Zdravniki po poteh policajev
Gledam Trenja in ne morem mimo smrti 12 letnega otroka, katerega starši so ovadili zdravnico z očitkom umora iz malomarnosti. Ne vem, kaj je kdo naredil ali ni naredil. Vidim pa, da zdravniki, na čelu z Gordano Kalan Živčec, predsednico Zdravniške zbornice, rinejo v veliko sranje. In to zato, ker je nepisano pravilo, da zdravniki v primeru napak držijo skupaj. To pa privede do popolnega odklanjanja vsake odgovornosti. Nam, ki imamo otroke, pa gre na bruhanje.
Gordana Kalan Živčec komunicira izjemno arogantno in z enim samim ciljem – zmagati v vsakem besednem dvoboju. Postavlja se na pozicijo, da ne smejo biti kontrolirani, da za nič niso odgovorni, da jim nadrejen (ministrstvo) ne sme postavljati rokov, ker so pod pritiskom in da je to postavljanje ultimatov… pa mislim no! Kje to mi živimo? Oziroma, kje oni to živijo? Oziroma, šef Pahor, a imate še kakšno prosto mesto na planetu, ki nima rokov, ni pod pritiskom, ni kontrole in je redna visoka plača?
Gordana Kalan Živčec meče na zdravnike zelo slabo luč. In zadnje, kar potrebujemo, so vici o neumnih zdravnikih.
Comments
6 Responses to “Zdravniki po poteh policajev”
Leave a Reply
Pri vsem tem primeru se mi zdi je težava ravno komunikacija. Od komunikacije zdravnice s starši že v začetku zdravljenja, pa potem ob zapletih itd….Vse bi se lahko drugače izteklo. Nujno delavnice o primerni komunikaciji za zdarvnike oz. škoda je, da se tako pomembno delo izniči zaradi nepravega pristopa do ljudi.
Lahko bi natresel res veliko utemeljenih in absolutno pogojenih žaljivk za zdravstveno srenjo, vendar bom milo napisal le, da so “arogantni pezdeti”.
Po principu mnogoterih poskusov in napak sem odkril, da je recept za korekten odnos osebja na ljubljanski pediatrični kliniki (žal) ta, da takoj ob prihodu začneš nadirati vse, ki nosijo uniformo. Ah da, enako velja za kranjski zdravstveni dom. Kot kaže, se klin s klinom izbija.
No, kaj sem rekla? Komunikacija.
Ampak niso vsi taki. Ravno zato opažam veliko razliko med tistimi, ki znajo – se pogovorit, razložit, potolažit… in tistimi, ki ne.
Se strinjam. Ampak da smo našli “ta pravo”, smo se morali temeljito pozanimati.
Seveda je veliko teh, ki znajo in se zavedajo pomena komunikacije, zato je toliko slabše, če imajo takšnega “glasnogovornika”.
No, no. Morda sem bil pod prevelikim vplivom ravnokaršnjega obiska pri nadomestnem zdravniku, ko sem napisal zgornji “recept”. :( Vsekakor se mora vsaka komunikacija začeti na dostojni ravni. Žal pa ostaja dejstvo, da se zlorabi apriorne zdravstvene pozicije moči in pišmevuhovskem odnosu osebja, očitno (ponavljam: žal) da izogniti le s povzdigom glasu. Ob triurnem čakanju na naročen obisk, v prazni čakalnici, ali pa ob poskusu zavrnitve posredovanja v nujnem primeru na domu mi je, če sem iskren, malodane vseeno, kakšno je mnenje o posledičnem načinu komuniciranja, če je le-ta edini, ki privede do rezultatov. Ker, kot si sam napisal, mi gre na bruhanje, ko vidim, da se do bolnega otroka vedejo kot do predmeta, ki jim prinaša neželeno delo.