Napitnina
Šli ste na pijačo. Ste dali gostilničarju napitnino?
Kaj pa natakarju na kosilu?
Mogoče trgovki v pekarni?
Gospe, ki vam vsako soboto prodaja sveže sadje?
Pri Američanih je napitnina pričakovana. Za Slovence Wikipedia pravi, da je nismo vajeni dajati.
Sam je dajem okrog 10%, če sem zadovoljen s storitvijo. S tem dosežem dvoje.
Natakarji, peki, trgovke, gostilničarji se me zapomnijo. Ni lepšega kot “… where everybody knows your name” občutka.
In z napitnino sem pod črto na boljšem. Trgovka v pekarni mi da svojo telefonsko številko, naj pokličem 20 minut pred prihodom. Speče vse, kar si želim. Gospa, ki prodaja sadje, me pozna po imenu, ve, kaj delam, kje delam, mi dela reklamo in za povrh izbere najboljše sadje in zelenjavo, ki jo ima. “Pa pridite v torek ali petek zjutraj. Takrat dobimo najboljše sadje.” Seveda pridem, draga gospa. Pa naj stane, kolikor hoče.
Comments
11 Responses to “Napitnina”
Leave a Reply
[...] Ideja wrote an interesting post today on NapitninaHere’s a quick excerptZa Slovence Wikipedia pravi, da je nismo vajeni dajati…. [...]
O, jaz pa ne…
Ne, da drobiža ne puščam (in z evri so se napitnine zelo mimogrede povečale), ne maram pa, da me vsi poznajo. Niti prodajalke sadja. Mislim si, da je lažje in lepše ljudem, kot si ti, ampak mene je pri 15-ih že ozaveščeno dajala paranoja pred majhnim krajem in še danes ne maram, da mi (preveč) gledajo v vrečko. Tam, od koder sem, mislijo, da če jim dovoliš gledati v vrečko, lahko gledajo v spalnico in povsod drugam. :)
Mogoče bi morala pisati anon blog. :D
Jap, lepo je dobiti malo tistega extra – cetudi je to samo nasmeh in prijetno domac obcutek, ko prides na kavo/po kruh/zivez/kosilo.. Sploh pri nas, kjer te ze vsaka smrkla v vlogi natakarice gleda ces “srkn to kavo, dej mi kes pa spizdi, da loh naredim cim vec prometa danes.”
Bi pa rekel da to dobis tukaj ravno zato ker nismo vajeni puscati napitnine. Vsekakor bi najbrz prisel do istega rezultata tudi v tujini, le da bi tam moral puscati 2x vecjo napitnino, 2x vec casa, preden bi se te kdo zapomnil.
Recimo moja izkusnja iz NYC je, da te nazijajo kot cucka, ce ne pustits napitnine, ce pa jo pa je to higienski minimum. Ne bom pozabil taksista, ki mi je rekel “What about tip? Don’t you people know how to make a living from tips?” po tem, ko je ostal brez nje, ker sem mu placal skoraj za tretino drazjo pot (je mislil da me bo kot tujca zlahka nategnil in sel po daljsi poti).
Dokler se bo moj zasluzek (in ljudi, ki opravljajo intelektualno delo) brez problema primerjal oz. lahko skril pred zasluzkom taksistov, kuharjev, s.p. gradzevinarji in ostalimi majstri oz. dokler se tudi designerjem, programerjem, vodjam projektov ipd. ne bo dajalo napitnin pa se mi zdi edini fair pristop, dati napitnino v znak zadovoljstva. Mi je zelo pomembno pokazati natakarju, da sem bil zadovoljen s storitvijo saj si ne zelim, da scasoma postane malomaren, kot vecina drugih.
Napitnina za vsakogar pa se mi zdi potuha.
Da ne omenjamo napitnine, ko greš zvečer ven… se mi je že parkrat zgodilo, da smo se na koncu skupaj z natakarji napili. :) Pa tudi na garderobi vedno takoj dobim nazaj plašč. :)
Sam skoraj vedno dam napitnino, razen takrat, ko se do mene vedejo arogantno/nesramno (kar se na mojo žalost vedno pogosteje dogaja).
Da, vedno dajem napitnino, kjer je pri nas v navadi. Ponavadi natakarjem in taksistom. Pri tem ne skoparim.
Čeprav mesarju v lokalnem trgovskem centru ne dajem napitnine, ker obračunajo nakup na blagajni, je napitnina zanj nasmeh, prijazen pozdrav in če ni vrste tudi kratek klepet. Vedno, prav vedno, mi gre sam iskat zadaj taboljši kos mesa. Če pa nima, pa pove, kdaj bo in prišpara zame.
Prodajalka na blagajni v Mercatorju, me vedno nasmejano povpraša, kako so kaj moji otroci in vnaprej ve, da nikoli ne nabiram pik da bi bilo za zaokrožit.
Tudi prodajalec sadja v kisoku ob cesti vedno priloži kakšne banane ali pomaranče za otroke.
Natakarji v gostišču, kamor z družino zaidemo enkrat mesečno, nas že poznajo in vedno dobimo tanajboljšo mizo in na račun hiše sladico.
Vse kar dobro daješ, se ti tudi dobro povrne. Z obrestmi.
Še kot študentki, ko sem delala na recepciji enega lokalnega penziona, mi je eden tip dal 200 DEM napitnine….še do danes nisem dojela zakaj in cemu, ker je to bilo isto, kot da bi danes dobil 200 EUR….Me je zapečatil-> sem tiper od takrat dalje :) , vsaj v restavracijah in kavarnicah.
Vsi smo navajeni dajati napitnino v lokalu, kaj pa frizerki, maserki? Se mi zdi da ljudje veliko premalo dajemo npr. maserkam, trudijo se uro, dve okoli nas, na koncu jim pa ne damo nič, v lokalu nam pa samo kavo prinesejo in se že razume…napitnino je treba pustit.
Sem za napitnine, ampak ne vsem in vsakomur, tist ki si jo zasluž.
Navadno dajem okrog 5-7% napitnine (10% ali vec je abolutno prevec, sploh, ce pride racun visji od 200€) izkljucno samo takrat, ko sem zadovoljen s strezbo in predvsem hrano.
se je pa pred kratkim zgodilo, da nam je 25% napitnina na vsako rundo (3 osebe. 3 piri) pomagala, da smo pili se 4 ure po tem, ko so zaprli lokal – zadnji dve rundi sta bili ‘on house sure’.
-sv3
napitnino dajem vsakomur, tudi če s storitvijo nisem zadovoljen. naslednjič me tretirajo drugače.
zakaj vsakemu? ker si jo zasluži!
pobegnit iz starega koncepta misli, pa je najtežje :)
eiihbprb…
eiihbprb…
Več o napitnini si lahko ogledate tudi na
http://www.napitnina.com/