Ena točka, nova zgodba https://t.co/cubGAGavh0 via @kamenko
- Sunday Mar 19 - 7:53pm

RT @marusagrah: Za vse starše, ne le deklet. Pogovarjajmo se! @AlenkaKesar @kamenko @gcuzak @k_vlasta @AnaMSobocan @coolkidzcooltri https:…
- Thursday Mar 16 - 10:23pm

Flirt z vrtnico. Nova nedeljska zgodba https://t.co/ID8S1dwD1e via @kamenko
- Sunday Mar 12 - 5:04pm

Zaposlovanje

Aktualna je tema, kako ne bi bila, šolskega leta je konec, dva meseca počitnic je za novopečene diplomirance, ki vmes izvajajo intenzivno razmišljanje, ali se bolj splača iskati delo ali vpisati magisterij / doktorat.
Obenem diplomiranci iz vseh strani, verjamem, da najbolj od staršev, dobivajo krošeje in aperkate v formi nasvetov, očitanj, ‘Ko sem jaz bil mlad, sem šel peš v sosednjo vas…’, mediji so in bodo polni člankov ’10 korakov do idealne zaposlitve’ in ‘Mladi so v krizi’, Zavod za zaposlovanje deli nasvete in organizira delavnice v slogu ‘Kako pisati CV, kako ne odnehati’, Ministrstvo upa, da bo 10 milijonov, ki so jih dobili za vzpodbujanje zaposlitev, vsaj malo pomagalo in apelira na delodajalce, da naj odprejo svoje kapitalistično srce in se usmilijo mladih, študenti so polni informacij, da nikoli ni bilo tako hudo, kot je zdaj in da lahko uspeš samo, če imaš veze in da včasih je bilo več zdravih firm in vse je bilo lažje…

Direktorji
Če odmislimo tiste, ki nam kradejo misli in dobro voljo, se nas večina ni rodila kot lastnik oz. direktor. Večina nas ni imela vez in poznanstev. Večina nas, ki smo majhni (kot sem sam) ali veliki direktorji, smo odgarali hudiča in pol, da smo prišli do sem. In začetki niso bili nič drugačni, kot so danes.

Zavrnjenec 1997 – 1999





Nič
Začel sem iz nič, kot večina mojih kolegov, prijateljev, sošolcev, se iz MB preselil v LJ in redno kupoval sobotno Delo, ker tam je bilo največ oglasov. Pa nisem bil freshman. Imel sem že privat firmo, delal na radiu, crnčil preko ŠS, enkrat celo z enim Afričanom, ki je na basanje premoga prišel v beli obleki, pa jabolko mu je bilo najokusnejši sadež na svetu, torej sem imel nekajletni track record za sabo. Vsi, s katerimi sem se pogovarjal takrat, so bili polni nasvetov, kako naj lepo napišem CV, kaj naj vse vsebuje, naj redno hodim na Zavod, pa oddelal sem en kup delavnic, ki so mi jih nudili…





CV
Udinjal sem se vsem, ki so imeli minuto časa zame. Glumil sem, da imam že neko ponudbo in upal, da bo palilo pri kom, v CV sem napisal VSE, česar sem se spomnil, 5 strani jih je imel, u nulo oblikovan, vsi naslovi z velikimi, prvič v življenju sem kupil PAKET kuvert, spenjač in po moje celo serijo znamk, da sem lahko poslal vse prošnje, ki sem jih napisal. Ene na razpise, ene na slepo…





Razgovor
Neverjetno sem se razveselil prvega razgovora, po katerem sem odkril, da je kadrovniku v tistem podjetju malo dolgčas in da povabi k sebi vsakogar, ki mu piše.





Spisek
Imel sem tako dodelan spisek podjetij v SLO, da bi mi ga zavidala večina prodajnikov in ravno zaradi tako dolgega spiska nisem hitro obupal, ker se mi je zdelo, da če pa prvih 200 firm sploh ni odgovorilo oziroma so odgovorili negativno, da mi še zmerom ostane 800 firm, ki so sicer malo manjše, pa niso vsi slišali zanj, a za mene bi bile dobre, če bi katera dahnila Da.





Prvi
In mi je s slepo poslanimi prošnjami uspelo priti na štiri razgovore. Dva sta bila resna, eden od teh dveh ni vedel točno, kaj bi z mano, sem mu pa bil všeč, drugi je očitno vedel, kaj bi z mano, samo jaz nisem vedel, na kaj točno sem se prijavil.





Drugi
In sem skočil v posel, o katerem nisem imel pojma, padal v stres in delal dneve in noči, da sem se unesel, pa je firma šla počasi dol in mi ni preostalo druga, kot da potegnem iz arhiva spisek tisočih firm, naredim osvežitev in začnem znova. Dobesedno znova. Nekaj mesecev kasneje so ustvarili delovno mesto zame, da so me lahko vzeli.




Tretji
Pa sem bil naivac, sem mislil, da sem v svojih zrelih 20ih primil boga za jajca, pospravil spisek firm nekam globoko med stari papir in se lotil dela. Entuziastično, poln energije, prepričan, da lahko spremenim svet. Šest mesecev kasneje sem bil skregan z glavnim direktorjem, ker sem mu popravljal pogodbe, s katerimi je sral po trgu. In spisek tisočih podjetij je ponovno zagledal luč sveta.





Četrti
Od vseh teh prošenj se je zgodilo to, da so me pa nekje RES potegnili iz arhiva in me poklicali. Imel se srečo oziroma eno od tisoč prošenj na pravem mestu in očitno v redu napisano.






Vendar
In ko gledam nazaj ter se čudim, kako sem šel čez več sto pisnih zavrnitev in 10x več sto neodgovorjenih zavrnitev brez hujših posledic, ugotavljam, da sem v preteklosti delal napako pri treh stvareh, ki bi jih seveda danes, če bi se spet znašel v isti situaciji, najprej spremenil.

1. Na pamet mi ni padlo, da bi lahko ob tem, ko pošiljam prošnje, šel nekam delati zastonj, da bi videl, kako je v resnici. Se mi je zdelo, da nimam časa, ker sem bil preveč zaposlen z iskanjem dela. Seveda v tem iskalnem času nisem nič zaslužil, torej bi bil po zaslužku na istem, ampak nisem.

2. Nikoli nisem kar dvignil telefona in poklical. Pa vem, zakaj ne, ker je zavrnitev po pošti bolela manj, kot zavrnitev po telefonu. In kaj naj rečem? Ime in priimek in da bi rad nekaj delal in ko mi bodo na drugi strani rekli, da nimajo, kaj naj potem rečem?

3. Nikoli ne bi na glas govoril, da so moji starši imeli več možnosti za zaposlitev, kot sem jih imel jaz. Ker jih niso. In ker tudi danes mi, starši najstnikov, nismo imeli več priložnosti in možnosti za zaposlitev, kot jih imajo današnji študenti. Seveda s to razliko, da se definicija ‘zaposlitev’ s časom spreminja. Moji starši so imeli praktično zagotovljeno doživljenjsko zaposlitev, s tem, da je moj oče moral zapustiti svojo rodno državo, da je prišel do nje, jaz sem v podobnih okvirjih moral garati, da sem prišel do neke zaposlitve in nihče mi ni zagotovil, da jo bom naslednje leto obdržal, sem pa imel dosti večji nabor firm, med katerimi sem se odločal, katera me bo hitreje in kreativneje zavrnila. Danes je pa platforma tako učinkovita, da si lahko zaposlitev kreiraš sam. Kadarkoli. Kjerkoli. Ne rabiš trgovine iz opeke, ne rabiš POS terminala, ne rabiš hoditi od vrat do vrat.

Je pa nekaj, kar se s časom ni spremenilo. Če želiš karkoli, moraš dati celega sebe v to. Brezkompromisno, strastno in odločno. Mislim, no, moj oče je ZAPUSTIL svojo DRUŽINO in državo, da je prišel do dela. Če dobro pomislim, nikoli nisem imel pravice nergati. Nikoli. Ne glede na vse zavrnitve.

Zapis je objavljen v moji knjigi z naslovom ‘Mene ne bo noben jebo’, izdane pri založbi Mladinska knjiga.

Share

Comments

16 Responses to “Zaposlovanje”

  1. Marko on July 4th, 2013 10:47

    Zelo dobro povzeta izkušnja. Nas je bilo kar nekaj v takih situacijah. Najboljše od vsega se mi zdi: nimamo se nad čem pritoževati. Kul.

  2. Tadeja on July 4th, 2013 11:08

    Mene pa zanima, zakaj so vsi datumi na zavrnitvah zakriti?
    Hvala za odgovor.

  3. Kamenko on July 4th, 2013 11:10

    Ne želim, da se kje da povezati zavrnitev z osebo. Edini razlog.

  4. Peter on July 4th, 2013 12:01

    Čestitke, Kamenko, pogumno si šel čez množico zavrnitev. Ni naključje, da je danes Independence Day!

  5. Sasa on July 4th, 2013 12:30

    Mladi danes bi lahko slišali več takšnih zgodb – super!

    Tako pa mislij(m)o, da je vsem šlo gladko in hitro zapademo v apatijo. Vsekakor sem iz napisanega povzela “Never give up!” in mislim, da bi lahko še kdo. Se strinjam, da je pritoževanja vse preveč…

    Pogumno naprej in vse dobro!

  6. Tamara on July 4th, 2013 12:33

    Ne morem verjeti, da si hranil vse te papirje. Kam to daš?
    V zapisu nisi omenil, da imaš noro veliko prostora za vse papirje. Mogoče bi vmes lahko služil tudi z oddajanem skladišča. :)

  7. Pika on July 4th, 2013 21:26

    Tamara :D Isti pomislek sem imela ;)

  8. Kamenko on July 4th, 2013 21:28

    To je ena mala mapca :-)

  9. Sašuška on July 5th, 2013 12:17

    Super napisano!!! Blazno všeč mi je tvoj pozitivizem. Se kaže tudi v tem, da si vse te papirje šparal toliko let :) Večina bi jih vrgla na prvi kres;)

  10. Tina on July 5th, 2013 22:24

    Dobro napisano :)!
    No je pa dandanes tako, da ti podjetja sploh več ne odgovorijo na prošnjo za delo že, če imaš srečo da dobiš odgovor, pa še ta je po navadi negativen, če te pa povabijo na razgovor je pa skor tako kot, da bi loterijo zadel :) :) :) :)….Pa mislim, da je večja verjetnost, da dobiš na loteriji kot razgovor za službo :).

    Lp, T.

  11. nadja on July 7th, 2013 12:06

    zelo pozitivno in predlagam, da zavod za zaposlovanje in njim podobni, organizira delavnico s takšnim človekom, kot ste vi, tako bi bilo storjenega veliko dobrega…in res, ko storiš s vsem srcem…se udejanji
    želim vse dobro, n

  12. Klavdija on July 7th, 2013 19:15

    Komentar glede 3. točke: “Nikoli ne bi na glas govoril, da so moji starši imeli več možnosti za zaposlitev, kot sem jih imel jaz. Ker jih niso. In ker tudi danes mi, starši najstnikov, nismo imeli več priložnosti in možnosti za zaposlitev, kot jih imajo današnji študenti.”
    –> V bistvu tega mladi nismo govorili, ker tudi nismo vedeli, dokler nam naši starši in ljudje v okolici tega sami niso povedali. Ne vem, kako je drugje, vem pa, da okoli mene mrgoli takšnih zgodb: “takrat si vedel, kje boš delal, ko boš končal šolo (ali pa še prej). In če na firmi nisi bil zadovoljn, si lahko šel že drug dan drugam delat. Služb je bilo na pretek, da si lahko sam izbiral. Ljudje nismo poznali strahu za službo.”

    Drugače pa hvala avtorju za delitev njegove čisto drugačne zgodbe, ki me uči vztrajnosti, ne glede na drugačne/enake razmere danes.

  13. s on July 7th, 2013 19:41

    Še moje mnenje…
    Vi ste eden redkih, ki res razume kaj pomeni iskanje službe, ampak glede na prošnje, vidim, da ste si želel službe v povezavi z vašo izobrazbo. Kar je tudi prav.
    Današnji mladi, ki niti niso več tako mladi, če morajo po študiju iskati zaposlitev nekaj let, ne moremo dobiti službe niti za dve ali celo tri stopnje nižje od lastne izobrazbe. Vsaj v mojem primeru je tako. In prav tako kot g. Kamenko imam tudi jaz zajeten seznam podjetij in le majhen kupček pisnih zavrnitev.
    Problem trenutnega trga dela ni v iskalcu zaposlitve, temveč v razsuti državi in obolelem gospodarstvu. Na žalost nisem dovolj pametna sem pa vztrajna in ne odneham.

  14. Aleks on July 8th, 2013 11:06

    Dober povzetek stanja na trgu dela.

    Prijetno videt, da nekateri vsaj odpišejo, čeprav kot si sam omenil, jih večina ne. Česar ne razumem, a po drugi strani si ne želim delat v firmi, ki nima toliko znanja/zavesti o tem kaj se spodobi, da ne pošlje odgovora.
    Da ne omenjam 0€ stroškov za odgovor na poslano elektronsko prošnjo. Ampak dobro, “kolko ljudi, tolko čudi”.

    Da si pa našel 1000 firm v SLO pa vsa čast. Osebno jih najdem za svoj “šiht” na prste ene roke – pol pa že tujina kliče.

  15. Nova on July 11th, 2013 11:49

    Zelo, zelo znano!
    Delala zelo, zelo podobno. Večkrat bila tudi preveč izobražena,…
    Imam pa eno pripombo! Glede naštetih točk, ki ste jih navedli kot spremembe, če bi se danes znašli v podobni situaciji. Sama sem pomislila tudi na delo zastonj, na svojem področju! CAKA!!! To pri nas ni mogoče z zakonom. Prostovoljno delo je mogoče le v medicini in sociali, nikakor pa ne v podjetju s pridobitno dejavnostjo – razen, če se ni kaj spremenilo. Tako sem sama odšla kot prostovolka na center za socialno delo, pa ni nič v zvezi z mojo izobrazbo.
    Delo zastonj (kot nabiranje ustreznih izkušenj ali podobno) je čisto prevečkrat omenjeno.

    Drugače pa zanimiv sestavek, ki je obudil spomine, pa ne prijetne.
    Če pa bi se danes znašla v podobni situaciji, ne vem če bi lahko naredila še kaj več ali pa drugače.

  16. Gaja on August 31st, 2013 14:30

    Razen tega, da je v Sloveniji brezplodno iskati službo oziroma pisati prošnje iz tega prispevka nisem razbrala. No, ok, da je pametno poklicati tudi, ne samo pisati prošnje.

    Kakorkoli, js sem prostovoljsko delala ogromno za neprofitne organizacije. Da pa prostovoljsko delam za podjetje, ki ima od mene profit, js pa moram očeta prosit za malico?

Leave a Reply




Copyright © 2007 Kamenko Kesar • Linear WordPress Theme • Powered by WordPress