend.”
“Kako pa naj pečem kekse, če nimam masla?”
“A ga nisi ti kupila?”
“Jaz? Maslo je tvoje, moje je bilo vse ostalo!”

Sklonil sem glavo. Mislim, kako naj vem, da se kilogram masla šteje v normalno uporabo?

Ker sem bil odgovoren za to, tako je rekla najdražja, sem se spravil v avto in odpeljal do vaške trgovine. Spotoma sem dobil še nekaj izdelkov na spisek, recimo ducat jajc, ker jih je bilo samo šestnajst v hladilniku. Nisem spraševal.

Z več ali manj truda smo se prebili do nedeljskega kosila, ko je počilo.

“A bi se spravil trebiti solato?” je najprej dosti mirno rekla žena. “Pa operi jo.”
Imelo me je, da bi ji zabrusil, kako že trideset let trebim in perem solato. Ne rabim tako natančnih navodil!

Spravil sem se na solato. S prsti sem jo trgal in metal v posodo. Ko sem končal, sem posodo vtaknil pod pipo, odprl vodo, začel prati solato …

“Kaj delaš?” je siknila.
“Solato perem,” nestrpno razložim.
“Lomiš jo, ne pereš!”
“KAJ DELAM?”
“LOMIŠ JO!! Kdo bo pa jedel takšno solato?”

Popizdil sem.
“Lomim solato? Delam tako, kot vsa leta do sedaj, zmerom si jo jedla, zdaj ti pa naenkrat ne paše več, ker jo lomim?”
“Nikoli mi ni pasalo, da tako lomiš solato!”

Majke mi, naslednjič ti dam čičiriko na krožnik!

“Pusti meni, bom jaz oprala solato, vse moram sama!”

Tu je točka, ko mi je film počil. Ona vse sama? In jaz kriv za vse? Celo sobotno kosilo sem jaz naredil! Za dunajce sem kupil tri vrste mesa, teletino, svinjo in piščanca, ker jebeni mulci ne vejo točno, kaj jim bo pasalo, pa sem jih paniral klasično z dodatkom kokosa, pa pire sem naredil, pa juho skuhal … kako ona naredi vse?

Zrinila se je ob meni in se lotila nežnega pranja solate. Da je ne bi bolelo, zelenjavce. Da je ne bi polomilo. Kako jo pa užije, ne da bi jo polomila z zobmi? A jo posrka in celo pogoltne?

Kakorkoli, nase sem vrgel puhovko in čevlje in pobegnil iz hiše. Bolje to, kot da popizdim.

Zunaj sem vadil odbojkarski napad. Mi je Zgonc v torek rekel, da z napačno nogo začnem odriv. Jebote, dve nogi imam in začnem z napačno! Kakšna je verjetnost? Pri meni ziher višja od 75%. Pa sem pred bajto, lačen kot volk, skakal po zraku in mahal v prazno, medtem, ko so moji jedli kosilo.

Zato je težko pisati v nedeljo. Ker se zgodijo stvari. Naslednjič bom pisal v petek. Ker me bodo moji med tednom pustili pri miru. Vedo, da se foter “ubije” med vikendom.

Share

Zrihtal ti bom, nič ne skrbi

Nikola živi v centru Ljubljane. Po mestu hodi, kot bi ga osvobodil pred okupatorji. Počasi, z drsečimi koraki in s ponosno dvignjeno glavo.

Običajno se z Nikolo srečava tako, da eden od naju sedi na soncu in pije kavo, drugi pač pride mimo. Običajno sem prvi jaz. Nikola zmerom prisede, četudi ga kdaj povabim zgolj iz vljudnosti. Ali ga sploh ne, recimo takrat, ko sem sredi sestanka.

“Kako si danes, Nikola?” ga vljudno vprašam, ko že sedi in naroča metin čaj.
“Ma glej, zaenkrat dobro, za dvakrat pa itak nikoli nisem imel dovolj kondicije,” se reži na vsa usta.

Njegova klasika.

Nikola je star nekaj nad 80 let in je več kot 100-kratni reprezentant jugoslovanske odbojkarske ekipe. Spoznala sva se pred leti na teniškem igrišču. On, Vilko Avsenik in še dva bivša športnika, jugo reprezentanta, so igrali dvojice na enem igrišču, midva z Daretom single na drugem.

Z Daretom sva se kot idiota podila za vsako žogico. Tudi za tisto, ki je bila že dolgo v avtu.

Starci ob nama so si vzeli bolj na počasi. Nikola je običajno počitniško serviral. Še preden je žogica zapustila njegov lopar, smo na nasprotni strani slišali vzdih:

“Vraga, te pa ne bom ujel.”

Ti gospodje so po moje iznašli legendarno razmerje 80:20. Po eni uri tenisa so si zmerom privoščili štiri ure taroka, kranjskih klobas, pršuta in sira.

Nikola mi rad da vedeti, da nisem popoln.

“Povej, čigava frizura ti je bolj všeč?” je z nasmehom vprašal natakarico v kafiču in pri tem pokazal name, ki imam pač takšne lase, kot jih imam in na mojega računovodjo, ki je obrit po glavi, ker mu je itak vseeno, ko je že plešast.

“Oprosti,” se je natakarica obrnila k meni. “Meni so bolj všeč plešasti moški, ki se ne delajo več, da imajo kaj las, če jih v resnici nimajo.” Vmes je namignila name in na moje ravne slamice na glavi.

Nikola se je zraven valjal od smeha.

Pred časom sem Nikoli omenil, da prevajam svoje zgodbe in iščem ruskega prevajalca. Prijel me je za desni komolec in me potegnil čisto k sebi.

“Imam eno, ima certifikat C1, pridna, dobro zgleda, ti bom zrihtal.”
“Nikola, nočem ene s certifikatom, hočem eno, ki bo razumela moj humor.”
“Glej ga, petelina,” zasika, “a sem ti rekel, da ti bom zrihtal? Nehaj jokati, se bosta že zmenila.”
“Hvala, Nikola.”
“Nič ti meni hvala, greva v knjigarno, pa mi boš kupil svojo knjigo, da vidim ta tvoj humor.”
“Čakaj, zakaj pa naj tebi kupim knjigo? Saj ne boš ti prevajal?”
“Za prijatelja, mladenič, za prijatelja. Pa še podpisal jo boš, kot je treba, a te moram res vsega učiti?”

Do vhoda v knjigarno me je držal za komolec. Prodajalke so ga poznale po imenu. Sem jih vprašal, če velikokrat, tako za komolec dvignjenega, prigoni avtorja v trgovino.
“Ne, vi ste očitno prvi, ki ga je moral v to prisiliti” so se nasmehnile.

Z knjigo v eni in mojim komolcem v drugi roki je odkorakal iz trgovine.
“Pridi z mano,” je rekel. “Grem na bazen, boš spoznal direktorja ene založbe, pa onega, ko ti lahko zrihta stvari.”
“Nikola, domov moram.”
“Ne ti meni domov moram, a si glava družine ali kaj?”
“Sem, Nikola.”
“No, vidiš. Pridi, greva. Vsako priložnost je treba izkoristiti za nova poznanstva.”

Dal sem mu prav. Mogoče bom pa spoznal koga, ki zna rusko.

Prispela sva na bazen. So ravno imeli otvoritveno zabavo za povabljene. Hodil sem ob njem kot šolarček. Nikolo so vsi poznali. Rokoval se je namreč z vsakim, ki ga je srečal na svoji poti. Ob tem je, kot pokvarjena plošča, ponavljal eno in isto:
“Živijo, lepo te je videti, naj ti predstavim avtorja knjige Mene ne bo noben jebo, hahaha, pazi naslov, ha? A tebe kdo jebe, hahaha, pa knjigo mi je podpisal.”

Kakšnih deset predstavitev kasneje sva prispela do hrane.
“Si lačen?” me je vprašal.
“Nisem, Nikola.”
“V redu, jaz sem lačen. Ajde, bodi dobro, te pokličem. Ne pozabi. C1 certifikat ima. Vse ti bom zrihtal.”
“Hvala, Nikola.”

Bazen sem zapustil s sklonjeno glavo.

Trenutno mineva štiri mesece od najinega zadnjega srečanja. Srčno upam, da je prebral knjigo in se ob njej zabaval. Ruske prevajalke še zmerom nisem našel.

Share

Test BMW vs. katrca. Ker si zasluži.

Točno osem let je minilo od objave testa, ki ga je takrat prežvečilo nekaj sto tisoč bralcev, ne števši tistih, ki so zapis dobili kot verižni spam email. Sam sem dobil štiri takšne spam emaile, vsakič iz drugega vira in vsakič je bil pod moj test podpisan nekdo drug. Avtorstvo so si prisvojili tudi na nekaterih forumih.

Zaradi vsega tega si test zasluži drugo objavo.
P.S. Omenjena je moja prva žena :).

<> <> <> <> <>
Tri ure po testni vožnji z BMW 7 si ne morem kaj, da ne bi primerjal te limuzine z mojo prvo kočijo.

Obakrat sem za sovoznico imel bejbo (no, zdaj ženo), cilj primerjave je pa ocenjevanje občutka harmonije med potnikoma in je sestavljen iz sedmih testov.
Pa gremo:

Test naklona

Tako v BMW 7 kot v katrci sem lahko sedež sovoznice položil v popolnoma vodoravni položaj. Medtem, ko sem v katrci uspel sedež hitreje podreti (jap, včasih zelo iskana lastnost), je pri BMW 7 obratno. Pri iskanju pravega položaja mi je bilo lažje dvigniti njen sedež (in njo) s pomočjo elektrike, kot včasih na roke. Sem pa bil zato pri katrci bolj pozoren, katero sem povabil zraven na vožnjo.

Test kolen

BMW 7 je tukaj žal pogorel na testu. Katrca je imela sedeža tako blizu, da sem lahko sovoznico zlahka prijel za koleno. Desno koleno. Pri BMW 7 to uspem samo tako, da se nagnem skrajno desno čez letalonosilniško konzolo. Pri tem sem v nepravilnem šoferskem položaju, pa še v rebrih me seka. In imam dolge roke!

Test desnega ovinka

Žal, BMW 7 se tudi tukaj ni izkazal. Če sem se s katrco peljal hitro in ostro v desni ovinek, je sovoznico prisesalo name. Pri BMWju se bejba ne premakne. In čemu potem obstajajo desni ovinki?

Test pogovarjanja

BMW 7 je v tem testu spet pravi luzer. Tako tih v kabini, da si se prisiljen pogovarjati. Halo?

Test hitrosti

Katrca je tudi tukaj bila v prednosti. Pri veliki hitrosti si imel občutek, da se okrog tebe dogaja. Vrata so se tresla, veter je postal orkan in volan je kar obračalo. No, kako hitro moraš voziti BMW 7, da to doživiš?

Test pospeševanja

Sklopka, gas, prva, sklopka, gas, druga, sklopka, gas, tretja, sklopka, gas, četrta… v katrci si garal, da si spravil to korito do 100 km/h. In BMW 7? Edino, kar ti ponuja pri tem testu, so notranji organi na zadnjem sedežu. Kdo si tega želi?

Test udobnosti

Končno test, kjer je BMW 7 nesporni zmagovalec. Sedeži so tako udobni, da sopotnica s polnim želodčkom na popoldanski vožnji v trenutku zaspi. Tako imam svoj mir. V katrci mi je ponavadi bruhala.

Share

Dva v postelji

Ljubim svojo ženo. Zanjo skuham kosilo. Zanjo grem v gozd po dračje, da zakurim za žar. Zanjo se oblečem v tesno majico, da se mi vidijo … dlake na joških.

Ljubim svojo ženo, zato spiva v isti postelji. Postelja je dovolj široka, da se lahko vsak od naju obrne dvakrat in ostane na njej. S posteljo sva zelo zadovoljna.

Na postelji sva pokrita z eno odejo, da se lahko pod njo stiskava. Enkrat sva imela dve ožji odeji. Popizdil sem. Kdo pride h komu pod odejo? Jaz pod njeno ali ona pod mojo? In ko se že dogovoriva, da se jaz premaknem k njej … je odeja preozka za oba. Seveda, zebe mene, ne nje. Ona je pokrita. In potem čez sebe vlečem svojo odejo, ampak vsakič, ko se premaknem, moja odeja zdrsne z mene. Njena z nje nikoli. Oklepa se je, kot bi ji hotel kaj hudega storiti.

Zato imava samo eno odejo. Dva in pol metra široko. V njej se lahko moja najdražja zavije v hot dog in meni je ostane dovolj, da jo posnemam. Pa se je potem lotim kdaj od zgoraj, kdaj od spodaj. Kot se lotim vsakega hot doga.

A ni vse v najini postelji pravljično in polno ljubezni. Nekatere stvari morajo biti tudi pravične. Recimo, ker je postelja ena in midva dva, si vsak lahko lasti samo polovico postelje. In jaz ne dam niti kvadratnega centimetra svoje polovice.

Ritual pred zatiskom oči je vsak večer enak. Najprej v temi otipam sredino postelje. Od sredine odmerim enako razdaljo do mojega in njenega vzglavnika. Med vzglavnikoma mora biti ravno toliko prostora, da lahko vmes položim svojo razprto dlan. Moje telo regulira temperaturo skozi roke in noge, zato okončine ne smejo biti pokrite.

Včasih draga zaspi, preden uspem vzglavnika dovolj odmakniti. Potisniti je ne morem vstran, ker je vzglavnik mehak. Zato se stegnem čez njo, primem za on drug konec vzglavnika in ga povlečem vstran. Če se zbudi, zgleda, kot bi jo objemal. Dam ji poljub in ji rečem, da jo ljubim. To vedno pali. Običajno nekaj zamrmra in se obrne na drugo stran. Ker to pričakujem, moram med njenim obračanjem biti spreten in hiter. Za trenutek namreč dvigne glavo iz vzglavnika. takrat vzglavnik potisnem vstran. Da lahko moja leva roka diha.

Ko sta vzglavnika vsak na svojem mestu, z drugo roko preverim, koliko imam do svojega roba postelje. Če sem preblizu roba, korigiram vzglavnika. Oba, ne samo mojega. V postelji mora vladati simetrija, so me naučili. Mogoče so rekli sinergija. Nisem prepričan.

Končno je vse na svojem mestu. Vzglavnika sta enako odmaknjena od roba in med sabo, oba imava dovolj odeje. Moja najdražja počasi in globoko diha. Spi. Lepo mi je, ko moja žena, ljubezen mojega življenja tako mirno spi.

Jaz ne morem zaspati, se mi zdi, da rabim ljubezni. Počasi začnem proti njej potiskati svoja mrzla stopala. Ženka se odmakne na rob postelje.

Obrnem se k njej in jo objamem od zadaj. Neha dihati. Dela se mrtvo.

Začnem se premetavati po postelji. Lepotica še kar ne diha.

Nimam kaj. Preostane mi samo eno.

“Alenka?” šepnem.

Nič.

“ALENKA?” rečem, zdaj že na glas.
“Kaj je, Kesar?” zamomlja čudovito bitje.
“Jaz bi ljubezni, Alenka,” proseče moledujem.

Najlepša žena se obrne k meni in me poboža po licih.
“Točno vem, kaj bi rad, srce,” zašepeta.
“Veš?” mi srce zavriska.
“Vem, Kesar. Pohanega piščanca imaš v hladilniku, privošči si,” zaključi pogovor in se zavije v hot dog.

Jebiga. Vsaj lačen nisem več.

Share

Stava z ženo

Petkova večerna vožnja na Rakitno bi minila kot vsaka druga, če moja najdražja ne bi, še v dolini, samozavestno izjavila: “Gor ne bo snega.”

Pogledal sem jo z začudenjem. Ravno dovolj let sva skupaj, da bi lahko vedela bolje. A nisem se dal zmesti. Odvrnil sem potiho, a prepričljivo: “Sneg bo.”

Tako se je začelo. Beseda je dala besedo in padla je stava.

“Kaj?, Gor da bo sneg? Ni šans, možek, gor bo sonce, trava, največ dež.”
“Sneg bo, srce moje, in to ne malo, a si pozabila, da smo nad 800m višine?”
“Ne ti meni pozabila!” je zasikala. “Gor bo lepo vreme, stavim, da bo.”

Stavi? Moja žena, nedvomno meteorološko nepismena lepotica bi stavila z mano, ki sem v gozdu gor zrasel?

“Prav,” sem ji odvrnil, “staviva. Za kaj pa staviva?”
“Najprej določiva, kaj jaz dobim, če gor ne bo snega,” je samozavestno predlagala družinska vremenoslovka.

Zavohal sem svojo priložnost.
“Če zmagaš, se nocoj divje ljubiva.”
“Ti si butl!” je bil njen odgovor na moj prvi predlog.
“Kaj je pa narobe s to nagrado?”
“Nič, razen tega, da to počneva vsak dan, torej to ni nagrada.”
“Ok, torej se nocoj ljubiva dvakrat.”
“A dvakrat pomeni enkrat, pa osem ur kasneje, ko se zbudiš, še enkrat,” me je zbodla žena in nadaljevala, “želim nagrado, ki bo moja, zame nekaj posebnega.”

Iskreno mi je bilo vseeno, kaj si bo izbrala, ker gor bo sneg. A predlogov nisem šparal.
“Kaj pa masaža stopal, srčece moje?”
“Pozabi, anatomski analfabet, ti pojma nimaš, do kod sega stopalo, ko me vsakič masiraš nad kolenom.”

Utihnil sem. To je bilo vse, kar mi je padlo na pamet, pa da bi sam profitiral.
Nekaj trenutkov je zaslepljena oponentka še razmišljala, nato pa glasno kriknila:
“VEM! Sendvič mi boš pripravil za večerjo!”

Jebote sendvič.

“A lahko zdaj o tem, kaj bom jaz dobil za nagrado?” sem pohitel, ker sva se pričela vzpenjati proti Rakitni.
“Seveda lahko, itak domnevam, da je povezano s seksom,” me je provocirala moja huda bejba.
“Valda, da je. Sem razmišljal, če bi končno …”
“Pozabi, medved, to temo sva obdelala.”
“Ampak ti si si izbrala sendvič, zakaj si jaz ne morem izbrati svoje nagrade?”
“Lahko si. Karkoli, dokler je sendvič.”

Hehe :)

“Pa ne reži se kot strgan kondom. Ta sendvič v tvoji glavi tudi ne pride v poštev.”

Počasi mi je postajalo vseeno, kakšna bo moja nagrada.

“No, pa mi ti predlagaj, kaj mi boš delala, če bo gor sneg,” sem se praktično že predal.
“Sendvič ti bom naredila,” je moja srnica zaključila stavo, se naslonila nazaj in še dodala: “S šunko in sirom.”

Butasta stava.
Gor je snežilo. Na prvem klancu sva obstala in čakala na plug, da nama je utrl pot do hiše. Oziroma nekajsto metrov do hiše. En idiot je parkiral avto na klancu in zaprl pot plugu. Do hiše sva, čez dva klanca, gazila po snegu. Nosil sem dve težki vreči in nahrbtnik.
Ko sva vstopila v hišo, sva vedela, kaj kdo dela.
Žena se je vlegla na kavč.
Jaz sem šel v kuhinjo delati sendvič.

Share
Stran naprej →
Copyright © 2007 Kamenko Kesar • Linear WordPress Theme • Powered by WordPress