RT @PolegonTeam: Hec je resna stvar, pravi Churchill. Satirist, ne Winston. Sicer bi na Jaltsko vzel kopalke. #polegon #teambuilding
- Tuesday Sep 27 - 7:34pm

RT @PolegonTeam: Polegon® - Team building z LEGO® kockami, s katerimi gradimo tako mostove in stolpe kot vašo ekipo. https://t.co/d0PwqBqap…
- Monday Sep 26 - 5:47pm

Poklon diplomirancem. https://t.co/BuXx8QMUgD https://t.co/ljCVNdamHl
- Sunday Sep 25 - 7:54pm

Seksi žensko perilo. https://t.co/Bd6TQspiW5 https://t.co/WxgOKC58Az
- Sunday Sep 18 - 6:50pm

Poklon diplomirancem

Iz nekega razloga se ne znajdem najbolje v šolskem sistemu. Mama mi je priča. Ona je edina, ki si je zaradi mene barvala prezgodnje sive lase. Foter si jih ni. Sivi ob robu so mu dodali k šarmu.
Ni se mi še zahvalil.

Osnovna šola je bila, če pogledam nazaj, zadnji balzam za starše. Do četrtega odličen, kasneje dober uspeh. Nekaj sto upravičenih ur zadnjih nekaj let, ker sem igral lutke. Ravnatelj je bil moj mentor. Kadarkoli je stopil v naš razred, so vsi sošolci utihnili. Tudi učiteljica.

Prijazno nas je pozdravil in se obrnil k meni.
“Prestavili smo datum za premiero Sovice Oke na petek ob 11h,” se mi je nasmehnil in se poslovil.

Moji starši so žareli od ponosa, ker sva bila z ravnateljem v tako dobrih odnosih.

V srednji šoli sem s šolskim sistemom prišel navzkriž. Od takrat se nisva pobotala. Pa sem na začetku srednje bil prepričan, da bo šlo zlahko in da sva ustvarjena drug za drugega. Učitelj prvega strokovnega predmeta je imel planinski krožek. V svojem prvem srednješolskem let sem prehodil enajst dvatisočakov. Trojka pri njegovem predmetu je bila s krvavimi žulji zaslužena. Imena predmeta se ne spomnim.

Drugi letnik sem fasal štiri popravne. Staršem sem obljubil, da jih bom naredil. Dva v prvem, ostalo v drugem roku. Nisem jih. Veliko let kasneje sem izvedel, da nemščine ne bi naredil, tudi če bi bil to moj materin jezik.

Moja mama je nekaj dni pred popravnimi potožila sodelavcu. Da se trudim. Garam. Cele dneve sedim pred knjigo. Obupana je bila, ni vedela, kaj naj stori.

Sodelavec je vedel. Dan pred popravci se ga je napil in klical v šolo, da sem doživel prometno nesrečo. Da sem v bolnici.

Naslednji dan sem se pojavil pred učiteljico nemščine. Živ, zdrav, brez praske. Nisem se rabil veliko truditi.

Fiziko sem oboževal. Logična je. Dvigalo, klanci, vzgoni. Jasno kot beli dan. Prvi test fizike sem rešil z levo roko in test oddal s ponosom v očeh.

Fasal sem šus. Cvek. Batino. Kol. Stopil sem do učiteljice in jo prosil za pojasnilo, katera naloga ni imela prave rešitve.

“Vse imajo pravo rešitev, ampak ne vem, kako si prišel do njih. Nikjer ni računov,” mi je vzvišeno odvrnila.
“Vem,” sem ji obupano rekel. “Naloge so bile lahke. En vlak sem, drugi tja, metek gor, ptič dol. Logika, gospa učiteljica, vse sem vam opisal v besedah in na koncu pripisal rezultat.”
“Žal mi je,” je bilo zadnje, kar je izdavila, preden mi je pred nosom zaloputnila vrata svojega kabineta.

Naslednji dan je v šolo priviharil foter. Ko se je moj foter razpizdil, ni bilo zdravo biti blizu.
Spogajala sta se za dvojko.
“Ker je ravno foter prišel v šolo,” mi je vrgla v obraz, ko sva se ponovno srečala v njenem kabinetu.

Z enoletno zamudo sem dokončal srednjo šolo in se po vojski vpisal na faks za elektrotehniko in robotiko. Ne vem, zakaj. Pojma nisem imel. Na srečo sem si priznal, da me zadeva niti malo ni zanimala. Na žalost sem si to priznal šele proti koncu četrtega letnika, ko mi je ostalo še par izpitov in kakšna seminarska.

A nisem se predal. Vpisal sem se na ekonomijo. Prvega izpita, statistike, nisem zvozil pozitivno. Naslednji dan sem na hodniku srečal profesorico. Da ne razumem, sem ji povedal naravnost. Štiri matematike sem naredil na tehničnem faksu. Ne morem statistike pogrniti.

Nejevoljno me je povabila v svoj kabinet. Iz predala je potegnila šop papirjev in izvlekla moj test. Vse je bilo prečrtano. Prosil sem jo, če mi najprej razloži prvo nalogo.
“Je rezultat pravilen?”
“Da.”
“Kaj sem potem naredil narobe?”
“Nimaš dvojnega ulomka.”
“Saj ga ne rabim, račun je tako enostaven, da sem vse dal takoj v en ulomek.”
“No, vidiš, kako naj jaz potem vem, katera številka paše h kateri in da si to res ti napisal?”

Dala mi je šestico. Zraven je dodala, da sem lahko srečen, ker sem jo srečal na hodniku.

Na fakulteti za management mi je uspelo opraviti nekaj izpitov, preden sem naletel na profesorja, ki je nosil brke. In oboževal Franka Zappo. Vsako uro smo se o tem pogovarjali. Obenem je sovražil korporacije. Po nekem naključju je izvedel, da sem takrat bil direktor marketinga na Microsoftu. Stopil je do mene in mi zabrusil:
“Nikoli vam ne bo uspelo!”

Microsoftu je. Meni na tistem faksu ni.

Tujina. To je bil ključ do dokončanja mojega šolanja. Henley Management College. Poslali so mi teste. Na osnovi rezultatov in izkušenj so odmislili, da nimam faksa in mi omogočili študij Master of Science, Strategic Marketing. Po enem letu potovanj na predavanja v Milano in Madrid sem zaključil. Privoščil sem profesorju, da je vozil Jaguarja. Res sem mu. Ni mi pa bilo do tega, da bi o tem poslušal še eno leto.

Vsem prijateljem, znancem, poslovnim partnerjem in nekajtisoč ostalim diplomirancem “September 2016″ čestitam iz srca.

Share

Seksi žensko perilo

Ne bom se zmotil, če trdim, da sva temo “seksi spodnje perilo” z mojo najdražjo odprla in obenem zaprla v najinem prvem mesecu intimnih večerov.

Njeno mnenje je šlo v smeri:
“Z erotičnim perilom bom še bolj privlačna za svojega moškega.”
Moj odgovor na to je bil:
“Ne serji.”

Ne maram erotičnega perila. Ne vem, zakaj. Zdi se mi nepotrebna ovira pri sproščenem spoznavanju dveh oseb. No, še bolj nepotrebna ovira se mi zdi pri sproščenem spoznavanju samega sebe. Tangice v riti niti približno ne prinesejo takšnega zadovoljstva, kot ga obljubljajo v erotičnih spletnih oglasih.

Kos perila, ki ga najbolj ne maram, so samostoječe nogavice. To so tiste, ki se končajo s tesnim silikonskim trakom na zgornji polovici ženskega stegna. Spravljajo me v obup.

Prvič je bilo, ko sem ležal ob njenem desnem boku, naslonjen na svojo levo roko. Z desno roko sem počasi božal najdražjo po bokih ter navzdol po desnem stegnu. S prsti sem prispel do silikonskega traku. Prsti niso zdrsnili čez. Celo dlan sem pritisnil ob stegno in jo počasi potegnil čez nadležen elastični trak.

Trak se je pod dlanjo zrolal v nek obroč, a ni šel daleč. Rolal se samo na eni strani stegna. Na drugi strani stegna je bil silikonski trak prilepljen, kot bi ga sama Cerkev držala.

Nisem več ležal, ampak sem se dvignil na kolena in se spravil k njenim nogam. Potreboval sem namreč še levo roko, da sem lahko odrolal nogavico.

Z obema rokama sem tako odrolal nogavico z njene desne noge in nato ponovil vajo še na levi nogi.

Minuto kasneje je odprla oči. Ležala je na hrbtu, z nogami v zrak in me gledala. Še kar sem sedel ob njej, polno zaposlen.

“Kaj pa počneš?”
“Nogavice ravnam.”

Ne maram samostoječih nogavic. In še najbolj ne maram slačiti samostoječih nogavic. Iz mene potegne slabe spomine najstniških let.
Ko sem si mislil: “Danes pa bom.”
Ko sem bil pripravljen.
Ko sem stal sredi sobe, kot od matere rojen.
Pa je bejba rekla, da še ni pripravljena.
Tudi takrat sem počel isto.
Dol rolal.
Kondom.
Z obema rokama.

Share

Možnost izbire

Stojim pred policami svoje najljubše trgovine in se praskam po glavi.

Enostavnejši del projekta je za mano. Najprej sem potreboval bager. V vasi imamo dva bagra. En je bil takrat pokvarjen.

Sosed z delujočim bagrom je razkopal parcelo in dva dni kasneje dal roko v ogenj za kolega iz sosednje vasi:
“Ima rodovitno zemljo in dobro ceno, majhen kamion, da se lahko prebije do tvoje vukojebine, pa najbližje ti je,” me je prepričal in nato potihem dodal, “za kaj si ljudje sploh postavite bajto tja, kamor še z jebenim bagrom ne prideš normalno.”

Trgovina TopDom je bila logična izbira za nakup nekaj ton betonskega materiala, ki je romal pod zemljo. Je najbližja trgovina te vrste in robo pripeljejo na dom. Oziroma pol kilometra do doma, če imaš bajto na kraju, kamor še jebeni bager ne pride normalno.

Sosed je vrgel betonske cevi v zemljo in vse skupaj zasul in zravnal. Njegov kolega iz sosednje vasi je pripeljal zemljo. Dva dni mi je vzelo, da sem zemljo nametal na samokolnico, jo razvozil po gradbišču in jo zravnal z grabljami. Imam ene grablje, eno lopato in eno samokolnico. Ni bilo težko.

In zdaj stojim pred policami svoje najljubše trgovine in jebem mater vsem, ki proizvajajo seme za travo.

Ne znam se odločiti ali naj kupim travo, ki raste nizko ali travo, ki zraste visoko. Če raste nizko, ne bom rabil veliko kositi. A jaz rad kosim. Pa še kosilnica me je stala 600 evrov. Če zraste visoko, bom moral pogosto kositi. Tako rad pa spet ne kosim.

Prav tako ne vem, ali naj kupim travo za sončno lego, senčno lego ali polsenčno lego. Namreč zjutraj je pol parcele v senčni legi. Dve uri kasneje se planet Zemlja tako čudno obrne, da je povsod malo sonca in malo sence. Popoldan na spodnji del žge sonce, kar velja samo za dva meseca v letu, ostalih deset je tam spet ali ful sonce ali ful senca, pač zaradi oblakov, ki potujejo naokrog.

Pa trava za vlažno ali suho zemljo. Če kupim travo za vlažno zemljo in žge sonce, bom moral ves čas zalivati. In če kupim travo za suho zemljo in ves čas dežuje? Naj hodim s fenom naokrog?

Potem pa, pazi to, trava za rekreativne in trava za športne površine. Mislim, ko na naši zelenici igramo badminton, se jaz na moji strani rekreiram, oni na drugi pa švicajo. A to naj kupim dve različni travi?

Nisem niti prepričan, kaj pomeni za športne površine. Po moje je trava bolj trpežna, pa verjetno sama od sebe zraste v karo ali črtasti vzorec, če prav vidim na fusbal igriščih.

Ko bi vsaj pisalo, da je s to travo prekrit Camp Nou, bi jo takoj kupil. Prvič zato, ker bi se lahko z njo hvalil in drugo, upal bi, da bi kdo od mojih otrok ratal tako dober, kot so nogometaši Barcelone. Ne vem edino, ali bi se morali na njej igrati ali se na njej pasti.

Pa trava, ki potrebuje več nege in tista, ki potrebuje manj nege. Zakaj nisem imel te izbire, ko so se nam rodili otroci?

Imajo tudi univerzalno travo. Verjetno za nakupovalne debile, kot sem sam. A univerzalnega ne bom kupil. To so ziher tista semena, ki ne pašejo nikamor, pa jih prodajajo, da pašejo povsod.

Rad bi izbral angleško travo, pa se bojim, da bi se preveč sekiral, če bi kdo hodil po njej.

Potem imajo eno, kjer na škatli piše, da bo lepa nekaj let. Mogoče, a ne pri meni. Vsako pomlad iz okoliškega gozda in travnikov fašem rastlinsko multikulturno migracijo. Lani mi je sredi badminton igrišča zrasla leska.

Stojim pred blagajno svoje najljubše trgovine. Ne praskam se več po glavi. Kot velikokrat me iz takšne zagate rešuje matematika. V vozičku imam tisto, ki je najcenejša na kilogram.

Share

Srce spregovori

“Zdi se mi, da mi vsake toliko srce zadrhti,” mi na začetku tedna zaskrbljeno zaupa najdražja, prime v roke telefon in pokliče osebo, ki ji pri tem lahko najbolje pomaga.

Zjutraj, dva dni kasneje, se moja srnica vrne iz UKC in priskaklja do mene. Vidim pod njenim vratom, da je spredaj in zadaj vsa polepljena z belim medicinskim hansaplastom. Vesela kot ventilček vzklikne: “Glej,” in dvigne majico.

“Jebemti!” vzkliknem in sunkovito skočim korak nazaj.

Pred mano stoji teroristka s kupom kablov in obližev čez joške. Iz vsakega obliža pelje en tanek kabel, ki se združi v en širši kabel, podoben tistemu v LEGO Technic s konektorjem na koncu. Na koncu ženinega širokega kabla se nahaja, zataknjena za elastiko spodnjih hlačk, črna plastična škatlica.

“Glej, kaj imam,” še enkrat čivkne ženička veselo, meni pa nič smešno. Vse to kablovje na njej mi zgleda tako, da če najdražja kihne, letiva z bajto vred v zrak.

“Dobila sem Holter, si moram 24 ur meriti aktivnost srca,” reče Terminatorka, stegne roke predse in naredi počep. “Naslednjih 24 ur moram biti ful aktivna,” se nasmehne in naredi predklon, “je zdravnica rekla, da moram obremenjevati srce, zato bom veliko hodila po stopnicah.”

“Čakaj malo,” se končno oglasim, skrit za vrati sobe, “naslednjih 24 ur moraš biti ful aktivna?”
“Da,” nekajkrat zapeljivo pomežikne.
“A tudi zvečer, ne samo čez dan?” se prikažem izza vrat.
“24 ur je rekla zdravnica.”

Nasmešek se mi razleze do ušes, ko stopam proti njej.

“Kaj se pa režiš kot počen paradajz?” jo zanima.
“Nič, srček moj, lepotička moja.”
“Ja, Kesar, tudi seks morava vključiti v teh 24 ur, če se ti to goni po mislih. Čim več aktivnosti, ki povzročijo, da srce tolče kot noro,” hiti razlagati, “tako, da bolje zate, da se danes potrudiš in mi ne delaš sramote, ko bodo zdravniki gledali izvide.”

Stopim k njej in jo nežno objamem. V dobrem in slabem, sva si rekla na poroki. Če mora žena 24 ur garati na polno, sem prvi, ki ji moram pri tem pomagati.

Cel dan, odkar je žena ožičena, sanjarim o jutrišnjem dnevu. Zamišljam si ženo, kako naslednje jutro vsa utrujena in skuštrana pride na UKC in prinese nazaj svoj holter. Zdravnica in polna soba medicinskih sester se zberejo v večji sobi pred računalniškim monitorjem. Zdravnica iz ženinega holterja vzame spominsko kartico in jo vtakne v sobni računalnik. Računalnik začne mleti podatke.

Trenutek, preden prikaže graf 24-urnega bitja ženinega srca, se na ekranu pojavi opozorilo. “Prosimo, da gor na obstoječi monitor postavite še dodatni monitor, da lahko prikažem graf v celoti.” V sobi završi, osebje se spogleda. Skomignejo z rameni in prinesejo še en monitor.

Zdaj sta dva monitorja pred njimi, eden na drugem. Računalnik še nekaj zmelje in začne počasi izrisovati graf. Na spodnjem monitorju se po srčnem grafu ‘vidijo’ stopnice gor, pa stopnice dol, nekaj počitka, počepi, stopnice gor, stopnice dol in deset minut hitre hoje (popoldan proti domu). Tik pred večerom srčna aktivnost za debelo uro pade strmo navzdol (draga kuha večerjo in pospravlja stanovanje, očitno jo to pomirja), takoj za tem malce zaniha (tuširanje, umivanje zobk), nato pa se samodejno vklopi zgornji monitor. Aktivnost srca ponori in skoči na vrh drugega monitorja, se za trenutek umiri in nato spet skoči v višave. In spet. In spet.

Iztrgam se iz misli, medtem, ko še zmerom stojiva z drago sredi sobe, objeta in v tišini. Ja, treba se je dokazati, Kesar. A meni je jasno, da uspeh ne leži samo v večerni akciji. Pomembno je tudi, kaj se dogaja pred tem. Če želim s svojo akcijo doseči pravi učinek, jo moram pred tem umiriti. Aktivnost njenega srca moram spraviti na najnižjo možno točko. Moja draga se ne sme z ničemer obremenjevati, jo bom že jaz obremenil, ko bo prišel čas za to.

Načrt je postavljen in izveden do potankosti. Zadnja ura pred spanjem mini v božjem miru. Ob 22:57 se akcija prične, 25 minut kasneje konča, moje srce bije kot noro, stari, to je trajalo dvakratnik Cooperjevega testa. Končno pridem k sebi, z najdražjo se spogledava, si pomežikneva, ugasneva luč in zaspiva.

Naslednje jutro se moja srnica vrne iz UKC in priskaklja do mene. Vidim pod njenim vratom, da ni več polepljena z obliži. Vesela kot ptič, ki se ženi, dvigne majico in reče: “Glej.”
Vidim. Joški. Brez obližev.

Moja najlepša, moja žena skoči k meni in me objame.
Lepo, da je vesela, ampak iskreno mi dol visi za njeno razpoloženje. Mene zanima samo to, kako so v UKC reagirali na triglavski EKG po 22:57 uri.

“Kaj pravijo?” previdno vprašam.
Ženka me pogleda s sijočimi očmi, me nežno poljubi in mi na uho zašepeta: “Pravijo, da mi seks paše. Da zelo blagodejno vpliva name.”

“Čakaj malo! Blagodejno?”
“Ja, srce, še bova seksala. Veliko. Je pokazalo, da mi umiri srčni utrip.”

Share

Odkar sem poročen

9 tednov po poroki se stvari postavljajo na svoje mesto. Nekatere grejo na bolje, kakšna tudi na slabše.

Postelja je vedno topla. Malo sem se edino zajebal z nakupom preširoke postelje. Kakšno noč spiva tako narazen, da ne vem, ali žena spi pri meni ali pri sosedu.

Ne moledujem več za seks. Saj sva poročena. Zdaj zvečer stisnjeno in negibno ležim na robu preširoke postelje in čakam, da se spomni name. Če se ne spomni name, se tako dolgo obračam, da popizdi in zasika “Kaj je? Bi rad seksal?”. Da, srčece moje, najlepša moja, hvala, ker vprašaš.

Po novem štejem svoje spodnjice. Ne vem, kako, ampak tiste najboljše, torej najudobnejše in najmehkejše, po poroki skrivnostno izginjajo takoj, ko so oprane. Žena pravi, da nič ne ve o tem. Obenem omeni, da ji je zaradi skupnega življenja z mano toplo pri srcu. In okrog ledvic.

Nikoli nisem lačen. Vsakič, ko omenim lakoto, mi žena v roke potisne nakupovalni spisek in me pošlje v trgovino. Ne upam se pritoževati. Zato nisem nikoli lačen.

Odkar sem poročen, sem priča nadnaravnemu. Moja žena ima 110% sluh. Sliši vse, kar rečem + še nekaj tistega, kar prikrijem.

Ženin avto je zdaj tudi moj avto. Res je, avto kozmetično ne zgleda brezhibno. Na vogalih je malo podrgnjen. Pa po vratih. Pa čez odbijače. Podvozja na srečo ne vidim. A tudi to je nova realnost. Namreč odkar se moja žena piše Kesar, imamo Kesarji zjebano vozniško statistiko.

Ugotavljam v tem duhu, da je moja žena manj čuteča, kot sem si mislil.
Prejšnji dan me recimo kliče, naj pridem in rešim situacijo.
“En tip, parkiran ob cesti, trdi, da sem podrgnila njegov avto!”
Nekaj minut kasneje stojim na kraju domnevne nezgode. Tip mi razlaga, da je sedel v avto in ga je nekaj butnilo. Moja ga posluša in skomigne z rameni.
“Jaz nisem nič čutila.”
Še pred tem pri Leclercu z levim sprednjim kolesom zapne za verigo in jo vleče za sabo. Veriga je na drugem koncu pritrjena na betonski kamen, ki med vlečenjem tolče po levem sprednjem blatniku. Prijateljica, ki se pelje z njo v avtu, jo prosi, naj ustavi in pogleda, kaj se dogaja. Žena stopi iz avta, zagleda verigo, ovito okrog kolesa, zagleda kamen na koncu verige in komentira: “Glej, fora. Nič nisem čutila.”

Odkar vem za to, ženo vsakič med večerno akcijo najprej vprašam, če kaj čuti. Dokler ne potrdi, se ne premaknem.

Share

Seksnila sta se

Z najmlajšima (7 in 8 let) smo vstopili v tisti del odraščanja, ko bi najraje potisnil glavo v pesek in se delal, da nič ni res. Glavno vlogo pri tem igrajo Gremo mi po svoje, Nickelodeon in njuna brezmejna domišljija.

“Kosilo!”
“Ne ti meni kosilo.” bevskneta in se trenutek za tem začneta kot počeni režati, ker jima je ratala dobra fora.

“Ne ti meni …” je del našega vsakdana. Odgovor, ki se začne s temi besedami, ustreza vsaki priložnosti.

“Boš sok?”
“Ne ti meni sok.”

Minuta kasneje.
“Kje je moj sok?”
“Saj si rekla, da ga ne boš.”
“Ne ti meni, da sem rekla, da ga ne bom.”
Grrr.

Zmaga za nas, starce, ne obstaja. Ko smo že pri starcih:

Gremo iz plaže, kot glava družine hodim zadaj, da jih imam vse preštete. Pomeni, da zadnji prispem na teraso hiške. Mali ne moreta, da ne bi.

“Kaj je, stari? Težko dihaš?”
“Komu ti stari? 46 jih šele štejem!”
“46? Oprosti, mrtvak.”

Ali Nickelodeon fora, ko se na glas igrata s konji.

“Konja prispeta v hlev. Pet minut kasneje. Konja sta privezana. Pet minut kasneje. Konja sta lačna.”

Posebno mesto seveda zavzemata zajebavanje najstnikov in trenutna kraljica besed – seks.

Naš najstnik zjutraj rad poleži. Prideta čebeli do njegove postelje in izjavita:
“Hej, stari, če prideš na zajtrk, ti zrihtava punco.”
Valda, da ne vstane.

“Kamenko, a imaš res kosmato rit?”, se režita za mano na ulici.
“Imam.”
“FUUUUUJ!!!!”

“Kamenko, a sta se vidva z Alenko že seksnila,” se dereta za mano in pokata od smeha.
“Kaj pa to pomeni seksniti?”
“Ja ono, ko sta v postelji.”
“Kaj pa delava v postelji?”
“Stari, ja ono, ko se lubčkata z jeziki,” se režita na ves glas.
“Pa še kaj?”
“Halooo? To je to! Pa kaj tebi ni jasno, stari?”

Meni? Očitno marsikaj.

Share

Stisnjena pest

“V nedeljo greva v Mursko Soboto,” mirno reče najdražja in gleda naprej TV.
“Soboto?”, sem presenečen, ker tam res nimava kaj dosti za iskati.
“Jap.”
“H komu pa?”
“K Tadeji.”
“Kaki Tadeji?”
“Oni z multiplo sklerozo, ko sem ti njen intervju brala na glas.” (intervju)
“In zdaj greva kar k njej, ali kaj?”
“Jap. Zelo posebna ženska je. Všeč ti bo.”

In sva šla. Tik pred odhodom me moja čudovita žena informira, da bova tam na kosilu, pa da potem gremo nekam na vino in da nam bodo njihovi stari starši dali vrtnine za s sabo. Ker bo ziher dobra domača hrana, me je najdražja prav tako opomnila, naj kosilo ful pohvalim, mogoče dobiva še kaj za s sabo. Pa nekaj praznih lesenih zabojev naj vržem v prtljažnik, za vsak primer, če bo vrtnin ful veliko. Za trenutek zastanem pred njo in se zagledam v njen obraz.
“Zaboje?”
“Ja, pa kar gor napiši paradajz, pa solata … da se pol ne lovimo, v kateri zaboj kaj damo.”
Z mojo ženo se ni za zajebavat, ko pridemo do dobre hrane.

Obisk
Sedimo na terasi pred njihovo hišo, kosilo je bilo izjemno in pohvaljeno. Babi nam vmes postreže s cekinčki, namočenimi v mak in orehe. Pijemo špricer in se skozi pogovor spoznavamo med sabo. Tadeja, ki sedi desno ob meni, razlaga o fizioterapiji, njenem delu v Avstriji in izzivih, ki jih ima zaradi multiple skleroze. Recimo to, da težko hodi, da jo ves čas boli, da včasih kar pade in se ne more pobrati, da pa so njeni šefi prijazni in razumevajoči. Prav tako omeni, da je vodja fizioterapije in da imajo zaposlenih 12 fizioterapevtov.

Za trenutek mi zastane dih. 12 fizioterapevtov? Njene zadnje besede mi začnejo odmevati v glavi, kri mi požene po žilah, globoko vdihnem, se zravnam na svojem stolu in se obrnem proti njej. Ravnokar sem zavohal priložnost zase.

Štiri mesece nazaj sem namreč šel na prvi trening sezone odbojke na mivki. Po eni uri ogrevanja smo se razdelili v skupine in začeli igrati. V prvi tekmi, nekje na polovici, je na mojo žogo priletel soigralec, mladenič z ogromno energije in nič občutka. Roki je stisnil v eno veliko pest in z vso silo izvedel spodnji odboj. Na mojo nesrečo so se med njegovo dvojno pestjo in žogo znašli moji prsti. Fant me je s takšno silo nabil na kazalec in sredinec, da sem padel na kolena in se komaj pobral nazaj. Danes, štiri mesece kasneje, je moj desni sredinec še zmerom pol manj gibčen in pol bolj debel od levega. Pesti recimo ne morem več stisniti.

Kakorkoli. Sedim na obisku v Murski Soboti, zraven mene sedi fizioterapevtka, jaz pa s poškodovanim prstom. Če bi bila katerakoli druga fizioterapevtka, bi ji pod nos pomolil svoj prst in jo prosil, če lahko pogleda. Ampak Tadeja ima multiplo sklerozo. Ne morem ji reči “Boli me”, ker me v resnici ne boli tako zelo, če se postavim v njeno perspektivo. Ampak, jebem mu, priložnosti pa ne morem kar izpustiti z roke.

Zravnan na svojem stolu se počasi torej obračam proti njej. Svojo desno roko s poškodovanim sredincem neopazno dvignem nad mizo in jo položim bliže njej. Stegnem sredinec, ostale prste pokrčim, mogoče bo opazila defekt. Pogledam, kaj sem ravnokar naredil. Bravo, butl, gostiteljici kažeš sredinca. Res, čestitam, mojster. Skrijem roko nazaj pod mizo in čakam na boljšo priložnost. V tistem za trenutek vsi utihnemo. Eni, ker jejo, drugi, ker pijejo.

“Veš, Tadeja …”
“Ja?” me pogleda s tistimi velikimi očmi.
“Veš, ti si fizioterapevtka,” nadaljujem.
“Ja, res je.”
“Veš, jaz bi te nekaj mogoče rabil,” že skoraj jočem pred njo. Za hip mi postane žal, da se nisem obril in si oblekel kratke hlače, da bi zgledal kot nebogljeno dete, ko pri mami išče varno zavetišče.
Tadeja čaka, kaj bom rekel, jaz pa počasi dvignem desno roko, sramežljivo stegnem sredinca in po tiho zašepetam “Sredinček me bubca.”

Da sem zajebal, sem vedel v trenutku, ko sem to rekel. Tadeji se zasvetijo oči, prime me za prst, ga obrača levo, pa desno, ukaže sinu, da skoči po nek trak, ampak nisem razumel, kaj točno hoče. Spet gleda prst, ukaže možu, da skoči po tanjši trak, mi stisne prst, jaz na robu joka od bolečine, ko mi naenkrat spusti oteklega sredinca in reče “Imam rešitev zate.”

V roke vzame tanek gumijast trak, podoben tistemu, ko smo ga kot mulci uporabljali za frače. Pravi, da gre za neko novo terapijo, Medical Flossing (link), ko ga uporabljajo tudi naši v RIO 2016 (dokaz – link). Trak mi začne ovijati okrog prsta in to tako, da ga ful nategne in nategnjenega ovije. Oči mi obrne od bolečine, tudi zato, ker mi trak puli dlake na prstu, pa molim boga, da se mi prst ne zlomi na pol. Njen mož na drugi strani mize si zadovoljno momlja v brado “Končno je našla drugega, zakaj bi samo mene bolelo.” Tadeja mi tako ovije prst in mi reče, naj stisnem pest. Pa stiskam pest kot pri norcih, ker pač sredinca ne morem kar stisniti, ko je na tesno in naravnost ovit. Pa spet spustim, pa spet stisnem. Tadeja zdaj zamenja tanjši trak za debelejšega. Sredinec bi se pokakal od strahu, če bi imel rit, mene boli za znoret, a Tadeja se samo smehlja. Ponoviva vajo s stiskanjem. Odvije mi prst, zloži trak na mizo, me pogleda in vpraša “Kako je prst? Je kaj bolje?”

Sedim pred njo, gledam svoje prste, predvsem junaka na sredini. A to je to, ali kaj? 5 minut bolečin in zdaj naj bi bilo bolje? Neprepričan v to terapijo pričnem počasi krčiti prste. Vse, kar sem uspel na glas povedati, je bilo “Ma ne me jebat!” Po štirim mesecih prvič na polno stisnem pest.

Share

Dve vilici

Sobota dopoldan. Cel dan z ženo nimava nobenih obveznosti. Ok, dobil sem 8 kubikov zemlje in jo moram s samokolnico razvoziti po brežinah, splanirati, posejati travo, pograbljati, zvalati, zaliti, ampak vse omenjeno ni obveznost, ker ne rabim tega obvezno narediti danes. Lahko tudi jutri. Ali pa pustim kup zemlje in otrokom prodam, da sem jim naredil smučišče.
Z najdražjo se odločiva, da izkoristiva poročno darilo, ki sva ga dobila od prijateljev Špele in Robija in sicer obisk savnice, kamor ne hodim veliko, ker ne vzdržim ravno dolgo, masažice, kamor ne hodim ravno veliko, ker me boli, ko mi maserke stiskajo meča in bazenček, kamor ne hodim veliko, ker mi ne dovolijo, da noter lulam.

Kakorkoli, najdražja rezervira termin ob 16h v Wellnesu Essense na Bledu. Okrog poldne pojeva doma kosilo in mnogo prezgodaj izsilim odhod na razvajanje. Sem dragi prodal, da je na cesti lahko gužva, v resnici pa nisem mogel gledati kupa zemlje pred sabo, ki se nič ne manjša sam od sebe.

Na Bled prispeva pol ure prehitro. Žena predlaga, da greva na kremšnito v hotel Park. Pravi, da bi kar zdaj pojedla to, kar bo v savni izgubila. Logika je na mestu, zato se strinjam. Sedeva za mizo na terasi hotela in pokličeva natakarico.

“Meni espresso v mali do vrha,” pravim.
“Meni isto,” reče žena, “pa eno kremšnito.”
“Vi boste tudi kremno rezino?” me vpraša natakarica.
“Ne bom, hvala, nisem lačen,” rečem in fašem ubijalski pogled moje najdražje.
“A lačen moraš biti za kremšnito?”
“Ne, pač mi ne paše.”
“Prinesem dve vilici,” vpraša natakarica?

Moja draga se sunkovito obrne k njej in ji skozi zaprte zobe zabrusi “Da ne bi slučajno! Če je noče, je ne bo dobil!”

Reakcija moje najdražje se mi je zdela prečustvena in malce pretirana.
“A lačen moraš biti za kremšnito?!” si je srdito ponavljala potiho in skozi stisnjene zobe. Nisem razumel, kje sem zajebal.

Natakarica prinese kremšnito z dvema vilicama. Žena pograbi obe, vsako v svoje roke in napade sladico. Najprej z eno vilico, nato z drugo. Gledam jo kot poscan pes in čakam samoumevno vprašanje “A boš? Ti dam?”.

Proti koncu kremšnite dvigne pogled in mi pomigne z glavo.
“Kaj je? Bi kremšnito?”
“Pa bi,” priznam.
“No, pa ne boš,” reče in nadaljuje z napadom nanjo.

Proti wellnessu se odpraviva kot pes in mačka. Lačen pes in huda mačka.

Masaža
Leživa eden ob drugem, oba na trebuhu. Zraven ob naju na mizi klečita maserki in nama masirata hrbet. Moja maserka mi z obema rokama pritisne na trtico, ko nekaj poči. Na rahlo, a vseeno. Za trenutek obstane. Ponovno pritisne. Ponovno nekaj poči, kot bi dva oreha med sabo trl. Zdaj obe maserki obstaneta. Počasi se obrnem proti njej, vidim, da je kar malo bleda ratala.

“To ne poka v mojem hrbtu,” ji rečem.

Nekaj časa me gleda, ni prepričana, ali naj mi verjame. Naenkrat vzklikne, si z rokama seže okrog vratu in si iz majice potegne verižico z lesenimi obeski.

Share

Dva računalnika

V naši hiši, na vrhu hriba, na koncu ulice poteka srdit boj. Šest družinskih članov se, v duhu modernih časov, s kreativnimi triki in namišljenimi izgovori bori za uporabo “samo dveh” prenosnih računalnikov. Ta boj poteka tudi zdaj, medtem, ko to pišem.

15-letnik, z vsemi priteklinami tipičnega najstnika, potrebuje računalnik najdlje in najbolj pogosto. Zgodba se običajno prične okrog 14. ure, kar je skoraj sredi noči po najstniškem času. Mulac, oblečen v pižamo, počasi drsi po stopnicah navzdol in se ustavi na pol poti, torej na polovici nadstropja. Od tam je najboljši razgled na dnevno sobo, pa še za osem stopnic energije prihrani, če slučajno ne gre po njegovem. Skenira torej prostor in pogled se mu zmerom ustavi na mojem računalniku.
“Ga rabiš?” me vpraša.
“Ne zdaj, čez nekaj ur.”
Spusti se po stopnicah, vzame računalnik in počasi izgine nazaj gor v svojo sobo.

Ne vem, kaj točno počne v sobi. Dan našega najstnika je zame nepopisan list papirja, za razliko od 16-letne najstnice. Pri njej je vse jasno, kaj počne. V dnevni bere knjigo, v kopalnici nabija musko in zraven poje, na terasi rešuje križanke, dvema smrkljama (7 in 8) meče žogo, ker se igrajo, da sta mali dve psa in z visečim jezikom iz ust tečeta za žogo in jo vrneta najstnici. Če najstnica potrebuje nekaj več časa zase, zaluča žogo po brežini navzdol v visoko travo. Torej pri njej je vsem jasno, kaj počne in kdaj. O najstniku vemo pa samo to, da je v sobi, da ima gor slušalke in da je na računalniku. Istočasno, kot je na telefonu. Istočasno, kot je na DSu. Spomnim se, da sem enkrat popizdil, prihrumel v njegovo sobo in se zadrl:
“Zgini mi na svež zrak!”
Mulac me je pogledal, dal dol slušalke, vstal iz postelje, stopil do okna, ga odprl na stežaj, se vlegel nazaj k računalniku in mirno rekel “Svež zrak”.

Eno uro nazaj sem torej ponovno potreboval računalnik. Želel sem napisati to, kar zdaj pišem. Najstniku sem, ker se mi ni dalo hoditi po stopnicah navzgor in zgubljati energijo za brezveze, ležeč na ležalniku poslal sms: Čez 20 minut mi prinesi računalnik. Najstnik je, da prav tako ne bi zgubljal preveč energije, odgovoril samo s “k”, kar je kratica za “ok”. Vsaka črka šteje.
In res prinese računalnik, kot sva dogovorjena. Poda mi ga v roke, medtem, ko ležim na ležalniku. Zahvalim se mu. V redu je, pravi, si vzame drugi ležalnik in ga postavi zraven mojega.
“Kaj počneš?”, ga vprašam.
“Nič, bom tukaj počakal, da boš končal s tem, kar boš delal.”
“Blog bom napisal.”
“K.”

Mulac se vsede zraven mene in mi gleda v ekran.
“Nič še nisi napisal,” pravi minuto kasneje.
“Ne morem, nerviraš me, ko si zraven. Rabim mir.”

Nekaj kasneje.
“Še zmerom nič. O čem boš pa pisal?”
“O tem, kako me nadleguješ, da čimprej dobiš računalnik nazaj,” mu zasikam.
“Super, bom zraven bral. Pa lahko bi že začel pisati.”

Par minut se ne zgodi nič. Jaz ne pišem, on ne govori. Naenkrat se počasi nagne proti meni, stegne roko do tipkovnice in stisne črko “s”.
“Na,” reče, “tu imaš prvo črko, da boš vsaj začel.”
Zbrišem črko.
“In zdaj spet nimaš nič,” mi mirno razloži trenutno stanje in začne brskati po telefonu.

Prav ima me, da bi ga prosil, če se lahko greva igrati, da je on pes, jaz mu pa mečem žogo.

Share

Nedelja, čas za pisanje

Pride kdaj kakšna nedelja, ko ne vem, kaj bi pisal. Danes je tak dan. Od kosila naprej razmišljam.

Mogoče bi pisal o srajci, ki sem jo zaradi napake v materialu nesel zamenjati v trgovino. Na blagajni sem spoznal gospo, ki je reklamirala čevlje. Je dobila dva leva. Hehe. Gospa mi je čestitala za poroko, pa se ne poznava. Je rekla, da “sledi sceni”. Zanimivo. V preteklosti sem bil s sceno povezan le preko stavka “Ne delaj scene!”. Običajno v restavraciji ali hotelu, če kaj ni štimalo. Odkar sem z Alenko, sem del scene. Kot spremljevalec, pa vseeno.
Isti večer mi je gospa na FB poslala prošnjo za prijateljstvo. Prijetno presenečenje.

Mogoče bi pisal o bivšem sosedu, ki me je našel preko FB. Še eno prijetno presenečenje. Minilo je 33 let, odkar sem se odselil od tam. Bivšega soseda se spomnim samo po imenu in priimku. A le, če njegovo ime in priimek povem na glas in skupaj. Takrat mi zazveni znano.

Lahko bi pisal o 3-nivojski zelenici okrog hiše. Včasih sem imel nekaj zelenice in nekaj grmičevja, tega predvsem na brežinah. Grmičevje me je delalo nervoznega, ker je vmes rasel plevel. In plevel je bil zmerom višji od grmičevja. Torej je brežina zgledala grdo. Plevela se nisem mogel rešiti, vsaj ne v času, ki sem mu ga bil pripravljen nameniti. Zato sem spulil vso grmičevje iz zemlje in ga zažgal. Na brežinah sem zasadil travo. Zdaj kosim 3 ure vsak teden. Vmes zamenjam tri kosilnice. Bencinko Husquarno za ravne predele na parcelnem nivoju dve in tri, elektriko Bosch za nivo ena in brežine na nivoju ena in dve ter nitkarco za detajle na vseh treh nivojih.

Smreke okrog hiše si prav tako zaslužijo, da pišem o njih. Dve rasteta malo krivo tam proti vrhu, pa ne vem točno zakaj, glede na to, da so vse ostale smreke na Rakitni ravne kot sulica. Vrh ene mi je sklatil žled. Vrh sem odrezal. Tudi veje, ki so bile meter od tal, sem odrezal. Ta smreka zdaj zgleda kot navpično postavljen ražnjič. Ne bi se sekiral, a ta smreka je najbližje hiši. Iz dnevne gledamo direkt vanjo. Naj še omenim, da je polovica te smreke rjava. Zraven je žar. Na drva. Zgleda, da ga preveč kurim.

Sosedje na Rakitni so omembe vredni. Prejšnji dan sem nesel smeti, pomeni, da sem hodil 500 metrov od hiše do kontejnerjev. Šel sem mimo skupine sosedov, ki so skupaj sedeli za mizo in se pogovarjali. Zaželel sem jim lep dan. Nazaj grede so me ustavili. Čestitali so mi za poroko, me pohvalili, da dobro pišem, pa pohvalili so knjigo … in me prav tako malo, a prijazno okarali, da bi pa v knjigi lahko bil malo bolj prijazen do njih. Bom zdaj. Imam najbolj prijazne sosede na svetu. Živijo na Rakitni. Vidim jih bolj malo, ker pridejo samo čez vikend in ko je lepo vreme, jaz se pa med vikendom in ko je lepo vreme običajno ne premaknem iz ležalnika pred hišo. Če se premaknem, obstaja možnost, da naletim na turiste. Tega mi ni treba. Predvsem ne zato, ker sem oblečen v najslabše cote, neobrit, z neumitimi lasmi in se pogovarjam sam s sabo. A nazaj k sosedom. Najboljši so.

Lahko bi pisal, da sem (46) zmagal na družinskem turnirju v badmintonu. Neli (16) je bila druga, Alenka (žena, let ne smem zapisati) tretja. A ne bom pisal o tem, da ne bo izpadlo, da se hvalim. Pa predvsem ne zato, da ne bom doma deležen kakšne scene.

Share
Stran naprej →
Copyright © 2007 Kamenko Kesar • Linear WordPress Theme • Powered by WordPress