To je moje razmišljanje in to je predlog, ki bi ga dal na mizo.
Vsako podjetje ima zaposlene.
Za vsakega zaposlenega podjetje plačuje državi prispevke, …
Za 1.200 EUR neto plače podjetje plača dodatno 1.000 EUR državi.
Če ima podjetje zaposlenih 10 ljudi z omenjeno plačo, plača vsak mesec 10.000 EUR državi.
Na letnem nivoju to znese 120.000 EUR.

Predlagal bi, da je vsako podjetje (domače, tuje, glavna centrala ali samo pisarna ali zastopnik), torej VSAKO PODJETJE, oproščeno davka na dobiček do vrednosti, ki ga plačuje državi za svoje zaposlene. V zgornjem primeru bi lahko imela firma 120.000 EUR dobička in ne bi plačala davka na dobiček.
Ves dobiček, ki bi bil nad letnimi plačanimi prispevki (torej nad 120.000 EUR v zgornjem primeru), bi država pobrala 70% zneska.

Kmečka pamet mi pravi, da bi največ vzeli tistim, ki z zelo malo zaposlenimi delajo velike dobičke. Takšni imajo za svojo storitev ali izdelek previsoko ceno ali pa vlagajo v drugih državah in iz naše samo jemljejo.
Prav tako mi kmečka pamet pravi, da bodo eni tujci rekli, da se jim ne splača PRODAJATI v Sloveniji, drugi bodo rekli, da se jim splača VLAGATI v Sloveniji. Ne bi imel nobenih življenjskih travm, če bi na policah namesto desetih bilo pet pralnih praškov.

Lahko, da se motim, imam pa raje, da joče malo bogatih in nekaj tujcev kot veliko Slovencev.

Vpliv na socialno stanje v državi je pa tudi na mizi. S pravo kmečko pametjo.

Pride Mariborčan v Ljubljano. Pojma nima o mestu, nikogar ne pozna, nima telefona. Stoji na železniški postaji in nagovori računalničarja. Zanima ga, kako naj pride do Cankarjevega doma.
R(ačunalničar): To je zraven TR3.
M(ariborčan): Kje je pa TR3?
R: Pokliči na recepcijo TR3, pa ti bodo povedali.
M: Kje pa dobim telefon recepcije TR3?
R: Tam, ko dobiš običajno vse telefonske številke.
M: Kje pa je to?
R: A ti ni še nihče tega povedal?
M: Ne …
R: Pojdi po Miklošičevi.
M: Kje je Miklošičeva?
R: Na karti je narisana!
M: Kje pa dobim to karto?
R: VSAK IMA KARTO!
M: Jaz je nimam …
R: Ne morem ti pomagati! Pojdi nazaj v Maribor, pa pridi z naslednjim vlakom v Ljubljano, … mogoče bo pomagalo.

* Škatla zgleda privlačno.
* Ko odpreš škatlo, so noter rezanci v vakumsko zaprti prozorni PVC vrečki. Ne preveč okusno. Spominja na McDonaldsovo Happy Meal igračo.
* Manjka ji barve.
* Oblika je zelo v redu, so ploščate.
* Okus je dovolj dober in v ustih se počutijo domače (?).

Dovolj dobri za na mizo, če bi jih lahko bolj najajčkali, da bi bilo bolj rumeno in okusneje, bi bilo še bolje.

* Škatla zgleda zelo v redu.
* Ko sem jo odprl in pogledal noter, se mi je zdelo, kot bi se spravljal sejati travo. Zelo umetno.
* So drobni in primerni za futrat otroke.
* Okus … no, ga skoraj ni, pa tako so majhni, da jih dostikrat sploh ne čutim, da sem jih pojedel

Torej, tile rezanci so res samo zato, da jih vidiš, da so, sicer pa ne naredijo nobene razlike. Bom obdržal, ker ne kvarijo okusa juhe.

* Zgledajo zelo v redu, zelo okusno, takoj bi jih kupil.
* Gnezdece lepo sede v roko, da ga lahko zdrobiš, pa še občutek je dober.
* Kuhal sem jih 2 minuti, kot priporočajo.
* Brez zamere, ampak prva stvar, ki mi je padla na pamet, ko sem jih poskusil, je bila, da jih sicer res delajo po originalnem italijanskem receptu, da je pa proizvajalec verjetno bil Fiat. Okusijo se zelo proizvodno.
* Plastično na jeziku, rahlo lepljivo na zobeh.

Ne bom jih vrgel v smeti. Ker so lepi, jih bom uokviril in obesil na steno v kuhinji.