Poslovno razvajanje
A delamo trdo? Delamo.
A delamo dosti? Delamo.
A nam je težko? Niti najmanj.
A uživamo? Uživamo.
Lokacija sestanka z naročnikom. Miza za dva.
Test frizerjev ali Lepo je biti moški
Enkrat sem v ženski družbi splavil idejo, da bi dekleta na potovanjih po svetovnih metropolah namesto obiskov muzejev raje preizkusila najboljše frizerje v mestu. Fasal sem jih iz leve in desne. Kako, da ne vem, da obstaja samo en človek, ki se lahko dotika njihovih las in da je to prevelik rizik in da ni teorije, da se spustijo v neznane vode in da ne poznam žensk,…
Prav. Jaz sem moški in rad reskiram. Po nekaj letih uporabe istega nivoja frizerjev (Mič, Mali,…) sem se odločil preizkusiti, kako je, če namesto 23 EUR plačaš 10 EUR za striženje. Razlog za preizkus je iskanje odgovora na vprašanje:
“Kaj dobim, kadar preplačam frizersko storitev za 130%?”
Danes sem se torej pred srečanjem bivših prvoborcev iz Simobila ostrigel pri nekomu, kamor običajno niti pogledam ne, kaj šele zaidem. In?
Najprej sem ugotovil, da ima frizer za 23 EUR bolje izbrano glasbo od tega za 10 EUR. 23ka me tudi pozdravi z širšim nasmeškom. Pri desetki sem le eden od mimoidočih. Tukaj namreč ne sprejemajo rezervacij ali naročil. Pridi in čakaj. Čakal sem 8 minut. To je 5 minut več kot pri dražjem.
Pri desetki sem se vsedel na navadni stol za pranje las. Pri 23ki imajo masažnega, ki me pa mimogrede moti, ker je pregrob na nekaterih delih, saj na stolu ne sedim po pravilih temveč napol leže.
23ka mi lase nekaj minut masira, 10ica samo opere in obriše. Kvaliteta brisače je pri 23ki boljša od 10ke (da, tudi to sem primerjal). Tudi “predpasnik” je pri 23ki bolj podoben kopalnemu plašču, pri desetki pa velikemu slinčku.
Mašinca za striženje se pri 10ki hitro segreje, kar sem dvakrat čutil na desnem ušesu. Pri 23ki tega nisem opazil. Mogoče tudi zato, ker so me spretno fascinirali s ponujeno kavo in novim interierjem.
Frizerke in frizerji pri 23ki so seksi. Pri 10ki mladim puncam kar nekaj visi čez pas, majica je razvlečena, tudi frizure niso tisto, kar bi morale biti.
10ka me je ostrigla v 15 minutah. 23ka me striže 40 minut.
Desetica ima nek poceni gel za lase, ki ga ne morem razčesati brez solz v očeh. 23ka uporablja večino kvalitetnih blagovnih znamk.
Kakorkoli, rezultat samega izdelka je: obe frizuri sta enako dobri.
Razlika med 10 EUR in 130% dodano premium ceno je očitna, vendar v vsem okrog frizure razen frizuri sami.
Zdaj sem pa tam. Vem, kje so razlike, odgovora pa nimam. Moram se namreč pri sebi odločiti – hodim k frizerju, ker se želim eno uro počutiti nekaj več ali hodim k frizerju le zato, da me ostriže?
Telefoniranje, vožnja in zgodovina klicev
Soigralko (odbojkašico) so ustavili policaji. Domnevno je govorila po telefonu in vozila avto. Istočasno. V njeno zgodbo se ne bom spuščal, to je njen boj.
Mene zanima dvoje:
* Zakaj policija ne zahteva vpogleda v zgodovino klicev na telefonu?
* Če me policaji ustavijo kao “govoril po telefonu” in jim ponudim vpogled v zgodovino klicev kot dokaz, da nisem govoril po telefonu – a so obvezani mojo ponudbo po vpogledu sprejeti?
* Kaj, če jo zavrnejo? Torej, če zavrnejo moj dokaz, da nisem storil tega dejanja? A s tem kršijo kak zakon?
Lepe pisarne
Na Adremi smo se tolikokrat selili, da nam je prejšnji teden, ko smo spet izvedli ta manever, selitev uspela v nekaj urah. In s temi selitvami se res preveč ukvarjamo.
Začeli smo v pisarni vseh pisarn, na Cankarjevi 1, na vrhu Name, na strehi, celo nad bivšim Globalom. Bilo je nekaj neverjetnega.
Želja po sodelovanju z McCannom nas je preselila ob obvoznico, leto zatem, ko smo se razšli, pa nazaj v center, na Trubarjevo.
Na Trubarjevi smo dobili za najemodajalca tri sorodnice. Nam je bilo dano spoznati dve od njih. Po nekaj mesecih želja in truda pridobiti internet se je na dan podpisa internet pogodbe od nikoder pojavila tretja sorodnica in dvignila ceno za 30%. Adijo, Trubarjeva.
Naslednja postaja je bila Kotnikova 29. Zelo lepe pisarne, dostopne z avtomobilom, zelo prijetni najemodajalci, dobra cena,… skratka, vse super.
Nekaj tednov nazaj pa se je zgodil telefonski klic. “Cankarjeva 1 je spet prosta”.
Da ne vlečem predolgo. En teden nazaj smo se preselili v isto pisarno, v kateri smo začeli.
In še občutek krivde – ker smo prehitro zapustili Kotnikovo, se čutim dolžan jim pomagati najti novega najemnika. Če kdo pozna koga, ki išče pisarno, 45 m2, v centru, lepo opremljeno, v lepih barvah, toplo, zelo prijetno, z eno malo galerijo za šefa, svojo toaleto, … skratka super plac, naj se oglasi. Častim pivo.
Tole je pa Cankarjeva:
Očetje radi vozimo otroške vozičke
Očetje obožujemo, če lahko peljemo dojenčka z vozičkom naokrog. Razlogi za to so naslednji:
* lahko gremo iz stanovanja, ne da bi nas najdražja spraševala, kam se odpravljamo
* tudi, če izginemo za dve uri, nas najdražja ne bo spraševala, kje smo bili
* imamo kvaliteten čas, ki ga preživimo s samim sabo (če dojenček spi, to je pač rizik)
* smo na svežem zraku, ker nam zmanjkuje časa za šport
* ves čas hoje se udobno naslanjamo
* obožujemo dober dizajn vozila. Kakršno koli že je.
Čokoladno presenečenje iz Ikee
Zgodba dveh delavcev, ki sta imela nalogo izrezati luknjo v kuhinjski pult:
“Gospod Kamenko, sva zraven pulta dobila še dve letvici s stiroporom, pa je eden imel to zeleno zraven, drugi pa ne. S Perotom sva to drugo iskala tri ure po celi hiši. Sigurno sva jo nekje izgubila, se je zlomila in padla. Pa sva po dolgem iskanju pogledala, kaj sploh iščeva. Odprla sva jo in noter je bila – ČOKOLADA!”
“Mater jim, ko bi vsaj bila Milka, bi vedela, kaj je, da ne iščeva brez veze!”
Komentarji na Finance.si
Komentarji katerih koli člankov na Finance.si so tako konstantno negativni, da mi že dajejo občutek, kot bi jih nekdo namerno rušil. Naj pišejo o ceni določene nepremičnine, restavracijah, Buffetu, komentarjev normalni možgani ne prebavijo.
Zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi Finance.si komentarje enostavno zaprle. Takšni, kot so sedaj, ne prinašajo nobene dodane vrednosti članku in bralcu.
Zeleni zabojček brez imena
Čeprav sem o tem že pisal dve leti nazaj, me še ni minilo.
Zakaj je tako težko razumeti, da ljudje delamo posel z ljudmi, ne podjetji?
Zakaj je tako težko razumeti, da so nas podjetja že tolikokrat nategnila (predvsem “zelena” in “zdrava”), da potrebujemo osebo na drugi strani? Osebo, za katero se odločimo ali je vredna našega poslovnega zaupanja, da lahko posledično to zaupanje prenesemo na podjetje?
Doma smo naleteli na super idejo, da ti nekdo pripelje na dom zaboj zdravega domačega sadja in zelenjave. Zeleni zabojček.
Njihov cilj je, da nam ni treba razmišljati, ali smo kupili zdravo in domače ali dvakrat zmrznjeno in odtaljeno ter brez molekule vitaminov.
A komu naj zaupamo? Na njihovi strani ni niti enega imena in priimka, kateremu naj zaupamo. Še huje. Zaboj nam pripeljejo NA DOM! In mi ne vemo, komu smo dali podatke!?
Razumem, naslov ni neka velika skrivnost. A vendarle. Je tako težko na spletno stran dati svoje ime in priimek? Pa saj ste ja ponosni na svojo idejo in posel!
TEDxMaribor popolnoma razprodan
Lepo je videti tole:
Če bo vse, kot smo si zamislili (in zakaj ne bi bilo), bo to le prvi od mnogih takšnih dogodkov.
Zdaj pa igrajmo do konca. Nihče še ni zmagal na polovici tekme.
Domače, stari novi trend
Domače klobase, domač kruh, domači piškoti, domača skuta, domača pašteta, domači rezanci,…
Kdaj lahko trgovec trdi, da je prodajani izdelek domač?
Kaj to sploh pomeni?
Kaj je drugačnega pri googlesko izbranih pekarnah Zalog, Jurček, Resnik,…, da se kličejo “Domača pekarna …”? So to recepti babic, po katerih pečejo kruh? In če je temu tako, zakaj je ta kruh tako drugačen od tistega od babice?
Je domača pekarna zato, ker imajo proizvodnjo v hiši, v kateri živijo? Ker so zaposleni sami domači? Ker je zaposlenih manj kot x ljudi?
Kakšne domače rezance lahko dela Žito? Moja mati dela domače rezance, pelje scat vse industrijalce. In zakaj lahko potem velika podjetja svojim rezancem rečejo, da so domači?
Kaj mora imeti mesar ki prodaja svoje meso v svojih mesnicah, drugačnega od recimo Celjskih mesnin, da lahko reče, da so njegove klobase domače?
Iščem odgovore. Po domače.