Pohvala
Ko danes koga pohvalim, se počutim približno kot klošar, ki me ustavi in mi prične z zgodbo o vlaku, ki ga je zamudil.
“Ja, ja, nehaj biti pameten, povej že, da bi rad denar!”.
V zadnjih petih letih sem izpeljal približno 200+ sestankov 1:1, torej sestanek sam z zaposlenim na temo dela, odnosov, rezultatov, zadovoljstva… Če sem pred petimi leti lahko še kdaj pa kdaj koga dokaj normalno pohvalil (in tudi grajal), danes tega skoraj več ne morem. Prepogosto, ko pričnem s pohvalo, vidim na drugi strani pogled “Ja, ja, nehaj biti prijazen, povej že, kje sem ga polomil!”.
Zakaj?
Danes sem preveril pri mulcu, če je to naravni odziv. Mulc je (drugi razred OŠ) popisal celo stran A5, prvič z malimi tiskanimi črkami. Od približno 280 črk je narobe napisal 3. To je 99% pravilno in 1% napačno. Šla sva skozi vsako črko in besedo in za vsako pravilno sem ga pohvalil. Ter za napačno opozoril. Presenetljivo je pohvalo vzel enako normalno kot opozorilo. Ni mi rekel, naj neham ali naj preskočim 278 dobrih stvari ter govorim samo o dveh slabih. Pri 8 letih je torej sprejel pohvalo kot nekaj normalnega.
Kje se potem takem zalomi? Zakaj zaposleni tako težko slišijo pohvalo? Oziroma, če sem bolj natančen – nadrejeni jo radi slišijo, podrejeni so nervozni. Vendar te iste osebe, ki so recimo meni podrejene, so nekomu nadrejene. In takrat rade slišijo pohvalo.
?
Kakorkoli, pred par leti sem našel nek recept, ki v večini uspeva. Ko pričnem z resnim sestankom, najavim vnaprej “Imam tri dobre stvari za povedati in eno, ki bi jo bilo dobro popraviti, to je pa..” in povem takoj v kratkem stavku, katera je slaba. Tako lahko najprej podrobneje nadaljujem o dobrih stvareh, ne da bi oseba na drugi strani razmišljala, kaj imam za bregom.
Comments
7 Responses to “Pohvala”
Leave a Reply
Ja zanimivo.Ampak nisi edini. Imam podobne izkušnje s sodelavko, ki sem jo uvajal. Vsako pohvalo je preslišala, obenem pa bila jezna za vsako opombo ob zadevah, kjer so možne izboljšave.
Zgleda, da današnji svet deluje na tak način. Ljudje pričakujejo le kritike. Vsaka pohvala jih dejansko preseneti. No, če pogledaš razne motivatorje – morda je tukaj problem. Svetujejo – najprej pohvali, potem pa grajaj. In folk ni neumen. Ve, da po pohvali pride graja. In morda v večini sploh več ne pričakuje nekega odprtega odnosa.
Na raznih tečajih/delavnicah retorike govorijo o “sendvič” modelih…
Sistem:
Podrejeni prinese naročen izdelek (dopis, program, karkoli). Po pregledu mu pripombo serviraš v sendviču.
1. Pohvala enega dela izdelka. Ta mora biti čim bolj… hmmm… specifična? Konkretna? Pohvaljena naj bi bila točno določena stvar, morda celo argumentirana pohvala in ne trosenje lepih besed vsevprek (da sogovornik prične zavijati z očmi)
2. Pripomba. Paziti moramo da ne uporabimo “ampak” in podobnih polnil, saj izniči vse kar smo do sedaj povedali. Dobro je da pripomba vsebuje smernice v smislu izboljšave.
3. Pohvala celote – all-in-all.
Primer:
Tale program sem malo pregledal in moram povedati, da mi je blazno všeč kako si se lotil “error handling-a”. Tole bomo lahko večkrat uporabili. Rad bi, da dodaš še kontrolo vhodov in uspešnega zaključka prejšnjega programa, da bomo malo prej odkrrili morebitno težavo… bla, bla… Mislim, da bo s to dodatno kontrolo tole zelo dober program in primer dobre prakse, dobro si opravil (ali aj podobnega…)
note: med prvo pohvalo in pripombo ni uporabljen ampak, drugače, mogoče bi lahko, sicer…
@klmn @Marjan: Hvala, da si omenil “sendvič” model. Ravno ta model je po mojem kriv, da se je vse skupaj dokončno sfižilo. In “sendvič” ne deluje že nekaj let, odkar je postal znan in (pre)uporabljen.
Kot je omenil Marjan – po vsaki pohvali posije graja. Če to veš, lahko pohvalo res preskočiš, ker deluje umetno.
So pohvale res tako zelo pomembne v normalnem delovnem procesu? Kako pogoste so denimo pri tebi, kako pogosto hvališ povprečnega podrejenega?
Kamenko,Marjan, Klmn, Si. R. do podobnih razmišljanj sem prihajal tudi sam. V odnosih, managementu, trgovini, cesti… Kaj bi se zgodilo, če bi našo pozornost namesto na iskanje napak preusmerili na iskanje dobrega. Na nacionalnem nivoju.. ? Verjetno lahko tudi dobro rodi dobro, brez pričakovanja za proti uslugo ali izplen. Zato so nastale javnepohvale.si, kjer ima možnost pohvaliti vseh 2 mio nas.
Mislim, da se vsi skupaj preveč ukvarjamo z načini kako podajati pohvale in premalo z dejstvom, da je pohvale potrebno znati sprejeti. In večina ljudi tega enostavno ne zna. Pa je velikokrat potrebno zelo malo. Morda samo opozoriti pohvaljeno osebo na dejstvo, da se ni potrebno opravičevati ali zmanjševati pomena pohvale, ampak naj jo sprejme. Naj bo reakcija pohvale zahvala in ne opravičilo. Tako preprosto.
Sicer pa menim, da so pohvale potrebne, saj so super motivator… če so le posredovane na način, da ga tisti, ki mu je pohvala namenjena, dojame kot pohvalo.
Soseda, se popolnoma strinjam s tabo glede sprejema pohvale. Trd oreh, ko na plan udari “skromnost”, rdečica in dajanje lastnih dejanj v nič.