Poroka. 5 tednov do. https://t.co/v1jBg0VojG
- Sunday May 29 - 3:53pm

Poroka. 6 tednov do. https://t.co/OoGe2RtnHB
- Sunday May 22 - 7:19pm

Na utrujen dan v pisarnii: "Kako se reče Ledeno kraljestvo po angleško?" ... ... "Ice age?"
- Thursday May 19 - 1:02pm

Ne ti meni bimbo ... https://t.co/vBOjekPDaj
- Sunday May 15 - 7:13pm

RT @mimovrste: Ta teden vijolično in zeleno, naslednji teden modro in rdeče #evrovizija #nogomet #manuella
- Sunday May 8 - 7:10pm

Poroka. 5 tednov do.

Ta teden ni minil v znamenju prihajajoče poroke. V ponedeljek zjutraj sva se namreč odpravila v Barcelono na dolgo pričakovana koncerta Adele in Coldplay. Sem moji dragi to potovanje želel prodati kot medeni teden vnaprej, pa me je že na začetku stavka “Veš, draga, sem razmišljal …” intuitivno ustavila z jeklenim stiskom prstov na vratno žilo, se mi približala na razdaljo enega nosu in mi zasikala v obraz “A res, Kesar!? Razmišljaš!? Se ti ne zdi, da včasih to ni najbolj zdravo zate??!”

Jap, zato jo ljubim, mojo bodočo ženko. Ker velikokrat deliva isto mnenje. Medeni tedni pred poroko … ha, kdo je to še videl. V redu je, Alenčica, lahko mi spustiš vrat.

Vrat
Pot z avjonom do Barcelone ne bi bila nič posebnega, če se moja lepa lepa punca ne bi bala letenja. Saj sva že večkrat letela skupaj in mi je zmerom stiskala roko do belega, a tokrat je bilo drugače. Moja bejba je potisnila cel svoj srčkan obraz k mojemu, ga skrila nekje v mojem vratu pod desnim ušesom in tako čakala, da polet mine. Razumel sem jo. Ni ji bilo lahko. Tolažil sem jo lahko samo tako, da sem jo počasi in nežno božal po laseh. Oddolžila se mi je s poljubom na vrat in uho. In sem jo še malo bolj tolažil z božanjem. In spet se mi je oddolžila. Nekje nad avstrijskimi alpami se je začelo dogajati. In se je kar dogajalo. In ni nehalo do pristanka v Zurichu. Avjon se je ustavil, moja najdražja je spustila mojo na mrtvo zmečkano roko in odmaknila obraz iz mojega vratu. Gledal sem jo kot usekana kuzlica. Kako ne bi. Našla mi je novo erogeno cono.

Tapas
Kljub natančnemu načrtovanju omenjene poti, torej rezervaciji avjona, hotela in dveh koncertnih kart, naju je že prvi večer presenetilo na polno. Vse se je začelo na hotelski recepciji. “Lačna sva.” je bil prvi stavek, ki sva ga izustila in “Tapas bi.” je bil drugi in zadnji stavek, ki sva ga še uspela spraviti iz sebe. Prijazna uslužbenka je skočila na net, poiskala nekaj najboljših tapas restavracij v mestu, povprašala sodelavce, pogledala na tripadvisor, izbrala restavracijo, pogledala na zemljevid, izračunala strošek taksija, natisnila list z vsemi podatki o restavraciji, dodala svoje lastno priporočilo, poklicala taksi, nama odprla vrata v taksi, z nasmehom zaželela dober tek in ponosno, da je nekomu polepšala večer, odkorakala nazaj na svoje delovno mesto. Midva pa z naslovom restavracije v roki ponosna kot dva petelina, lačna kot psa in nestrpna kot pingvina pred vrati zmrzovalnika.

Tapas. Not.
Sedeva v taksi, prijazen taksist naju pobara, kam mahava, potisnem mu list papirja v roke, na njem piše Cerveceria Catalana, prikima z glavo, “Dobro je, tam jemo tudi lokalci, ampak zdaj ne več, ker je preveč turistov.”, prestavi v prvo in spelje. Kilometer je za nami, s taksistom smo si na “ti”, moja lepotica načne temo o nogometu, malček navrže razočaranje, da je konec sezone in da ni več tekem, pa taksist doda nekaj svoje soli, da sva pač prišla v slabem trenutku, da tudi na trening ne gre pogledati zdaj v tem času, da bova žal ostala brez te izkušnje … naenkrat utihne … prižge radio … se obrne k nama, medtem ko vozi … “Ampak … ampak danes … danes je zastonj (komaj diha) … danes je praznovanje dvojne krone … zastonj (še težje diha)”
Z najdražjo se spogledava, tudi taksist je nehal gledati na cesto, pa se vsi trije gledamo, nekdo bo moral presekati …
“Pelji na stadion!”, zakričim, “Obrni, pa na gas, stari”, in taksist zavriska “Jaaaa, tako se dela!!!”, gume zacvilijo, okolišani trobijo in nas nekam pošiljajo, v avtu polno adrenalina, moja najdražja omeni večerjo, pa se hitro vsi strinjamo, da nihče ni več lačen in da lahko večerjava tudi kasneje in drugje, koga briga najboljši tapas v mestu, po nekaj minutah prispemo pred stadion, skočiva iz avta, do prvega Nigerijca, ki PRODAJA zastonj karte, mu stisnem desetko, ne da se nama iskati blagajne, pritečeva na stadion, si kupiva tri velike hot doge in kokakolo, se vsedeva na svoje sedeže, nasloniva nazaj, objameva … in z nasmehom občudujeva čudovit barcelonski ognjemet in Iniesto, ki se mu cel stadion stoje klanja kot malemu bogu.

Koncert
Če me bo kdorkoli kadarkoli vprašal, kako po moje zgleda boginja glasbe, bom rekel “Adele.” Brez najmanjšega dvoma.

Aja, Coldplay … bili so točno to, kar sem pričakoval. Ena najboljših stadionskih energij.

Angleži
Očitno ne morem na nobeno plažo več, ne da bi naletel na pegaste bele Angleže, ki se leže nastavljajo soncu in se po dveh urah spremenijo v pikasto hrvaško zastavo. Pa saj ne moreva verjeti, se zgražava z najdražjo. A jim ni jasno? Jim spomin ne vleče niti eno sezono nazaj? A ne vidijo recimo naju, ki si privoščiva senčnik in skočiva na sonce samo, ko morava stat v vrsto za lulati ali pa v vrsto po sladoled ali pa pač po kavo ali dve, včasih tudi, ko naju v senci prezebe do kosti in se na hitro posončiva, da kri začne spet krožiti, pa še hitro po gazirano vodo, sicer pa sva ves čas v senci? Otočanov očitno ne bo nikoli srečala pamet.

Noč
Stojiva sredi sobe. Ne moreva spat. Peče.

Share

Poroka. 6 tednov do.

Ta teden ni bilo časa za paniko. Oziroma, se popravljam. Ta teden je bila vsako budno sekundo neka panika. Ni bilo pa časa, da bi padel v paniko zaradi tega. Tudi email pogovori s hotelskim vodjem za hrano in pijačo so tako potekali v mirnem tonu. Nihče ni imel energije zaostrovati. On ne zato, ker ima vsak teden eno poroko in je zaradi tega na robu življenja, jaz ne zato, ker je do mojega roba življenja še šest tednov. Torej ni panike.

Hrana in pijača
Vodja hrane in pijače, po prefinjeno F&B Manager (Food & Beverage) je torej človek, ki je odgovoren za dve od treh najpomembnejših stvari na poroki. Hrano in pijačo. Za najpomembnejšo sem odgovoren jaz. A ne, srce, ljubica, najdražja, ljubezen moja.
Jaz sem torej odgovoren za plačilo stroškov poroke. In v tem duhu poteka prefinjen in na kvaliteto naslonjen izbor hrane in pijače.

“Živijo, ob polnoči bi koktejle.”
“Spoštovani, en koktejl na osebo stane 5 EUR.”
“Živijo, pošljite mi prosim kemično analizo vaše vode iz pipe in ceno flaširane, če bo analiza katastrofa.”

A žal se s hoteli ne da tako enostavno pogajati za nižjo ceno. Potreben je bolj prefinjen pristop k stvari. In mojim briljantnostim ni bilo ne konca ne kraja.

“Živijo, z bendom, ki bo igral, smo dogovorjeni, da na poroki ne konzumirajo alkohola.”
“Spoštovani, HAHAHAHAA!”

Ponekod je imelo smisel se vtakniti v samo vsebino ponudbe:

“Spoštovani, okrog dveh zjutraj vam postrežemo s kislo juho.”
“Živijo, koliko prihranim, če v juho ne zlijete kisa?”

Ali:
“Spoštovani, za hladno jed vas bomo postregli s kraljevim škampom na posteljici iz rukole.
“Živijo, a bi lahko, za isto ceno, raje rukolco na postelji iz kraljevih škampov?”
“Spoštovani, seveda. Cena na škamp ostaja ista.”

Ne dajo se zlahka. Vendar oni ne vedo, da imajo opravka s pogajalskim profesionalcem. Reševalcem težav, tudi tistih nepremostljivih. Po nekaj dneh tuhtanja in branja pogodbe sem našel luknjo. Otroci od 0 do 3 imajo hrano in pijačo zastonj.

Od tistega trenutka dalje so stroški pod kontrolo. Malo naju edino lomi čas. Ni enostavno že povabljene svate zamenjati za tiste z majhnimi dojenčki.

Share

Poroka. 7 tednov do.

Stojim pred njo in jo gledam. In najdražja gleda mene. Tišina je zgovorna. Ni ji všeč, kar vidi. Preden uspe kaj reči, vskočim kot pravi moški v brezizhodni situaciji. “Frenk je predlagal, da testirava.”

Frenk, po njegovo Franck, je Francoz in je moj frizer. Na Starem trgu imata z najdražjo frizerski salon. Ni poceni, je pa za mojo bučo najboljši. In o vsem se lahko pogovarjam z njim. Res o vsem. Frenk ne sodi nikogar, pač pove svoje mnenje in greva naprej. Tudi o moji želji, kako me postriči, je povedal svoje mnenje.

Naročilo je bilo jasno in odločno. “Frenk, daj me na najkrajše možno, pa da bo toliko dobro, da se boš še upal podpisati pod narejeno kreacijo.”
Ni mu bilo prav. To mi je tudi povedal na način, da je v zgodbo pripeljal edino logično vprašanje. “A Alenka ti je to dovolila?” Če mi je Alenka to dovolila? Ni mi, Frenk, jebote masleni rogljič, kaj sploh sprašuješ, naredi, ker imam zjutraj s kratko frizuro najmanj dela. Medtem, ko strižeš, mi pa pomagaj najti zgodbo, s katero bom prodal svojo krtačo kot nekaj pametnega in vizionarskega.

Našel jo je. Zgodbo. Zvenela je magično, pametno, premeteno, zvenela je wow. Komaj sem čakal, da me vidi moja lepotica in da ji razložim Frenkov super plan.

Stojim pred njo in jo gledam. “Kaj je PREDLAGAL? Kakšen TEST? A si ti NOR? KAJ JE TO?”
Globoko sem vdihnil, pomislil v sebi, da najdražja pač ne vidi genialnosti, čeprav ji stoji pred nosom, in v enem šusu zdrdral Frenkovo štorijo:
“Glej, Frenk je rekel, da dajva zdaj čisto na kratko, pa potem da jaz gledam, kako mi lasje rastejo in ko bodo ravno prav dolgi za poroko, izračunam, koliko dni so rasli, pa da ga pokličem in mu to povem in da bova toliko prej pred poroko spet naredila takšno frizuro in jo nekaj dni pred poroko popravila, pa bo idealna.”

To noč se nisva ljubila.

Obisk
Naslednji dan so prišle Alenkine prijateljice na obisk. Odrasle, postavljene, pametne, torej prave ženske. Stopil sem pred njih in jih gledal. In one so gledale mene. Tišina je bila zgovorna.

Share

Poroka. 8 tednov do.

Sedim na terasi pred svojo hišo, sam na ležalniku, s soncem v hrbet. Draga je po opravkih, čebele prav tako, jih slišim okrog ušes. Kukavica v gozdu je neumorna. Če bi živela v stenski uri mojega očeta, bi ura pravkar odbila tisoč in nekaj.

Dolga pauza od pisanja si zasluži pauzo. Izgovor je klišejski. Čez osem tednov se poročim. In ker moji najdražji ne morem povedati vsega, kar se plete v moji glavi, bom pač napisal. Pa ne, da lepotice ne zanimajo moje misli. Jo, še kako. A dvomim, da ima prostor in čas zame. Še zase ga komaj najde.

Tako sem spet pristal tukaj. In do poroke je še osem tednov. To sem sicer že napisal.

Za osvežitev spomina, jaz sem pravi moški. In mene ne bo noben jebo. Tudi, ko gre za poroko, ne. Stvari so mi kristalno jasne. Prebral sem kar nekaj online člankov, na kaj mora moški biti pozoren pred, med in po poroki. Prebral sem tudi mnenja pisunskih manjšin, ki recimo trdijo, da je z moškimi v zakonu težko shajati. HA. Ali da naj bo žena edina, ki možu nudi užitke. HA. Mislim … valda, da ja, no.

Pod črto, pripravljen sem na poroko tako, kot pravi moški mora biti pripravljen na tako velik dogodek: Skoraj.

Če bi bilo po moško, bi si na neko vnaprej določeno soboto oblekla najlepši obleki iz omare, stopila do matičarja, dahnila DA, si privoščila kosilo in odbrzela nazaj domov pokositi travo in pripravljati žar za večerni piknik s prijatelji. A ker ni po moško in je po žensko, ponovno pišem blog. Ženske poskrbijo za zgodbe. in tukaj je moja zgodba.

Čevlji
Doma v omari imam zelo udobne Hugo Boss črne čevlje. Udobne po moško pomeni, da jih imam res dolgo časa, da so ravno prav shojeni in da je dizajn spet nazaj v modi. Celo lepi so, ker sem jih pred kratkim nesel Vodebu, priznanemu ljubljanskemu čevljarju, na osvežitev in zgledajo kot novi. Žal po mnenju najdražje niso dovolj dobri za pred oltar.
Nisem se veliko pritoževal. Nakup čevljev bi moral biti mala malica. Skok v spletne trgovine, ki ob dovolj dobri kvaliteti nudijo dovolj dober popust, pa je zadeva rešena. Moji najljubši za oblačila so Yoox, AmazonVIP, Herrenausstatter in SecretSales. Po nekaj dneh brskanja sem zaključil prvi korak projekta. Naročil sem si šest parov čevljev, cenovno iz 120€ – 150€ znižanih na 50€ – 80€, večina črnih, oxfordk, ene tudi rjave, ker so mi pač bili všeč. Ni enostavnejšega, kot obuti se za poroko.

Prvi par, ki je prispel po pošti, mi ni bil všeč. Preveč so se svetili. Usnje je zgledalo umetno in če bi v njih en dan hodil, bi mi čeveljski metatarzus verjetno razpadel na pol.
Drugi par je bil grd.
Tretji par je bil lep, ampak ni bil za poroko, ker je bil rjav.
Četrti in peti par sta me majčken tiščala.
Šesti par je v živo zgledal drugače, kot na fotografiji.

Paket pošiljk je romal nazaj, od koder je prišel, rjave čevlje sem obdržal, panike ni bilo, časa je bilo še zmerom dovolj, spet skok na splet, buy, buy, buy, naročeni trije novi pari, tokrat cenovno 250€ – 400€, znižani na 110€ – 170€.

Panika
Če skrajšam, vsi trije pari so bili poslani nazaj in panika je počasi priplezala na površje. Dva meseca naročanja in preizkušanja in pošiljanja čevljev nazaj je bilo za menoj. Strošek poštnine se je približeval znesku, ki sem ga bil pripravljen odšteti za čevlje, jaz sem bil pa še zmerom brez njih. Ukrep je bil nujen. Če bom vse, kar me še čaka, kupoval kot čevlje, se bom poročil v belih gatah leta 2027. Prišel je čas, da pamet sreča podcenjevanje. Krizni ukrep je moral biti hiter, premišljen in brez vsakršnega rizika.

Najprej sem se posvetoval z mojo čudovito bodočo ženo. Prosil sem jo, naj mi opiše, kakšnega si me predstavlja na poroki. “Predstavljam si Georgea Clooneya” sem preslišal, prav tako “Kaj pa Ryana Goslinga?” in se zapičil v opis, ki je bil nedvoumen: “George nosi ful lep črn smoking.”.

Nasvet bodoče je stvari postavil na svoje mesto. Samo ena spletna trgovina je ta, kjer znam kupiti obleko, da mi stoji kot ulita. Herrenausstatter. Edine obleke, ki mi konfekcijsko stojijo kot ulite, so HUGO BOSS in Strellson, velikost 106. Edini smoking, ki mi je všeč, je Hugov. Voila.

Kar zadeva čevlje, se je rešitev ponudila sama od sebe. Nakup mora biti top kvalitete, pasati mora k smokingu in velikost mora biti zagotovljeno prava. In brez enega samega rizika. Allen Edmonds, plain toe, velikost 11.5, širina E.

Oboje, smoking in čevlji so prispeli brez prevelikega pompa, vse je kot ulito, lepo spravljeno v omari in čaka na svoj dan.

Sem se pa iz te zgodbe vendarle nekaj naučil: Prej bi vprašal svojo najdražjo za mnenje, prej in ceneje bi prišel do tega istega, kar imam zdaj. A preden to spoznanje spravim v prakso, rabim še srajco, nogavice, kravato in nekaj za v žep suknjiča. Ker vprašati najdražjo in zadeti s prve je en navaden dolgčas.

allenedmonds_shoes_carlyle_black
photo: www.allenedmonds.com

Share

Selitev

Nisem čisto točno prepričan, kdaj me je doletelo. Izvedba je bila brezhibna.

‘Dragi, me ljubiš?’
DA
‘Sem ti lepa?’
DA
‘Bi objavljal svoj blog na moji strani?’
DA
KAJ?
ČAKAJ!
ZAKAJ?
‘Srce, si! Začneš naslednji teden. In dobil boš svoj kotiček. Zdaj vem, da me ljubiš najbolj na svetu!’
DA?
http://www.alenkamirt.si/novice/kk

Share

Njen do groba

V nekem trenutku je imel dovolj. Sedeč na svojem vrtljivem stolu se je sunkovito obrnil proč od mene, ki sem nebogljen, oblečen v belo haljo sedel tam pred njim, pa je v enem ob ogledalu visečem žepu poiskal majhen brivski aparat, pristolal nazaj k meni, vstal, mi nastavil dlan na čelo, potisnil glavo nazaj in malce jezno po angleško s francoskim naglasom zamrmral ‘Zis tajm aj vil suppout yo lezinez’. Z nekaj zamahi mi je obril kosmati vrat, oblikoval rob brade od ušesa do ušesa, se nagnil nazaj, kot bi ga zadela trenutna daljnovidnost, zadovoljno prikimal, mi namignil naj se pogledam v ogledalo in izjavil ‘Voala … zis iz mać bezzer’. To se je zgodilo nekaj tednov nazaj pri mojem francoskem frizerju Francku in od takrat si redno brijem vrat ter puščam brado samo tam, kjer sodi. Na bradi. Moja najdražja pravi, da sem tako obrit prav lušten in da se z veseljem igrava, kot bi se šele spoznala in bi se takoj zaljubila eden v drugega. Zadovoljstvo ob teh igricah je tako visoko, da sem se odločil po vratu briti vsak dan. Brez vode in mila, brez before in after shave namazov, ampak na direkt in po moško. Kateri moški bi zgubljal čas z mazanjem, če ga tam pod odejo čaka huda bejba …

V podobnem stilu se je začelo tudi najino zadnje jutro dopusta. Obrita moška brada, srečanje v kopalnici, joj pa midva se še ne poznava, pridi ti bom nekaj pokazal, imam tam ob moji postelji … pa si nekaj kasneje v hotelski restavraciji zadovoljna z življenjem privoščiva še zadnji zajtrk, najlepša ima idejo, da bi za marmelado kupila marelice na stojnici, ki je nedaleč od hotela, ji obljubim vse, kar ji lahko, ji vmes pomežiknem, vprašam po imenu, ker se kao spet ne poznava …

Odhod
Sediva v avtu, pred hotelom, lepotica pravi, da naj zapeljem proti stojnici, jaz njej, da nimam tam pri stojnici kje parkirati, predlagam, da greva raje peš, mi da z vrtenjem oči vedeti, da to zanjo ni opcija, pa demonstrativno in jezno zaloputnem svoja vrata, speljem iz parkinga pred hotelom, se ustavim 50m kasneje, ne morem nikamor, stojim z avtom sredi križišča … ‘ A vidiš zdaj, kaj naj?’, pa pravi, da ga pustim tukaj in grem peš … ja bravo, gospa, načrt in pol … pustim avto sredi križišča, prižganega, stopim ven, spet zaloputnem z vrati, čez nekaj minut prispem ves rdeč do stojnice … ’20kg marelic, prosim!’ … 25 kun … mu dam 100 kun … ‘Imate nešto sitno? … Imam, sedi v avtu in čaka, da se vrnem …

Marelice so v prtljažniku, v popolni tišini se peljeva proti domu.
‘Oprosti, ker sem bila sitna’, mi zašepeta.
‘Oprosti ti, ker sem bil tečen’, ji odvrnem.
‘Rada bi bila samo tvoja. Za vedno.’
‘Tudi jaz bi rad bil samo tvoj. Za vedno.’
‘Bova skupaj do konca najinih življenj?’
‘Bova, draga.’
‘A sem zadnja ženska v tvojem življenju.’
‘Si, draga.’

Nekaj trenutkov sem potreboval, da sem razumel, kaj se je zgodilo. Ravnokar sem spoznal svojo usodo. Ob meni sedi ženska, ki me bo spravila v grob.

Share

Dva kozarca vina

Dva dni sva z najdražjo potrebovala, da sva si postavila gabarite najinega letošnjega glavnega dopusta. Poenostavljeno se tem gabaritom reče 5 x 15m. 15 metrov rabiva od sobe do hrane, 15m od hrane do morja in ko sva ob morju imava 15m levo plažo v soncu, 15m desno pa v senci. No, pa 15m naju loči od sobe do poscanega avta. Torej se vse najino dopustniško-avanturistično življenje giblje v pravokotniku 30m x 30m. Kar je ravno dovolj, da imava dopust poln majhnih in večjih dogodivščin.

Kot vse dobre stvari tudi te majhne razdalje s seboj prinašajo nekatere slabosti. Prednost, da sva 15m od sobe do hrane je recimo ta, da sva v vsakem trenutku … le 15m do hrane. Izjemno dobre hrane v hotelski restavraciji. Logična prednost, ane. Oziroma kot bi se moja lepotica takoj po kosilu najbolje izrazila: “Njama njama, kaj bo za večerjo?”.
En tak lep scenarij te prednosti je ta, da ko greva iz plaže, natakarjem naročiva želje za hrano in pijačo, skočiva v sobo, se stuširava, prideva dol in čaka naju miza s pijačo in hrana pride prej, kot na običajnih dopustih.

Slabost je žal ta, da se vsakič, ko greva mimo hotelske restavracije in ne želiva jesti v hotelski restavraciji, počutiva izdajalsko krivo. In v glavi iščeva izgovore, s katerimi bova svojo odločitev prodala čudovitemu hotelskemu osebju. Danes je dan za odlazak u grad, je recimo enkrat izpeljan izgovor. Ali Ponestalo nam je sadja, trčimo na tržnicu. Ali Danas pa res nisva gladna, sva se jako najedla za kusilo … a da nisva jedla pri vas? … ja … jedla sva sadja od prejašnjih dni …

Včeraj sva v hotelski restavraciji jedla vse obroke, spila vse kave in vse Jamnice. Občutek krivde. In dobra hrana. Jebena kombinacija. Ker sva vedela, da ne bova po večerji žurala, sem si naročil pivo in ga zlahka zlil vase. Od enega piva sem skoraj na meji, da nisem pijan. In ker sem enega spil že nekaj ur prej, sem se tokrat nevarno približal frcljanju in bebastemu nasmehu. Večerja se je bližala h koncu, za sladico sva poskusila semifredo, ko je k nama pristopil eden od natakarjev in nama na račun hotela ponudil dva kozarca sladkega muškata. Prijazna gesta naših gostiteljev, zato sva se jima iz srca zahvalila za pozornost. Žal pa moja draga ne pije belega vina, jaz sem se pa zaradi maloprej vase zlitega piva dvakrat zahvalil za pijačo, sem se prvič namreč besedno malo spotaknil. In tako sediva ob obali, v čudoviti hotelski restavraciji, z dvema kozarcema alkoholno močnega muškata in se nasmihava in prikimavava natakarju, ki naju neprekinjeno gleda. In njegov kolega prav tako. Vsi njegovi kolegi, če sem natančen. Občutek krivde je znova obvisel v zraku. To vino morava spiti. Moja najdražja mi je dala jasno vedeti, da jo od belega vina boli glava in naj naprej sklepam kar sam, kaj se mi zna oziroma ne zna zgoditi po večerji.
Na srečo sem se rodil s prirojenimi improvizacijskimi sposobnostmi. Načrt je bil drzen, a premeten. Mojo čudovito dekle sem zapletel v humoren pogovor, vmes sva se dotikala, se smejala na glas in se pačila ter s tem odvračala pozornost od dogajanja na sami mizi. Ne da bi kdo opazil sem oba kozarca postavil enega ob drugem točno na sredino mize. Legendarna postavitev, Karpov bi mi jo zavidal. Napad, imenovan Dvojno kolobarjenje.
Lukavo sem počakal, da me naš natakar pogleda, z desno roko počasi prijel levi kozarec, ga dvignil njemu v salut, spil požirek, natakar je zadovoljno pogledal vstran, jaz sem pa z levo roko premaknil drug kozarec bolj levo in svojega položil nazaj … na desno stran. Nekaj kasneje sem spet prijel levi kozarec … njenega … spil požirek in ponovil ves postopek.

Dvajset minut kasneje sem kolobarsko spil oba kozarca vina, prosil za račun na sobo in ob spremstvu svoje najdražje počasi odracal v sobo.

Sean Connery
Ne morem zaspati. Moja lepotica spi kot top, meni se pa vrti, obenem sem pa ponosen nase, da sem se spomnil tako zvitega trika s kozarci. Nekako ji moram povedati, kako se počutim, moram ji povedati, da si zaslužim njeno polno pozornost … pa kao po nerodnem ruknem v posteljo, lepa moja se zbudi, dvigne glavo … ‘Kaj delaš?’ … in na kolenih ter z brado naslonjen na posteljo najprej malo bebavo buljim vanjo, odprem usta in vse, kar uspem izvesti je ‘Oprošti, šrče … šem upal, da ši budna, da bi še mi brežpogojno prepuštila … pa te nišem špošoben šekšniti…poškuši ždaj nažaj zašpat …’

Share

Dopust. Gradac.

Potovanje na morje se je, kot pričakovano, pričelo dan prej. Osemnajst (18) kosov pohanega piščanca se je kupilo pri Koširju za naporno pot čez hribe in doline, od tega jih je uro kasneje šest padlo na testu kvalitete. Morali smo se družinsko prepričati, če je pišče dovolj dobro. Bilo je. Ker smo pa le ljudje, ki se na pot odpravimo brez tveganj, smo portfelj to-go hrane razširili s paradižniki, svežimi žemljami, marmeladnimi krofi in jogurti. Ker nikoli ne veš, je najdražja v največjo torbo med vsa živila dodala še nekaj frutabel. Da se nadje, ako zatreba.

Pot

Večjih presenečenj od Ljubljane do grosupeljske bencinske, kjer sva izvedla prvi postanek, ni bilo. Teh nekaj kilometrov panike, ko nisva vedela, ali sva vzela s sabo pripomočke za prvo pomoč, ne štejem med presenečenja, ker se nama dogajajo redno. Lahko bi celo rekel, da sva hiter postanek pričakovala, edino Garmin se je malo zmedel, je bil namreč tik pred tem, da naju končno locira.

Drugi postanek, globoko nekje za Zagrebom, na skoraj prazni hrvaški avtocesti do Dubrovnika, je bil načrtovan skupaj z nakupom pohancev in je potekal po natančno določenih gabaritih. Na parkingu sva identificirala slovenska vozila, parkirala med dvema z NM registrsko, urno kot rakitniški podlasici skočila iz avta, zgrabila najino največjo vrečo, jo položila na mizo s klopmi, takoj zraven tistih Slovencev, še stoje iz vreč potegnila gmote hrane, zavite v alufolijo, se počasi usedla vsak na svojo stran mize in začela odvijati zasluženo malico. Sončna očala sva obdržala na sebi, da sva lahko škilila k sosednji mizi k rojakom, ki jim je čeljust dol padla, ko so videli Koširjevo umetnino in izračunali, da imava piščancev za cel avtobus Slovakov, oni pa žulijo vodo in žvečijo trikotne petrolove stvaritve. Ne bom zanikal, malo me je mikalo, da bi jim ponudil kak kos, ampak zadovoljstvo ob dajanju hrane lačnemu ni nič v primerjavi z užitkom, ko jih gledaš, kako te gledajo.

Hotel

Gradac je čudovito majhno mestece ob morju, nekje 100km od Splita naprej in 100km pred Dubrovnikom. In Saudade **** je čudovit majhen hotelček z izjemno prijaznim osebjem in brezplačnim parkingom tik pred hotelom, tik ob plaži, v globoki senci in tik ob kafiču. Najin avto je namreč dobil najboljše mesto na promenadi. Bil sem ponosen šofer. Svojega subarujčka sem gledal iz balkona, gledal sem ga med kofetkanjem, gledal iz plaže, gledal druge, kako hodijo mimo in ga občudujejo, tudi zdaj, ko sediva z mojo lepotico na zajtrku, opazujeva ljudi, ki hodijo mimo in si verjetno mislijo, da ko bodo pa oni veliki, bodo pa prav tako imeli takšen avto, ki gre povsod in se nikoli ne pokvari … vsi imajo radi Subaruja … tudi gospa, ki sedaj prihaja proti njemu in njena snežno bela razigrana puhasta srčkana pudlica, ki kar skaklja od veselja, ko ga zagleda, gospodarica, gospodarica, tudi midve bi lahko imeli to čudovito jekleno zverco, pa skoči proti avtu, moj nasmeh je vedno širši, draga je ponosna name, pudlica se ustavi ob zadnji levi gumi Yokohama Geolander, dvigne zadnjo levo nogo …

Sedim na zajtrku, v mislih s peno na ustih in tremi natakarji s koleni na mojih prsih, molim boga, da varnostniki odvlečejo gospo z jebenim skuštranim brezbarvnim brezčutnim ščenetom na varno, kot bi bila predsednica države med atentatom, vse v meni divja in besni, le moja draga še naprej mirno sedi in z rahlim nasmeškom nadaljuje z zajtrkom. Zdaj že tudi navzven očitno besen se obrnem k njej. Moj srepi pogled zahteva pojasnilo za njeno očitno veleizdajo. Pa me lepotica moja poboža po laseh in mi občudujoče reče: Vsi so tvoj avto samo gledali, ta pudlica si ga je pa zaznamovala za svojega. A nisi ponosen?

Share

Letalo

Leživa včeraj z najdražjo v spalnici, noč pred mojo službeno potjo v ZDA, objeta in v tišini noči, veva, da grem daleč, da se nekaj časa ne bova videla, lepotica moja je zaskrbljena, ker bo pot z avjonom dolga, naporna, pa se odločim, da z njo delim nekaj fantovskih fantazij, povezanih z avjoni, da jo malo razbremenim vsakdana in odvrnem misli od kratkega slovesa.

Povem ji, da smo fantje, ko smo bili še mladi, tam nekje okrog faksa in po njem, sanjali o tem, da bomo na avjonu sedeli zraven mlade dobre bejbe, s čudovitimi zobmi, meni je bilo pomembno tudi, da ima polne ustnice in popolno postavo, da se rada smeji in se frfotavo pogovarja, pa da bom ob njej sedel celo pot, pametoval o stvareh, ki jih poznam, upal, da mi bo dala signal, da je pripravljena tudi na kaj več, pa ji bom iz nadglavnega predala podajal kovček vsakič, ko si bo zaželela pogledati, če je iz njega vzela vse, kar potrebuje za pot, seveda poskrbel, da stojim tik ob njej, da se mi majica dvigne do popka, ko stegnem roke po njen kovček, ujamem njen pogled in rahlo rdečico na obrazu, pa da vstane, ker se mora pretegniti in gre mimo mene, se obregne obme, pa stoji tik ob meni, stegne roke po svoj kovček, majica se ji dvigne nad popek … ah … pa mi sramežljivo pove, da je nastanjena v Holiday Innu, v istem mestu, kot sem jaz, pa da se lahko dobiva na večerji, ker se res dobro razumeva. In se dobiva.

Roko na srce, velikokrat v teh letih nisem bil ravno najbolj romantičen, zato so moje sanje bile nekaj krajše. Sedel sem na avjonu, pa se je na sedež zraven vsedla huda bejba s polnimi ustnicami, popolno postavo, takoj po vzletu vstala, da mora na stranišče in mi namignila, če grem z njo in ji pokažem, kako le-to deluje, ker še nikoli ni bila … in seveda skupaj stopiva v toaleto in se kot dve pohotni živali dava dol, se vrneva na sedeže in se nikoli več ne vidiva. To zadnje je najpomembneje. Mojim možganom mora biti jasno, da se nikoli več ne bova videla. Tako sem čist pred punco, vem, da ne bo nikoli ugotovila, čeprav samo sanjarim. Ampak sanje se podrejo, če se razve. Imaginarno razve. Ker potem razmišljam o tem, kako naj se branim, pa naslednjič sploh ne sanjam več, da greva na toaleto, ampak da sedi ob meni, jaz si pa nič ne upam, ker me bo moja itak zalotila.

Takšne sanje sem imel 25 let nazaj in v teh 25 letih sem na avjonu sedel z vsemi tipi ljudi, vseh ras, vseh kilogramov, vseh vonjev in dolžin pogovora, sedel sem z njo, ki je spala do točke do točke, pa z njim, ki je gledal skozi okno vsakič, ko je malo avjon streslo. A fantovske sanje so ostale neuresničene. Z leti sem zrasel in se nehal ukvarjati s tem. Stopim na avjon kot bi šel v lokalno mesnico, vse poznam in vsak šum mi je znan. Ne pogovarjam se s sosedi, ker sem slab v small talku. Pa ne maram tiste tišine, ko ga vidiš soseda, kako mu oči begajo po diagonali, ker išče naslednje vprašanje, ki bi bilo vsaj malo zanimivo in na katerega bom mogoče celo odgovoril. Letenje je postalo dolgočasna rutina. Brez sanj. Brez osebnega cilja.

Do danes. Sedim na avjonu in k meni prisede Čehinja, mlada dobra bejba, s čudovitimi zobmi, polnimi ustnicami in popolno postavo, lepim nasmehom in frfotavim čebljanjem. Moje sanje. Z eno samo razliko. Jaz jih imam 45, ona pa 18. Nekaj mesecev nazaj je opravila vozniškega.

Bom poskusil izvedeti, če je podobna svoji mami.

Share

Kosilnica

6 let nazaj sem jo ponosen kupil. Mojo prvo Husquarno, kosilnico, ki sama hodi, sama kosi, sama prežveči travo in jo izpljune tako, da obenem striže in gnoji, ima ravno dovolj nastavkov, da jo obvladujem in ravno toliko, da sem sam sebi pomemben, ker znam plastični nastavek nabiti v njeno zadnjično luknjo. Pa to niti ni tako enostavno, ker moraš penetrirati pod kotom 45 stopinj in jo pravočasno zavrteti, da do konca prodreš.

Skatka, moja kosilnica in jaz sva postala nerazdružljiv par. Ne moti me, ker je glasna. Ravno nasprotno, bolj se bencinc motor dere, večja je verjetnost, da me bodo slišali sosedje. In me na ulici pobarali, kako mi je šlo in ali uživam, ko kosim in da sami opazijo, da uživam, ker kosim dvakrat dlje kot katerikoli drugi uvoženi kmet na Rakitni.

A ne morem si pomagati. Moja kosilnica striže bolje kot katerakoli primerljiva kosilnica istega cenovnega razreda. Z največjo lahkoto reže vse, kar ji pride pod nož in se ob tem obnaša, kot bi ji to bila mala malica. Kot da ne bi opazila debelih pleveljih stebel in zahrbtnih grmičjih korenin, ki kukajo nad zemljo.

Generalka
Dve leti nazaj je, po navodilih, prišel čas za generalni pregled. Zamenjal sem olje, zamenjal sem rezilo, očistil svečko, nabavil svež bencin, ker baje ga moraš na vsake toliko, očistil ročaje, zategnil vijake, naoljil potezno vrv, opral kolesa in celotno šasijo od spodaj. Bila je kot nova. Mesec dni kasneje se je pa začelo.

Najprej sem zaslišal zvok, ki ni sodil v to prijetno popoldansko vikend opravilo. Kling kling je delalo, malo težje se je vse skupaj obračalo, sem moral počasneje voziti in če je bila trava mokra, sem moral dvakrat čez in vsake toliko ustaviti in očistiti rezilo in vse okrog, da se je lahko moja ostra žiletkica neovirano vrtela. Nekako sem speljal sezono, očistil kosilnico in jo pospravil čez zimo.

Letošnja pomlad je pa safer. Klinga dvakrat glasneje, na mokri travi ugasne, pa jo moram na nekaj korakov dvigovati, da lahko moja kosilniška katana zajame zrak in zalet, pa naprej in nazaj, podrkavam kosilnico kot on Italijan svoj otroški voziček … ko mi v glavo sine razlog za opisane težave! Lansko in letošnjo sezono sem namreč gnojil travo in je dvakrat gostejša od primeljive trave kateregakoli soseda. Zato ima kosilnica težave se prebijati skozi mojo, in nanjo sem zelo ponosen, gosto travnato džunglo. V moji travi še mravlje ne najdeš, ker je teren neprehoden. In mravlje pač ne znajo živeti v popolni temi, obkrožene s 4cm visoko travco. Vendar mi ta misel ne pomaga pri sami košnji. Moja najdražja Husquarna ječi in tarna in klinga in se komaj premika. Tako komaj, da sem jo danes imel poln kurac in sem se odločil stvari priti do dna, hotel sem izvedeti kaj klinga in kaj ustavlja jebeno mačeto, da ne opravi svojega dela. Kosilnico sem zagnal, jo med poganjanjem položil na bok, pogledal pod njo, opazoval rezilo …

Kosim
Ponosen hodim po parceli, kosim z mojo najljubšo kosilnico, iz motorja se kadi beli dim, kot bi papeža izvolili, sem na internetu prebral, da se to zgodi z bencinskim motorjem, če ga med delovanjem položiš na bok in ga zaliješ, ampak meni … meni pač dol visi. Kosilnica reže, nič več ne klinga, nič se ne ustavlja, znova je v formi. Kot v starih časih. In vse, kar sem moral narediti je bilo to, da sem obrnil rezilo.

Share
Stran naprej →
Copyright © 2007 Kamenko Kesar • Linear WordPress Theme • Powered by WordPress