Zeleni zabojček brez imena
Čeprav sem o tem že pisal dve leti nazaj, me še ni minilo.
Zakaj je tako težko razumeti, da ljudje delamo posel z ljudmi, ne podjetji?
Zakaj je tako težko razumeti, da so nas podjetja že tolikokrat nategnila (predvsem “zelena” in “zdrava”), da potrebujemo osebo na drugi strani? Osebo, za katero se odločimo ali je vredna našega poslovnega zaupanja, da lahko posledično to zaupanje prenesemo na podjetje?
Doma smo naleteli na super idejo, da ti nekdo pripelje na dom zaboj zdravega domačega sadja in zelenjave. Zeleni zabojček.
Njihov cilj je, da nam ni treba razmišljati, ali smo kupili zdravo in domače ali dvakrat zmrznjeno in odtaljeno ter brez molekule vitaminov.
A komu naj zaupamo? Na njihovi strani ni niti enega imena in priimka, kateremu naj zaupamo. Še huje. Zaboj nam pripeljejo NA DOM! In mi ne vemo, komu smo dali podatke!?
Razumem, naslov ni neka velika skrivnost. A vendarle. Je tako težko na spletno stran dati svoje ime in priimek? Pa saj ste ja ponosni na svojo idejo in posel!
Comments
4 Responses to “Zeleni zabojček brez imena”
Leave a Reply
Jaz zaupam Franciju Ravnikarju … Sadni vrt, Mengeš ;)
Človek, ki poleg “eko zgodbe” prodaja tudi svojo strast … Čeprav sem doma od daleč stran, se po zelenjavo in sadje vozim tja … ker imam rad obraz/osebo za eko sadjem/zelenjavo …
Točno to.
Kamenko, hvala za spodbudne besede. Zabojček je bil najprej le projekt, za katerega smo se odločili, da ne bo ostal le fina ideja in da ga bomo delili s prijatelji. V tednu dveh nas je prerastel, kar nas je presenetilo, nepripravljene. Ampak zdaj je pa res skrajni čas, da Zabojček postanemo ljudje. In upam, da se vam bomo zdeli ljudje zaupanja vredni, da se lepega četrtka vidimo.
Gregor,
čestitke za super idejo. In super, da ste se razkrili. Lepo je delati z ljudmi z imeni :o).